Naša biološka ločenost in kodiranost, bogastvo psihološkega, tako kognitivnega kot čustvenega, so v službi socialnega, v svojo čredo potopljenega bitja. Nemogoče je torej zbežati od družbe, kulture, vplivov, ki jih delimo drug z drugim. Nemogoče je zgolj s tem, da ukineš televizijo, biti nedotaknjen od klime in kulture, v kateri namakamo svoje korenine. Od pekla, v katerega se pogrezamo.
Življenje v družbi terja strukturo, organizacijo, ki ima namen in cilj, kjer je družbeno dobro nad interesi posameznika. Le tako je mogoče preživeti. Družbe postavijo na vrh ljudi, ki se poistovetijo s to nalogo, tem ciljem. Posamezni člani skupnosti prepustijo vodji pomembne funkcije moči. V sodobnem času je način življenja tak, da od nas terja izredno veliko sposobnost zaupati drugim. Zaupamo šoferju, ki pelje naše otroke na izlet, zaupamo pilotu, zaupamo gradbincu, ki je gradil most ali predor, zaupamo mehaniku. Zaupamo učitelju, ki nas poučuje. In bančniku, ki upravlja naš denar. Da bo od drugih zahteval vsaj tako poroštvo za posojilo kot od nas… Direktorjem, ki upravljajo naše delo, politikom, ki upravljajo našo prihodnost, želimo zaupati še bolj. Kljub artikuliranemu nezadovoljstvu s temi strukturami pa vsi mi, pripadniki črede, ne naredimo nič. Najbrž gre v dejavnikih psihološko-socialne intoksikacije iskati razloge za pokorno stopanje v naslednji krog pekla.
So to, kar govorijo?
Otrok se rodi z nepredstavljivo količino možganskih celic in še bolj nepredstavljivo količino možnih povezav med njimi. Te povezave pa nastajajo, se oblikujejo, ukinjajo poprejšnje s tem, da postavimo otroka v okolje, v interakcije. Oko, ki ne gleda, ne oblikuje možganske skorje, s katero potem "vidimo". Uho, ki ne sliši, ne pomaga pri oblikovanju govora. Še več možnosti in pestrosti, v kaj in kako se bomo razvili, pa prinaša psihološki razvoj. Tudi pri njem je otrok obsojen na zunanje stimuluse, ki mu jih ponujajo ljudje v okolici.
Odrasli s svojo psihološko zrelostjo ali nezrelostjo otrokom predstavljamo ves svet. Za njih edini možni, edini verjetni svet. Teorije uma poudarjajo otrokovo neizmerno odprtost za vplive iz pomembnih odnosov. Tudi že takrat, ko se nam otroci zdijo še najbolj potopljeni v svoj lastni notranji svet, brez aktivnega vstopanja v odnose okrog sebe, se v njih z neizmerno plastičnostjo ustvarjajo globoke podobe, predbesedne predstave, skozi katere bodo za vedno doživljali svet okrog sebe in svoje lastno mesto v njem. Strokovnjaki dokazujejo nevrološke strukture, ki so biološki material, na katerem temelji podružbljanje človeka od prvega diha naprej. Dobro že vemo, da receptivne - zaznavne strukture v razvoju prehitevajo tiste, ki pomagajo pri izražanju, reagiranju. Se pravi, da si ustvarja predstave mnogo prej, preden nam da to vedeti.
Otrok od rojstva "ve", da sam ne more preživeti, da se mora okleniti in pridobiti tistega, ki ima vso moč, oblast, varnost, vse odgovore, vso nego, vso naklonjenost… Pomembni odrasli - negovalci - vedo intuitivno, da se morajo uglasiti na otrokov notranji svet in na njegove telesne potrebe, sprejmejo to vsemogočno vlogo in vso odgovornost z njo, sočutje in frustracije, skrb in negotovost. Imajo načrt in cilj, vedo, kam približno bi radi prišli in kako naporno bogata je pot razdajanja in zahtevanja, podpiranja in krepitve svojega potomstva.
Dvanajstmesečni malček, ki pri hoji pade na s plenico oblazinjeno zadnjo plat, najprej presenečen pogleda mamo in iz izraza na njenem obrazu razbere, kako naj "doživi" ta dogodek. Če bo mama prestrašena in zaskrbljena, bo začel jokati, če pa se bo mama nasmehnila, bo to zanj igra, ki ga bo spravila v smeh. Situacija negotovosti, ambivalence jasno pokaže, kakšno težo, kakšno avtoriteto imajo starši. Otroci neumorno srkajo svojo "realiteto" iz bližnjih odnosov. Kako pomembno je, s kom rastejo, kako pomembno je, do katere stopnje osebne in družbene zrelosti so se razvili njihovi roditelji, morda ne bodo niti nikoli prepoznali. Se ne bodo vprašali, zakaj in kako je bilo, in bodo brez razmisleka iste vzorce, norme, običaje nesli v nove generacije. Otrok že pri dveh letih razvije sposobnost za čustva "morale": za sram, krivdo in zadrego.
