A zdaj še vi, Lale?

Ko in če ima hudič mlade, potem jih ima gotovo v Srbiji. Komaj so se znebili stotnije vojnih zločincev in jih poslali v Haag, komaj so se znebili kosovskega kamna okrog vratu, komaj so delno obračunali z lastnim podzemljem in komaj so se prebili skozi naporne kvalifikacije za status kandidatke za EU, pa je spet treščilo. Ne mislim na bližajoče se volitve, ki bodo stresna veselica, ampak na spet aktualno vprašanje, koliko Srbije bo čez nekaj let sploh še na zemljevidu. Travma sega še v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat ji je iz bratskega objema najprej ušla najljubša Republika Slovenija, potem pa še Hrvaška. Obudili so staro ljudsko modrost "vsi Srbi bomo živeli pod krošnjo ene slive". Samo da so bili takrat v Beogradu prepričani, da ta slivina krošnja seže tja do Amerike in Avstralije. Potem so ostali brez Kninske krajine in brez Republike Srbske krajine. Po nekaj letih hudih srčnih bolečin so se v Srbiji s tem sprijaznili, a so sledili novi šoki. Odšlo je Kosovo, zibelka srbstva. Z ognjem in mečem so jo z neder matice domovine odtrgali natonacistični zlikovci. Dobro, proti takšni sili se pač ni dalo. Ampak ko je ušlo še drugo oko iz srbske glave, Črna gora, je bilo jasno, da je hudič vzel šalo. Slivina krošnja se je nevarno krčila na velikost nekdanjega beograjskega pašaluka. Puntajo se tudi Albanci v Sandžaku, češ, lepše bi jim bilo na Kosovu. Naj gredo, mislijo tisti, ki so se naveličali češnje zobati z Albanci. Dovolj velika je sliva, da pokrije Srbijo in Vojvodino. Potem pa nov nož v hrbet. Prvega aprila - kaže, da ni prvoaprilska - bodo nekatere vojvodinske stranke in združenja javnost seznanili z zahtevo, da Vojvodina postane konfederativna republika znotraj Srbije. Dovolj je bilo tiranije! "Od leta 1918, ko je vstopila v Srbijo, Vojvodina plačuje previsoko ceno za skupno življenje s Srbi; je izkoriščana, zapostavljena, omejevana v razvoju in je notranja kolonija Srbije!" Vojvodina, ki je po razvitosti nekoč dihala za ovratnik Sloveniji, se je spremenila v devastirano in izropano ozemlje Srbije. Pa smo tam. Vam je to znano? Kako že gre naprej? Vojvodina bo hotela svojo ustavo, izvršilno, zakonodajno in sodno oblast. Beogradu se bo strgalo. Sledil bo milijonski miting na sotočju Save in Donave, na katerem bodo obljubljali kri in solze tistemu, ki se bo dotaknil ozemeljske celovitosti Srbije. Vojvodina bo v odgovor zahtevala svojo zastavo, grb in denar. Nikolić bo čez Savo poslal paravojaške skupine, ki bodo pomagale srbski armadi pri obrambi Srbije pred zunanjim agresorjem, ki je že leta 1991 vdiral čez jugoslovanske meje v Sloveniji. Sicer miroljubni Lale, kot pravimo Vojvodincem z značajskimi potezami Đorđa Balaševića, bodo pripravili referendum o odcepitvi. Beograd bo poslal tanke. Madžarska in Romunija bosta, da bi zaščitili svojo manjšino v Vojvodini, zaprosili Nato za bombnike. Vojvodinska vlada, skrita nekje med trtami na Fruški gori, bo zaprosila za članstvo v OZN, Nato in EU. Vojvodinske nogometne klube bodo vrgli iz srbske prve lige, Ceci bodo prepovedali peti v Bački Palanki, srbsko elektriko bo Vojvodina plačevala trojno, vojvodinsko žito bodo Srbi plačevali v zlatu. Zaradi nevzdržnih razmer v državi se bodo odcepile občine Pirot, Čačak, Niš in Leskovac. V Beogradu na Terazijah bo zrasla mlada sliva in končno bodo čisto vsi Srbi lahko stopili pod njo.

Ministrom v pomoč

Res veliko delo so opravili ministri naše vlade, da so v desetih dneh napisali varčevalno biblijo, s katero bo Slovenija na plečih bogatega sloja izplavala iz krize. Malo več bremena bi morali prenesti na srednji in nižji razred, sicer bo težko. Razumem, da so bili ministri tako osredotočeni na pisanje tega fantastičnega dokumenta in niso imeli časa pogledati čez planke, po Evropi, kjer tudi kar vre od izjemnih varčevalnih potez. Zato sem jih osebno nekaj zbral, da jim bodo morda v pomoč. Pro bono. Na Madžarskem so več kot sto manjših podeželskih javnih šol dali v upravljanje kar cerkvi. Lokalne skupnosti nimajo denarja, država tudi ne. Cerkev pa je, verjetno s pomočjo od tam zgoraj, kos ekonomski krizi in se je odločila žrtvovati za mladež, saj je kljub obilici drugega dela ponudila svoje kadre in strokovno znanje pri vodenju šol in delu s šolarji. Šolanje ostaja brezplačno, vendar morajo učenci po novem obvezno hoditi k verouku, pouk pa poteka v skladu s krščanskimi vrednotami. Torej nič o Darwinu, ker se ve, kako je svet nastal, zato pa otroci veliko tiho molijo in poslušajo stihe iz Svetega pisma. Tudi mi bi lahko varčevali tako, da damo šole cerkvi. Dvignili bi kakovost pouka, razpuščeno mularijo bi spravili v red - manj bi repali, več pa peli duhovne - in preprečili, da bi v šolah otroci poslušali takšne gnusobe, kot je življenje otrok v enospolnih družinah. V teh šolah jim ljubezni ne bi manjkalo tako kot v javnih šolah, polnih zdolgočasenih, slabo plačanih in vsega naveličanih učiteljev. Iz zgodovine je namreč znano, koliko ljubezni so bili deležni otroci v katoliških šolah, da še danes o tem govorijo na sodiščih v številnih evropskih državah in ZDA. Tudi veliko število učencev v razredu, kar gre učiteljem v javnih šolah tako na živce, cerkev ne moti, saj se nikoli ni pritoževala, če je bilo pri maši ali verouku 50 otrok. Več nas je, lepše nam je. Povrhu vsega za našo cerkev to sploh ne bi bilo kakšno finančno breme, ker je pokazala, da je spretni plesalec na borznem parketu. Če bi kaj zmanjkalo, bo že posekala kakšno smreko v svojem gozdu, pa še država bi z veseljem kaj primaknila. Ministri, dobrih rešitev je še, moj naslov pa poznate. Naj vam ne bo nerodno.