Ponedeljek, 19. marca: Paleta delavnic, meni pa umre računalnik

Seveda me je v ponedeljek zjutraj, danes, začelo izdajati moje drugo glavno orodje: grlo. Tega potrebujem še bolj kot računalnik z internetom. Preživljam se namreč s tem, da ljudi učim razmišljati - preko lastnih besed. Veliko bolj dovzetni so, če jim govoriš, jim zadevo predstaviš, z njimi vadiš, jih usmerjaš, kot če jim samo pišeš. In z bolečim grlom mi ni bilo najbolj prijetno danes v Murski Soboti od 9. do do 19. ure moderirati štiri sestanke po de Bonovih orodjih razmišljanja za ljudi, ki so jih na lanskih delavnicah že spoznali.

Razmišljali smo o kopalnicah za križarke, o razširitvi ponudbe mesarstva, o novih hladnih solatah in o tem, kaj bomo delali v četrtem podjetju čez 10 let. Grlu je pomagal čaj. Neprespani glavi volja. Upam, da mi bo do jutri pomagal tudi čas.

Torek: 20. marca: Ko si sam svoj gospodar

Redno službo sem pustila po drugem porodniškem "dopustu", da bi postala gospodar svojega urnika. V agenciji smo delali po 12 ur na dan. Zdaj vem, da nismo delali po 12 ur na dan, ampak samo bili tam 12 ur. Ko sem namreč šla na svoje, po eni strani prestrašena in po drugi pogumna, sem namreč vse delo uspela opraviti v največ štirih urah. Sestanki so bili fokusirani in zato učinkovito kratki, klepetov ni bilo in uspelo mi je sodelovati samo z motiviranimi ljudmi, ki ljubijo tisto, kar delajo. Pri takšnih ni jamranja, obtoževanja, kritiziranja.

Sreda, 21. marca: Podjetnik nikoli ne spi

Čeprav zdaj nastopam na tak ali drugačen način takorekoč že vsak dan, se vsakič pripravim, kot da je prvič: energija, vsebina, oprema, obleka, tajming, vse se mora poklopiti. In vsakič imam tremo, kot da tega nisem povedala že velikokrat. Vsakič se zavedam dejstva, da je pred mano človek, ki plačuje moje položnice, pa čeprav samo posredno, in samo zadovoljen bo to delal še naprej. Ta isti človek bo, če bo navdušen, tudi pomagal sprožiti tako imenovano Pozitivno revolucijo, kar bo koristilo tudi mojim otrokom.

V današnjem svetu je trženje izrazito individualizirano. Vsak kontakt z vsakim potrošnikom šteje. In jaz se vedno potrudim, da vsakomur v največ 24 urah odgovorim, ko mi pišejo, da z veselim glasom dvignem vsak telefonski klic, in da se nasmehnem vsakomur, ki se mi približa, čeprav ga morda ne (s)poznam. Podjetnik živi svojo znamko. Podjetnik je svoja znamka. In zato je v službi svoje znamke 24 ur na dan.

Četrtek, 22. marca: Toleranca, Talenti in Tehnologija

Vsak teden tistim, ki so v moji adremi (kupci knjig, obiskovalci predavanj, udeleženci delavnic in vsi, ki so kadarkoli izkazali najmanjši interes za moje delo, pa še hkrati še niso naveličali mojih tedenskih e-okrožnic) pošljem neko svojo zgodbo. Ta teden je bila to popust na de Bonovo knjigo. In moj e-mail je pregorel. Danes sem ves delovni dan pisala odgovore na sporočila, ki se jih je nabralo preko 200.

Petek, 23. marca: Tržišče je neskončno veliko ali pa ga ni

Po dopoldanskem sestanku z zainteresirano stranko sem drvela v Idrijo, kjer sem nekim drugim članom neke druge uprave in stotniji njihovih zaposlenih to predavala na njihovih primerih. Kimali so celo uro in pol ter dvakrat zaploskali. Ponosna sem, da sem delala pri njih, za njih in z njimi. Lepo je delati z najboljšimi. In do mene vedno pridejo samo najboljši. Ker samo najboljši vedo, da je lahko še boljše. In da tisti dan, ko se nehaš truditi, da bi bil boljši, nehaš biti dober.

Sobota, 24. marca: Živim za danes

Še nekaj pomembnega velja za vsakega podjetnika (vsaj s.p, start-up ali strastnega zaposlenega, ki ne išče službe, ampak službe iščejo njega) in to je, da si ne sme privoščiti nobenih motenj. Lepa je svoboda samostojnega poklica, a v njem ni plačanega dopusta, bolniških izostankov, regresov, potnih stroškov, malice, božičnice in bonitet, po mojih izkušnjah tudi vikendov in praznikov ne. Ne moremo si privoščiti zboleti, saj takrat ne moremo delati. Ne upam si niti pomisliti, da bi mi kaj bilo, ker za kurativno nimam časa, lahko se le trudim paziti na preventivo.

Še dopust si s.p. lahko le redko privoščimo, ker živimo v svetu, ki nikoli ne spi in vsak dan zaostanka v resnici pomeni tri dni primanjkljaja: en dan priprave na odhod, en dan na lepšem in en dan, ko moraš nadoknaditi zamujeno. V primeru tedna dni dopusta to v resnici pomeni tri tedne zaostanka in vsaj en teden brez plačanega dela. Zato razumem osebe, ki delajo karkoli rutinskega, da se veselijo vsakega petka ("…še malo, pa bo vikend," pišejo na Facebooku, kot da je to poanta življenja), praznika, dopusta… A upam, da oni razumejo mene, jaz vsak dan delam tisto, kar ljubim (ne tisto, kar moram), meni ni dolgčas niti minuto in nad sabo nimam nikogar, ki bi mu želela pobegniti vsaj za dva tedna. Zakaj bi torej živela za počitnice, če lahko za danes?

Nedelja, 25. marca: Avdio knjige za mojo "lakoto"

Ob treh smo se poslovili od "babi" in zapustili najlepše mesto na svetu - vsako je najlepše, v katerem si se rodil, za Maribor pa to še posebej velja - in drveli "očiju" v naročje. Otroka sta spala v avtu, jaz pa sem poslušala avdio knjigo. Branje knjig je hobi, ki sem ga z redkimi izjemami bolj ali manj opustila 6. 1. 2007, svojo lakoto po zgodbah in strokovni vsebini pa si tešim z zvočnicami, saj sem vsak teden po nekaj ur nekje na poti. The 4-Hour Week, Think and Grow Rich, How to Have a Beautiful Mind…, kar dobim od prijaznih somišljenikov in vse, kar ponujajo naše knjižnice. Ni veliko. Trenutno poslušam We have to talk about Kevin. Drugič zapored. Film prihaja na naša platna čez nekaj dni. Zgodba je grozljiva in ponuja več vprašanj kot odgovorov. O mami podjetnici, ki si ni želela otroka, ker je bil posel lažji od vzgoje.