Vsak otrok raste z nekimi ljudmi, ki so zanj družina. Pustili so pomemben vtis, prek katerega bo doživljal vsakršno avtoriteto v vsem svojem življenju. Nazadnje do negovalke, ki mu bo pomagala v domu ostarelih prinesti žlico do ust. Otrok opazuje avtoriteto ali avtoritarnost svojih staršev. So to, kar govorijo? Se na njih lahko zaneseš? Držijo besedo in so lahko zgled? Ali so nekdo, ki se postavi daleč navzgor, se obda z bliščem večvrednosti, se skrije za okope moči in zahteva nekaj, ker je on tako rekel in ker on že najboljše ve, kaj je zate prav?
Iz družin se otroci prek izobraževalnega sistema pridružijo še drugim neštevilnim načinom socializacije uma in "emocionalizacije" družbenega okolja. Vse več je spoznanj, da ljudje mnogo informacij izmenjamo implicitno, ne da jih do konca kodiramo in dekodiramo. Samo če spremljamo naše vsakodnevno delovanje, vidimo, koliko tega teče v hitri medsebojni interakciji. Pri večini vsakodnevnega delovanja pa tudi pri interakcijah z drugimi gre za izredno sposobnost naših možganov, da predvidevajo, da delujejo v skokih in se izognejo počasni dekodaciji vsakega impulza. Pozornost uma pritegnejo situacije, ki predstavljajo neke vrste iztirjenje pričakovanj, situacije, ki vzbudijo v implicitnem dojemanju neki odtenek čustvenega - neugodja, ugodja, presenečenja… Tako preskakujejo tudi družbeno pomembna "skupna" doživljanja.
Zrela demokratična družba ne potrebuje "idealnega" vodje
Možgani so kot mlaka z množico žab (impulzov), ki nepretrgoma kvakajo, se združujejo v gruče, komunicirajo na daleč, preskakujejo. V psihološkem in družbenem smislu je zelo centralna skupina žab tista, ki krmili naš odnos do avtoritete. Eden od staršev je s svojo resnično vsemogočnostjo pomenil absolutno premočan vtis v času izjemne plastičnosti možganov, ko psihološko sploh še nismo imeli besed, ampak le vtise in neobvladljive notranje občutke, da bi ga lahko sploh kdaj do konca nevtralizirali, naredili iz "implicitne predstave staršev" nekoga običajnega, človeškega…
Vsaka ambivalenca in negotovost nas spet, kot 12-mesečnega malčka, spodbudi, da iščemo obraz, ki nam bo povedal…, da bomo določili, kakšen pomen ima neka situacija za nas. Naš odnos do avtoritete gre po vsej lestvici, od popolne vdanosti in iskanja mogočnih staršev do popolne konfliktnosti in nesprejemanja kakršne koli vodje. Družbena organizacija pa seveda terja neko obliko vodenja. Zgodovina nas nič ne nauči, ponuja nam obilo lekcij, ki jih ne želimo slišati.
Naj izhajam s stališča (ne trditve!), da smo ljudje, biološko osamljeni v svojem ranljivem telesu, postavljeni v ta svet (sicer res kot čudež, ampak) brez določenega, jasnega smisla. Ob tem pa od samega rojstva delujemo z iskanjem nekega namena. Tako se znajdemo v hudi pasti in moramo nujno (sami) osmisliti svoj obstoj. Obenem se moramo "varati", da je ta smisel "objektiven", zunanji, ne naš, ustvarjen. Prepoznati tako stanje absolutne negotovosti vzbuja kar obilo tesnobe in neugodja. Ljudje takih občutkov ne maramo. Kot otroku slabo uglašen odnos z negovalcem zbuja obilo tesnobe, ki je po kvaliteti najbližja eksistencialistični. Na družbeni ravni se ob določenih točkah, ko se nakopiči veliko medsebojne izmenjave negotovosti in ambivalence, nabirajo nevzdržne količine tesnobe. Rešitev so ponujale družbe že od nekdaj. Pravzaprav so se odzvale na klic po pomoči elite, ki so se dokopale ali so bile postavljene na mesto Avtoritete. Najbolj smiselna in pomirjujoča je gotovo vera, pa mnoge filozofske ali družbenoorganizacijske prakse. Problem je samo, da se vse te prakse, četudi dobro mišljene, zelo rade izrodijo, se sprevržejo v stanje duha, ki so mu tuji sram, krivda in neugodje zadrege, torej v smrt moralne živali v človeku.
