Projekti, pri katerih je sodeloval bodisi kot režiser bodisi producent, so si na prvi pogled zelo različni. Formalno se raztezajo od animiranih dokumentarcev do (amaterske) spletne obdelave arhivskega filmskega materiala, tematsko pa od različnih vidikov revščine do osebnih interpretacij zgodovine povojnega Londona. Navkljub razlikam je vsem skupno to, da v njih ljudje sami pripovedujejo svoje zgodbe. Glynne je namreč prepričan, da ima to veliko močnejšo sporočilno vrednost, kot če jih skuša povedati nekdo drug.

Posebej velja izpostaviti odlično dokumentarno serijo kratkih animiranih dokumentarcev Animirano mišljenje (Animated Minds), ki prek resničnih izpovedi mladostnikov subtilno prikazujejo različne oblike duševnih stisk - od aspergerjevega sindroma, psihoze, manične depresije, paničnih napadov in obsesivno-kompulzivne motnje do anoreksije in samopoškodb. Serija je leta 2010 prejela nagrado britanske filmske akademije BAFTA; decembra lani smo si jo lahko ogledali tudi v okviru mednarodnega festivala animiranega filma Animateka, na katerem je Andy Glynne sodeloval kot član žirije.

V ospredju serije Animirano mišljenje je subjektivna izkušnja. Jedro vsake animacije je izpoved resnične osebe. Zelo zanimivo se mi zdi, da so sodelujoči sami uporabili zelo dobre, zgovorne vizualne metafore. So bile prav te vaše izhodišče?

Ideja celotne serije je bila, kot ste dejali, podati vizualne metafore za duševno bolezen. In ena najbolj odločilnih stvari je bila najti ljudi, ki znajo govoriti v vizualnih metaforah. Prva stopnja je dokaj strog proces izbiranja nastopajočih, opravili smo obsežne raziskave, poklicali ogromno ljudi in se z njimi pogovarjali po telefonu; zelo hitro dobiš občutek, ali uporabljajo vizualne metafore.

Včasih pa je razmerje med besedami in telesnimi simptomi ravno obrnjeno. Zdi se, kot bi se besede oziroma občutja dobesedno utelesila. So tudi simptomi neke vrste metafore?

Ne vem. Po mojem mnenju so vse stvari na neki način neizrazljive. Skoraj nemogoče je, da bi vam povedal, kako se počutim. Vse, kar nam preostane, je, da uporabimo različna sredstva, da bi izrazili svoja občutja; ponavadi uporabljamo jezik, včasih tudi slike ali glasbo. Pri duševni bolezni pa je vse še bolj zapleteno, saj ne gre za običajno izkušnjo. Namen teh animiranih filmov je poskus konceptualizirati duševno bolezen in jo - prek podob in zvoka - predstaviti na način, da bi bila drugim razumljiva.

Ste od samega začetka vedeli, da bo dokumentarec v obliki animacij?

Navdihnilo me je nekaj animiranih dokumentarcev, ki sem jih videl v preteklosti; eden takih je na primer kratki švedski film Hidden Hanne Heilborn in Davida Aronowitscha, v sodelovanju z Matsom Johanssonom. Pri dokumentarnih filmih o duševni bolezni se vedno pojavlja vprašanje, kako zaščititi posameznike, njihovo anonimnost, da se ne bi počutili ranljive. Celoten projekt je bil eksperiment. Na začetku nisem imel pojma o animaciji, saj sem ustvarjalec dokumentarnih filmov.

Serijo Animirano mišljenje uporabljajo tako učitelji, zdravniki kot tudi sami oboleli. Je bilo od začetka zamišljeno, da bodo animacije postale nekakšen pripomoček za poučevanje?

