Kaj si želi slovenska vlada, je precej jasno. Želi si uravnoteženega proračuna, pa če gre zato vse v maloro. Jasno je tudi, da si nič velikega ne želi od šole, sicer se "prerazkošnih" šolskih normativov ne bi lotevala s tehtnico za slone. Jasno pa je tudi, da je usoda slovenske šole kot ključnega mehanizma razvoja - vsaj v razvitem svetu šolo še vedno tako razumejo - zapečatena, če se bosta šolska oblast in šolski sindikat o njej pogovarjala na tak način. Izključevalno, z obojestranskimi manipulacijami in retoričnimi preigravanji.

Dejstvo je, da z učnimi dosežki šolarjev ne moremo biti zadovoljni. PISA 2009 je pokazala, da temeljne kompetence bralne pismenosti - zmožnosti razumevanja in uporabe prebranega - pri nas dosega 79 odstotkov otrok, kar pomeni, da občutno zaostajamo tako za OECD (81 odstotkov) kot za EU (82 odstotkov). Še huje, najvišje bralne kompetence, ki so osnova za vse druge, v Sloveniji dosegajo tri desetinke odstotka vseh otrok, v OECD je takih otrok en odstotek. Pomenljiv je podatek, da pri nas za zabavo nikoli ne bere 40 odstotkov otrok, ta delež je v EU in OECD precej nižji. In najhuje: od leta 2006 smo se v bralni pismenosti poslabšali. Enako v matematiki, kjer smo bili sicer leta 2009 rahlo nad povprečjem držav OECD in EU. Le v naravoslovju smo bili izrazito nadpovprečni: temeljne kompetence je doseglo 85 odstotkov otrok, v OECD in EU v povprečju 82 odstotkov. A tudi tu smo bili slabši kot tri leta prej. Glede na te rezultate in negativne trende bi torej težko pritrdili Štruklju, da naši učitelji odlično opravljajo svoje delo.

Težko pa bi tudi rekli, da delajo slabo. Težava je v tem, da ni (strokovnega) soglasja, zakaj naši otroci malo berejo, zakaj znajo vse manj in kdo je za to kriv. Učitelji, sistem ali kultura, ki poudarja notranjo motivacijo, pravico do prostega časa in "srečnega" otroštva brez naporov. Slovenska televizija bi naredila dobro delo, če bi od japonske javne televizije NHK odkupila dokumentarec o šolarjih iz Južne Koreje, ki se v raziskavah znanja prav tako redno uvrščajo v sam vrh. Iz dokumentarca je jasno razvidno, zakaj lahko azijski učitelji uspešno delajo v razredih s po 40 otroki. Zato ker je disciplina takšna, da lahko z vsakim delajo individualno, starši pa jih pri visokih pričakovanjih, ki zahtevajo trdo delo, neomajno podpirajo. In če se zalomi in kakšen uporniški otrok protestno zmeče zvezke skozi domače okno tako kot v tem dokumentarcu? Čez počitnice ga pošljejo v poseben tabor (šolo za disciplino), kjer mu mož v dolgi halji uspešno vcepi prepričanje, da se je treba za znanje potruditi. Ker starši tako hočejo, starše pa je treba spoštovati in ubogati. In pika. Brez (samo)spraševanja o smislu učenja predmetov, ki komu "ne ležijo", in drugih zahodnjaških pogruntavščin.

Največja težava naše šole je ta hip dejstvo, da v resnici nikogar od odločevalcev ne zanima, zakaj ob dobrih pogojih in naklonjeni tradiciji naša šola ni visoko nadpovprečna. In kaj bi bilo treba storiti, da bo. Zdaj gre le za politično-sindikalno igro. V tej šola ne more zmagati.