Kdo sem?
Sem Matevž Slokar iz Ajdovščine. Star sem 25 let. Nekateri pravijo, da sem nor, drugi pa me tolažijo s tem da sem samo malo drugačen. Ne razumem ljudi, ki se obremenjujejo z nepotrebnimi stvarmi. Pustite ljudem naj so, kakršnikoli že hočejo bit. Bodite “vi” in ne pozabite se ob tem zabavati!
Ob branju dnevnega časopisja ugotovim, da so/smo se Slovenci in Slovenke odločili, da bomo/bodo v večini glasovali proti družinskem zakoniku. Ne bi se osredotočil na to ali je to prav ali ni. Bolj me skrbi da je 90% ljudi šlo na volišča brez, da bi si pred tem sploh prebralo zakonik.
Odprem računalnik in na hitro preletim urnik. Glede na prejšnja dva tedna, ki sta bila nora, ugotavljam, da bo ponedeljek, vsaj po urniku sodeč zelo miren. Sem se pa v preteklih letih naučil, da se v poslu lahko v kratkem času vse spremeni.
Dama
Čez pol ure sem že v mojem prvem večjem projektu – restavraciji Dama. Nahaja se v Ajdovščini in vsak dan zjutraj poskrbi za moj zajtrk. Ekipa že pridno dela. Iz kuhinje slišim smeh, kar me še dodatno razveseli. Na delovnem mestu preživimo pol svojega življenja in moje mnenje je, da bi se morali vsak dan zabvati in uživati kot, da je zadnji.
Potem se pa začne…
Ponedeljki mi niso všeč! Vsi bi radi vse izvedeli. Računovodkinje mi morijo s papirji, ki me vsakič znova spravljajo v obup. Sprašujem se, kako bi postavili sistem, kjer se nam ne bi bilo treba ukvarjati s papirji? Po hudem boju mi uspe ubežati papirjem. V lokalu me čaka sestanek z zaposlenim, ki nekaj ni naredil kot mora. Po uri in pol mojega nakladanja mu je kristalno jasno, da tega ne bo še enkrat ponovil.
Skoraj vsak ponedeljek si postavim vprašanje: “Zakaj je meni tega treba?”. Ampak pri tem tudi ostane, ker sem skozi leta ugotovil, da je to del vsega skupaj. Ovire so pa na poti zato, da jih preskakujemo.
Zakaj socialno podjetništvo?
To je vprašanje, ki mi ga v zadnjem času največkrat postavijo. Pred približno enim letom sem se udeležil konference o socialnem podjetništvu, kjer sem prvič slišal za to. Na konferenci sem slišal nekaj super primerov, kako so to naredili v tujini. Po konferenci sem hotel malo več izvedeti kako to funkcionira pri nas, in prišel do ugotovitve, da jasne predstave o tem, kaj je socialno podjetništvo nima nobeden. To zna biti zabavno. Postaviti podjetje in blagovno znamko, ki bo na trg dalo različne izdelke. Dobiček, ki bo nastal pri prodaji, pa bo namenjen finaciranju akademije, kjer bomo izobraževali mlade iz socialno ogroženih družin in okolij. Človek si lahko samo še reče: “Screw it let’s do it!”. In tako se je vse skupaj začelo. O tem, kaj se je dogajalo in kako se dogaja, pa jutri.
Sedaj pa čas za rekreacijo. Vsaj trikrat na teden pretečem 7 km, ker sem mnenja, da potrebuje vsak poslovnež zelo dobro kondicijo za premagovanje vsakodnevnih zadev.
Lepo se mejte, bodite v cvetju in ne pozabite se zabavati. Se beremo ponovno jutri.