Prve štiri animacije je naročila britanska televizijska hiša Channel 4. Ko smo jih naredili, smo ugotovili, da jih želimo narediti še več. Dobro je sicer imeti televizijsko občinstvo, a se nam to ni zdela najpomembnejša stvar. Tako smo dobili denar in postavili spletno stran, na kateri so filmi dostopni brezplačno; pridobili smo tudi nekaj sredstev za izdelavo devedejev, ki smo jih po znižani ceni prodali različnim organizacijam. Potem so začele prihajati izpovedi ljudi, ki so nam pisali pisma v stilu: "O moj bog, imam bipolarno motnjo in deset let me moj psihiater ni razumel. Zdaj sem mu pokazal film in rekel, tako se počutim." Ali pa: "To mi je pomagalo razumeti, kaj se dogaja z mojim bratom ali mamo." O moči filmov pa so nam pisali tudi vplivni in znani ljudje, kar je še dodatno pripomoglo k uveljavitvi projekta.

Zanimivo se mi zdi - ker ste po izobrazbi klinični psiholog -, da celotna serija iskreno prikazuje izkušnjo duševne bolezni, izognili pa ste se iskanju vzrokov zanjo oziroma psihološki, medicinski razlagi.

Poanta teh filmov niso vzroki. Kdo pa pravzaprav sploh ve kaj o njih? Obstaja deset različnih teorij o vzrokih za vsako težavo v duševnem zdravju. Filmi tudi ne pripovedujejo o zdravilih; v polovici primerov teh sploh ni. Gre zgolj za izkušnje. Naš edini namen je bil, da če ne veste ničesar o na primer obsesivno-kompulzivni motnji, jo boste po ogledu filma morda, upajmo, razumeli.

V offu poslušamo krhke prvoosebne izpovedi, ne pa "vsevednega" glasu pripovedovalca. Je po vašem mnenju to eno od pravil dobrega dokumentarnega filma?

Danes je na televiziji v navadi, sploh v Angliji, uporaba glasu pripovedovalca, ki je pogosto pokroviteljski, v smislu, ni dovolj, da vam bomo nekaj pokazali, ampak vam bomo še povedali, kaj boste videli. To zares sovražim.

Če sem prav razumela, pri seriji Animirano mišljenje od mladostnikov niste le "pobrali" njihovih zgodb, ampak so bili vključeni v celoten proces nastajanja. Se vam zdi takšno sodelovanje tudi z etičnega vidika nujno?

Če dvourni intervju skrčiš na tri minute, pri tem seveda sprejemaš odločitve. Dokumentarec je zelo manipulativen žanr, ki ne prikazuje resnice, ampak eno od njenih različic. Ko smo začeli klestiti material, je bilo zato zelo pomembno, da se ponovno vrnemo k ljudem, katerih zgodbe smo posneli, in jih povprašamo o njihovem mnenju. Včasih so se zaradi kakšne stvari v zgodbi počutili nelagodno, zato smo seveda to odstranili. Dokler niso bili zadovoljni s samo zgodbo, se nismo niti lotili storyboardov.

Mislim, da je bilo preveč ljudi izrabljenih s pojavljanjem v dokumentarnih filmih. Sam ne bi nikoli nastopal v dokumentarcu; zdi se mi zelo tvegano in posameznik je pri tem zelo ranljiv, sploh kadar govori o občutljivih stvareh. Zelo pomembno je imeti skupen cilj, vzpostaviti neki osnovni nivo zaupanja med ustvarjalci in subjektom filma glede namena projekta.

Rekli ste, da ne bi nastopali v dokumentarcu, a veliko ljudi z veseljem sodeluje v priljubljenih resničnostnih šovih.

Res je, a to je nekaj povsem drugega. Pri resničnostni televiziji gre praviloma za instantno slavo.

Priznati moram, da tudi sama kljub "intelektualni vzvišenosti" občasno gledam takšne oddaje. Zanimajo me predvsem odnosi med nastopajočimi, skupinska dinamika. Ne vem sicer, če so iskreni…

Iz svojih izkušenj z resničnostno televizijo bi rekel, da niso "iskreni", v smislu, da v nobenem pogledu ne odsevajo, kako se realnost običajno razvija. Pred nekaj leti sem bil zaposlen kot psiholog pri resničnostni televiziji. Sodeloval sem pri izbiri kandidatov, ki bodo nastopali v šovu. Že v osnovi so vsi, ki se prijavijo, določen tip osebnosti. Opravljali smo psihometrične teste. Ljudje, ki sploh želijo nastopati v tovrstnih šovih, v večji meri iščejo spodbude, so nekoliko bolj grandiozni in narcisoidni, a obenem negotovi vase, zaradi česar jim potrditev drugih veliko pomeni. Postavljeni so v situacije, v katerih je konflikt neizogiben. Torej so reakcije izzvane.

