Prešeren skozi psihoanalizo

Notice o arhitekturi in drugem Janka Gerdola Zlodreta prinašajo petnajst deloma v 80. letih prejšnjega stoletja že objavljenih besedil iz teorije arhitekture, ki obravnavajo Šubica, Plečnika in tedanjo sodobno produkcijo, pa tudi o filmu, ki se ga je ravno tako loteval ta "renesančni človek", kot je avtorja poimenovala založnica Zoja Skušek. V študiji Potencia Marta Gregorčič osvetljuje tiste modele organiziranja skupnosti, ki predstavljajo zamolčano alternativo kapitalizmu (ki naj bi bil, kot nas nenehno prepričujejo, brez alternative) in na katere je naletela v Južni Ameriki in Indiji. Gre za tako imenovane otoke heterotipije, ki ponujajo revolucionarno politiko, s katero v manjših skupnostih bistveno izboljšujejo življenje ljudi, njihovo pridelavo hrane, šolanje in zdravstveno oskrbo.

Lev Centrih se je v knjigi Marksistična formacija posvetil predvsem stalinističnemu obdobju, za katerega splošno velja, da je bil najbolj dogmatski in je zabetoniral koncepte, njegova uspešnost v globalnem smislu pa naj bi bila le posledica njegove religiozne konotacije. Tisto, kar ostaja aktualno še danes, predvsem zaradi težav s kapitalizmom, pa je vprašanje razrednega boja, prerazpodelitve družbenega premoženja in, pri nas, vprašanje slovenstva, naroda, ki ga je ravno Kardelj prepoznal kot konfliktno entiteto, ne le zaradi kulturnega, ampak tudi zaradi razrednega boja.

Potem ko so Prešernov Krst pri Savici na dolgo in široko obdelovali literarni teoretiki, se ga je zdaj lotil še psihoanalitik Matjaž Lunaček v študiji Za drugačno usodo. Ker gre za tekst z nedvomnim vplivom na slovensko usodo, ga Lunaček primerja s Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija, Kleistom in Heliodorjevimi Etiopskimi zgodbami kot izredno modernim tipom enakosti med spoloma. Lunaček proučuje razmerje med libidinalnimi in agresivnimi goni, v Krstu pa odkriva veliko navezanost na prejšnje generacije, tipični slovenski infantilizem torej, Bogomilo pa vidi kot travmatično figuro, ki ni bila zmožna opustitve ojdipske situacije in je stopila v nekaj, česar ni poznala.

O kmetih, trgu in vladarjih

O knjigi Avstrijca Arna Strohmeyerja Svoboda politike in moč vere, ki proučuje razmerje med knezom in deželnimi stanovi v 16. in 17. stoletju, je prevajalec Marko Štuhec povedal, da gre za vprašanje oblikovanja in uveljavljanja političnih interesov, za vprašanje starega običaja, metafore družine in telesa, v kateri je vladar vedno oče ali glava, in za razmislek o tezi, da naj bi bili stanovi nekakšen zametek demokracije, četudi je videti, da so bili naklonjeni predvsem konsenzu z vladarjem.

Kmečke vojne 20. stoletja Erica R. Wolfa prinašajo po besedah avtorja spremne besede Leva Centriha raziskavo o agrarni zgodovini, kmečkih uporih in trku fevdalne ureditve s kapitalizmom in imperializmom, ki je razgradil družbeno kohezijo, sprožil pretrese in upore. Argumenti zoper kmetstvo so bili enaki kot danes, v času neoliberalne kontrarevolucije: domnevna neprilagodljivost sodobnim zahtevam trga.

V leposlovnem programu sta izšli dve deli, Izvori libanonskega pisatelja Amina Maaloufa in satira Daniela Defoa Pristni Anglež (od koder je stih v naslovu tega članka). Slednja, več kot tristo let stara kritika blodenj o etnocentrizmu in "čistih izvorih naroda", je aktualna še danes, prevajalec Milan Jesih, ki se je bodel (tudi z "nelepimi") Defoejevimi stihi pa je dejal, da bi jo še kako morali brati na Balkanu v 80. letih. O Izvorih pa je prevajalka Suzana Koncut povedala, da gre za Maaloufovo poglabljanje v spomine in njihove predelave, v družinske zapiske in legende, ki imajo strukturo detektivskega romana, z veliko čustveno napetostjo. Maalouf analizira položaj libanonskih etničnih in verskih manjšin, hkrati pa prisega "na rodbino namesto domovine, na starodavno zvestobo namesto vere".