Kitajski model

Pred tednom dni sem na tej strani iskreno ponudil vladi pomoč pri iskanju možnih oblik varčevanja. Pozorno spremljam sodobne dosežke stiskanja pasu, denimo takšne, ko so ljudje že čisto pomodreli, pa še ne umrejo, zato sem želel dati svoj skromen prispevek - pro bono. Niso me klicali. Jim ne zamerim. Nimajo časa. Vsi zagnano iščejo kakšen sindikat, magari s 17 člani, da bi le podpisal vladni varčevalni paket. Vmes pa v modrih haljah žuljavih rok selijo omare, fikuse, vohunsko opremo in arhive iz ene v drugo stavbo, ker - varčujejo (!?). Pozno v noč iščejo nove državne sekretarje, pomočnike, piarovce, tajnice, da vlado zapolnijo z najboljšim kadrom, ki ga država premore, pa da ne bo videti kot ideološki kadrovski cunami. Hkrati preverjajo na tisoče srednješolskih spričeval in visokošolskih diplom, da bi preprečili kakšnemu podležu zriniti se v politični cvetober z lažnim potrdilom mehanika za vijake na sprednjem desnem kolesu clia in tako onečastiti ugledni stalež poslanca ali funkcionarja. Zato kar sam ponujam nov predlog. Naša rakava rana je nekonkurenčnost. Vladi priporočam zelo priročen in učinkovit kitajski model, zaradi katerega je ta država v vrhu svetovne konkurenčnosti. Gre za Applove in Foxconnove tovarne računalnikov, ipadov in mobilcev, ki na Kitajskem zaposlujejo milijone ljudi. Ker so nekateri delavci naredili samomor, češ da ne vzdržijo več torture v tovarnah, so se kitajske lokalne oblasti domislile manjkajoče delavce nadomestiti s študenti. Na fakultetah so jim rekli, da ne morejo nadaljevati študija in se lahko kar takoj vrnejo v svojo vukojebino, če ne bodo šli za dobro plačo za nekaj mesecev v tovarno. Tam se bodo bodoči inženirji in ekonomisti veliko naučili o sodobnih tehnologijah, načinih trženja in organiziranja proizvodnje. In so šli študentje novim znanjem in dobremu zaslužku naproti. Celih 300 evrov za mesec strokovnega dela. Bingo! Kdo bi se temu odpovedal? Spoznavanje visokih tehnologij in čarobnega sveta trženja pa je bilo videti takole. Delali so za tekočim trakom deset ur na dan, vse dni v tednu razen nedelj, tudi ponoči. Delali so s strupi, kot je denimo butanon, brez zaščitnih oblek, a z maskami, ki so vsebovale več strupov kot zrak okrog njih. Tisti, ki so padali v nezavest, so bili dezerterji, cokle razvoja in razvajeni buržujčki. Spalo jih je po osem v sobici brez gretja, mize in stolov in z eno samo omarico. Brez možnosti obiskov, z eno samo električno vtičnico za polnjenje mobilcev, je pa bilo kuhanje čaja najstrožje prepovedano. Potem je prišel "ta veseli dan ali Matiček dobi plačo". Najprej so odšteli prevoz z avtobusom, nočitve, zdravniški pregled in malico in jim ob fanfarah dali 150 evrov. Če jim kaj ni prav, tudi prav, so rekli, bodo pa pripeljali druge delavce, ki bodo delali za manj. Ta model je za Slovenijo idealen. Je varčevalen, saj se tako lahko znebimo delavcev, ki nočejo delati za manj kot 300 evrov. Drugič, ni treba seliti proizvodnje iz Slovenije. Razen lenih študentov lahko namreč zaposlimo tudi odvečne delavce v šolstvu, zdravstvu, državni upravi. Bistveno bomo znižali stroške dela in, ne najmanj pomembno, ljudstvu poslali vzgojno ideološko sporočilo: "Če ne pristanete na varčevalne ukrepe, boste na koncu dobili kitajski komunizem, potem pa bomo videli, ali se vam bo kolcalo po ponujeni 350 evrov visoki plači!" Če vlado zanima ta model, ga lahko še dodatno razdelam, sicer pa imam na zalogi še nekaj dobrih praks. Moj telefon poznate.

Kar je preveč, je preveč

Bogme se je papež Benedikt XVI. v svojem predvelikonočnem govoru znova jako razhudil. Ni si mogel kaj, da ne bi z odločnim glasom, ki ne prenese ugovorov, jezno okrcal duhovnikov, ki so popustili v veri in želijo v katoliško cerkev vnesti spremembe, ki bi imele hujše posledice za občestvo od ugotovitve, da Zemlja kroži okrog Sonca. Včasih so sicer za takšne prevratnike poskrbeli fantje iz inkvizicije. Danes pač to ne gre, ker takoj v zrak skočijo razne organizacije za obrambo človekovih pravic, zato ima papež na voljo samo grdo gledanje in žuganje s prstom. Kdo mu je tokrat stopil na žulj v rdečih čeveljčkih? Tristo duhovnikov iz Avstrije in nekaterih drugih držav, zbranih v skupino Pfaffer, ne neha z najedanjem, češ da je treba ukiniti celibat in dovoliti ženskam, da postanejo duhovnice. Ker jim papež ne prisluhne, so napovedali, da bodo šli po poti svojega prepričanja. Višek. Razmišljajo s svojo glavo in z nepokorščino hočejo izsiliti revolucijo v cerkvi! A papež se, hvala bogu, ne da. Le kam bi nas pripeljali pfafferisti? Moški duhovnik nikoli ne pripada samo sebi. Lahko se sicer ukvarja z borzo (kako jim gre od rok, je druga zgodba), igra golf, potuje, poje v bendu, degustira vina, a vse to je na ljubo boga in v dobro vernikov. Ampak da bi bil poročen? Kaj to prinese? Sporočilo na cerkvenih vratih, da maša odpade, ker je duhovnik moral z ženo po nakupih. Prinese očetovski porodniški dopust, bolniško, ker ima mali rdečke, nedeljske obiske pri tašči, menjavo zaves na ženino prošnjo, težave z najstniško hčerko, ker je poskusila travo, sajenje tulipanov okrog župnije, obešanje in likanje perila. Pri tem očitno ni ravno veliko prostora za vernike in boga. Takisto je s pametjo skregana ideja o duhovnicah. Da sredi maše reče, oprostite dragi verniki, samo pomešat grem golaž, ker se mi že smodi, bi bilo tako pogosto kot amen v molitvi. Cerkev bi nenehno imela kadrovske težave zaradi porodniških, ženske duhovnice se ne bi sprijaznile s staromodnimi duhovniškimi oblačili, začele bi diktirati modo - mini krila, dekolteji in podobno, zaklepetale bi se in pozabile iti za pogrebom, potem so tu še menopavza, "tisti dnevi", prepiri in ločitev... da ne naštevamo dalje. Višek pa bi bil, da bi papež tradicionalno velikonočno umil noge 12 duhovnicam. Zlom cerkve, bog in vera na stranskem tiru. Zato upam, da Benedikt ne bo popustil pred to nezaslišano blasfemijo.