Je to zanje nevarno?

Nevarnost ne preti nujno njim osebno. Resnična nevarnost je, da živimo v družbi, ki želi proizvajati instantne zvezdnike. Kaj je narobe z nami, da želimo ustvariti zvezdo iz nekoga le zato, ker se je pojavil na resničnostni televiziji? Je naša želja po nekakšnem čaščenju ljudi povezana s smrtjo Boga oziroma religije v današnji sekularizirani družbi? Včasih je bila to Marilyn Monroe, zdaj pa je nekdo iz Big Brotherja. To je noro.

Ena od serij kratkih dokumentarnih filmov, ki jih je produciral Mosaic Films, obravnava vprašanje revščine. Na kakšen način se filmi serije Why Poverty? (Zakaj revščina?) lotevajo omenjene problematike? Gre ponovno za bolj oseben pristop ali se dotikate tudi širših družbenih vzrokov zanjo?

Ne gre za polemične filme. Nobeno sporočilo se ne skriva za tem, kar so povedali sami liki. Ponovno je bila ideja razbliniti mite in stereotipe o revščini. V Angliji obstajata dva prevladujoča odziva na revščino. Prvi je: "Kakšna revščina? Revščina je v Afriki, revščina je v Indiji. V Veliki Britaniji ni revščine." Drug odziv pa je: "Če v Angliji obstaja revščina, gre za pomanjkanje hrane, za lakoto." In oba sta popolnoma neresnična; revščina je namreč zelo relativen koncept. Filmi, ki smo jih naredili, se tako sprašujejo: "Velika Britanija je bogata, premožna država; kaj torej pomeni biti reven?" Obstaja skupina ljudi, ki odraščajo ne zavedajoč se, da jim pripadajo enake pravice kot drugim. To je revščina. Obstajajo otroci, katerih starši jim raje kupijo lepe čevlje, da jih v šoli ne bi ustrahovali, kot da bi dali na mizo dobro hrano…

A revščina ni le finančna. Obstaja tudi revščina izkušenj in podobno. Pogovarjal sem se z enim od ustvarjalcev filmov, ki je kot otrok odraščal v revščini. Kot najstnik je imel punco in ko sta šla nekoč na sprehodu mimo prestižnega hotela, je dekle predlagalo, da se ustavita na kavi, on pa ji je odgovoril, da ne moreta, ker to njemu ni dovoljeno. Punca je bila osupla, sam pa je takrat uvidel, da se zaradi svojega odraščanja v revščini počuti, kot da nima pravice, da bi se družil z ljudmi iz drugih socialnih razredov. To je bila motivacija za enega od filmov, o ljudeh, ki gredo prvič na počitnice. Govori o pomembnosti počitnic in kako jih pogosto jemljemo za samoumevne, čeprav za nekatere v Veliki Britaniji niso. Vsi filmi so o ljudeh, ki poskušajo izpovedati lastne zgodbe o življenju.

V domiselnem projektu London Recut, katerega izvršni producent ste bili, ste prebivalce Londona izzvali, naj raziščejo več kot tri ure arhivskega filmskega materiala o mestu in iz njega s pomočjo preproste spletne tehnologije ustvarijo lastne filme. Tekmovanje je bilo odprto za vse, tako profesionalne filmske ustvarjalce kot amaterje. Od kod ideja za takšno tekmovanje, tak način dela?