Od avtoritete (ali enega od staršev) posamezniki pričakujemo, da ima koncept, da ima pogled, usmerjen naprej, da ima čut za tiste, ki so mu prepuščeni ali ki so se mu prepustili. Meni zelo draga deklica je nekoč, ko je z distance prebirala Staro zavezo, komentirala - jezna, da je za tragedijo med Kajnom in Abelom kriv Bog. "Kaj mu je bilo treba delati take razlike, zakaj le je zanetil prepir med njima?" Ravno začetna poglavja te knjige bi nas lahko veliko naučila o tem, kako biti in kako ne biti avtoriteta. Jasno bi videli razliko med avtoriteto in avtoritarnostjo, zlorabo in uporabo moči v enosmerni interakciji, ki sporoča: "Jaz vem ..." Če bi - kdaj dobronamerno - Sveto pismo zmogli brati kot simboliko, ne konkretno kot versko čtivo.
Upam, da so po vsej Sloveniji izdali tudi Novo zavezo, ki govori o povsem drugačni uporabi moči, o avtoriteti, ki je podpora, zaščita, ki skrbi za šibke in najšibkejše, druge in različne, ki črpa svojo moč in smisel iz dela za splošno, družbeno dobro, če je že postavljen na to težko in odgovorno mesto Sina človekovega. Ki poudarja sočutje, jasno opredeli grehe, pravila in norme, po katerih ni lahko živeti, je pa najbrž zelo dobrodejno za vso družbo, kjer je vzdušje "jaz vem, da ti veš, da jaz vem…" ali celo "jaz čutim, da ti čutiš, da jaz čutim…". Nekaj med ljudmi, kar bi nas delalo človeške…
Zrela demokratična družba ne potrebuje "idealnega" vodje. V demokratični družbi so posamezniki Subjekti, ki so aktivno vključeni, dejavni, imajo mnenje in realen odnos do moči - svoje in tiste, ki jo delegirajo drugim. Imajo dvom in zdržijo vsaj zdravo količino tesnobe. Družba emocionalno poškodovanih pa je kot prestrašena čreda odvisna od instanc moči, ki jo popolnoma upravljajo, njeno zavedno in nezavedno psihološko. Nezadržno od enega na drugega preskakujejo čustva, ki jih proži kaos, občutki, ki so slabo razmejeni, so nabiti z agresijo, strahom, tesnobo. Taka množica je igrača v rokah dirigentov, iz nje potegne najboljše ali najslabše. Odvisno od partiture, ki so jo namenili igrati.
Cepitve, projekcije, negacije in kar je še družbenih obramb v tem času so slabe izbire. So bezanje hudiča, ampak hudič je v nas vseh. Pomembno bi bilo, da bi lahko presegli ločevanja, stopili skupaj in pogledali na sedanjost, ki nam je ostala. Pogosto avtoritarni starši z najboljšim namenom, da bi otroka zaščitili oziroma delali v njegovo dobro, ravnajo tako, da otroka poškodujejo. V ozadju tega odkrijemo ukrivljeno predstavo staršev dojemanja sedanjosti. Napaka je v njihovem implicitnem dojemanju, da je trenutna situacija taka, kot je bila tista nekoč, v njihovem otroštvu. Kako uglasiti predstave, ki jih prinašamo v implicitnem dojemanju sedanjosti, sveta, naše vloge v njem? Vsak od staršev je bil nekoč otrok. In vsak otrok bo nekoč avtoriteta.
Gospodarska kriza pri nas je predvsem kriza vrednot, ki se še poglablja. Ne moremo se izolirati od vrednot in čustvene klime, ki jo dihamo. Odpovedali se bomo ministrstvu za kulturo, mnogim vidikom socialne občutljivosti družbe in zdravstveni velikodušnosti. V zadušljivi provincialni izolaciji smo v "incestuozni" prepletenosti vsakega z vsakim pripeljali "individualnost" do absurda. Tako smo se znašli prepuščeni elitam, ki na podlagi avtoritarne premoči še vedno skrbijo samo za "svoje", svoje interese, svoje prijatelje, svoje pripadnike. Elitam, ki z grozovito lahkoto sejejo veter. Ki mislijo, da je sovraštvo mogoče izklopiti s pritiskom na gumb… Da veter ne zraste v vihar…