Bila sta dva projekta, Britain Recut in London Recut; Britain Recut je bil narejen za televizijsko hišo Chanel 4, medtem ko London Recut niti ni bil namenjen predvajanju na televiziji, pač pa je povezoval več platform. Koncept je bil zelo preprost: zbrati najbolj zanimive zgodbe pri ljudeh, ki imajo kaj povedati. Ali lahko, sploh danes, ko z lahkoto na spletu zmontiraš lasten film, ljudem damo orodje, vzpodbudo, domišljijo, da bi izpovedali svoje zgodbe? Ljudem, ki se sicer ne ukvarjajo s filmom, denimo starejšim, smo omogočili dostop do arhivov, in povedali so nam na primer zgodbo o tem, kje so nekoč živeli ipd.

Soroden projekt bi rad izpeljal tudi v zvezi s serijo Animirano mišljenje. Od animacij, ki smo jih naredili, nam je ostalo veliko neobdelanega materiala. Obstaja tudi veliko prosto dostopnih arhivov; če na internetu poiščete National American Archives, si lahko naložite veliko materiala z licenco creative commons. Rad bi oblikoval koncept, s katerim lahko na spletu oblikujete lasten animirani dokumentarec. Posnamete svoj glas, ga zmontirate in potegnete vse te animirane podobe pod licenco creative commons, naložite svoje fotografije in tako ustvarite lasten film. Obožujem idejo, da ljudje sami pripovedujejo svoje zgodbe, saj ima to veliko močnejšo sporočilno vrednost, kot če jih skuša povedati nekdo drug.

V seriji Britain Recut ste filmske ustvarjalce izzvali, naj komentirajo življenje v sodobni Veliki Britaniji, s tem da na novo "razrežejo" informativne filme iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja. Je po vašem mnenju pomembno, da obstajajo tudi takšni osebni, intimni pogledi na zgodovino?

Zgodovina kot objektivna resnica ne obstaja. Problem v svetu je, da nam dopovedujejo, kaj je bilo prav in kaj narobe.

Vaš pristop je zelo demokratičen: s tem, ko ljudem omogočite dostop do arhivov, jim obenem daste tudi moč, da interpretirajo zgodovino.

To je lepota interneta in družabnih omrežij. Konsenz ni več le stvar akademikov ali strokovnjakov, ampak vseh. Če ste imeli pred tridesetimi leti težave z roko, ste šli k zdravniku, ki vam je rekel, da morate na operacijo. In vi ste odgovorili: "Da, gospod zdravnik." Danes rečete, da boste obiskali še homeopata ali akupunkturista in videli, kaj bosta rekla. To je veliko bolj zapleteno, a navsezadnje nam je tako v večji meri omogočeno, da sprejemamo lastne odločitve o svojih razmerjih do sveta.

Vaš "demokratičen" način dela se odraža še na en pomemben način - Mosaic Films vedno sodeluje z domačimi ustvarjalci z območja, kamor je projekt umeščen. Dober primer je serija dokumentarcev Made in… Sodelovali ste s filmskimi ustvarjalci iz Rusije, Pakistana, Indije, Izraela, Palestine, Nigerije, Malezije… Bi nam lahko razložili, zakaj je takšen "antikolonialni" pogled tako pomemben?

V zahodnem svetu o "državah v razvoju" vedno poročamo na enak način: vsi živijo v revščini, vsi so HIV-pozitivni, vsi otroci zelo zgodaj zapustijo šolo… To so zgodbe, ki so nam na voljo. A preostanek sveta ni takšen. Je poln neverjetnih zgodb, ki pa se nikoli ne prebijejo do nas. Za to obstajata dva razloga: prvi je inherentna naravnanost medijev, ki želijo poročati o potresih in katastrofah, drugi razlog pa je način, kako novinarji ustvarjajo vesti. Ali ne bi bilo krasno, če bi nam dovolili, da komuniciramo z ljudmi po svetu prek zgodb, ki bi jih pripovedovali sami na svoj način? Problem, ki se pri tem pojavi, vsaj kar se ustvarjanja filmov tiče, je, da nimajo vedno ustreznih veščin in znanja, da bi govorili v jeziku, ki ga želijo mednarodne televizijske hiše. Skratka, uživam, ko jih učim delati filme, ki so primerni za mednarodno občinstvo.