Sobotni Viktorji so prileteli na mino, ki jo je razneslo. Žiga Turk je kot edini reprezentant prizadetih spet eno stisnil na twitterju in vrhu nacionalke dal vedeti, da so si izkopali lasten grob. Prav zato so ti hitro pohiteli z izjavo, neke vrste samoovadbo, in prosili odpuščanja. Glejte nas, mi smo nedolžni, ker so eni pač izigrali nacionalko in zlorabili živi prenos. Zato bomo dali posnetek v bunker in se obnašali, kot da se to sploh ni zgodilo. Če bi bili odgovorni na TVS z direktorjem Markom Fillijem lepo tiho v smislu, saj vidite te umetnike, ki so malo prenapeti in rabijo ventile, bi dali vsaj malo upanja, da vedo, kaj imajo v rokah. S to neverjetno bliskovito ovadbeno akcijo pa nam je dokončno jasno, da nimajo pojma o medijih. Še manj o televiziji.

Lepo po vrsti. Viktorji niso projekt nacionalne televizije. So avtonomna institucija nekega drugega medija, na katero se je drugič priklopila tudi nacionalka. Televizija je tam le kot čisti opazovalec, ki jasno daje prireditvi dodano vrednost. S prenosom so pač povezana tudi tveganja. Nikoli ne moreš vnaprej vedeti, kaj se bo zgodilo na odru. Lahko priteče deset nudistov iz publike in nastavlja svoje riti in genitalije očesu kamere. Ali pa nekaj ultra navijačev kakega fuzbalerskega moštva razbije sceno na odru. Lahko se z neba celo spusti božji odposlanec in kaznuje vse nečistune v dvorani. Če pa živiš tukaj in zdaj, ti je lahko vsaj malo jasno, da se bo tam na odru zagotovo našel nekdo, ki bo robantil čez oblast, nekdo drug čez vodstvo televizije in ena tretja čez cerkev. Iz tega se napaja satira, vsi stand up komiki in celo televizijski zabavljači. Borba za kruh in preživetje.

Zato je zagovor odgovornih z nacionalke, da je bilo v scenariju nekaj drugega, kot se je zgodilo potem na odru, čista norost. Neumnost na kvadrat. Norost je že to, da so dobili scenarij vnaprej na vpogled. Ok, da se bodo pač dobro pripravili na prenos, ki je bil, milo rečeno, eno navadno skrpucalo. Ali pa je bil režiser že od samega začetka v dilemi, kaj naj sploh kaže. Zadrego tistih v prvi vrsti ali napise na majicah tistih na odru. Kot da je bilo režiserju že od samega začetka malo bad. Malo nerodno in je hotel s kadri zbežati stran in vpiti na ves glas: jaz nisem nič kriv. Oni tam doli se ne držijo tistega, kar je pisalo v scenariju.

In v čem je vsa zadrega? Preprosto v tem, da je bila televizija navajena, da manipulira. Da je ona tista, ki iz dogodkov in posnetkov realnosti proizvaja konstrukte. To počne vsak dan z izbiro tem, z izbiro gostov in razteženim poantiranjem posameznih pojavnih realitet. Da je ona tista carica, ki z montažo ustvarja nove pomene in se izživlja z reciklažo nad nekim dejanskim dogodkom. Torej tisti, ki vpijejo, da je nekdo nedopustno zlorabil živi prenos, v bistvu sporočajo le eno: tokrat so bili tisti na odru boljši od nas v zaodrju.

Sam sicer mislim, da so bili letošnji Viktorji eni najslabših. Če so ustvarjalci že hoteli spremeniti dolgoletni koncept, ko smo na odru gledali voditelje, ki so stresali duhovitosti, in podeljevalce, ki so štorasto streljali neduhovitosti, se je zalomilo ravno v točki, ki je bila samoumevna. Torej, da je vsak komik smešen že s tem, ko stopi na oder. Da mu v bistvu dol visi, kdo je nominiran in kdo dobi viktorja. Da so tisti, ki so sprejemali kipce, kolateralna škoda njihovih eskapad na odru. Z neuničljivim Mitom Trefaltom na čelu. Skratka, nujno zlo, ki se zgodi, in dobro je, da čim hitreje mine in imamo mi spet pet minut za stresanje šal.

Šale pač ratajo ali ne. Ko so odgovorni z nacionalke v svojem sramotnem samoovajalskem sporočilu zapisali, da sta se tokrat humor in satira sprevrgla v svoje nasprotje, so še enkrat izdavili čisti nesmisel. Humor nima nasprotja. Razen če ne govorimo o tragediji in žalosti. Ravno tisti žalosti, ki preveva naš vsakdan. In v tej luči so bili konceptualno letošnji Viktorji verna odslikava stanja duha tukaj in zdaj. Stanja, kjer se vse meče v en lonec z argumentom, da to zahtevajo težki časi. Kopica nedomišljenih ukrepov kot odraz panike in nejasne strateške usmeritve.

Tako kot tudi nacionalki ni jasno, kam plove. V naročje gospodarja, za katerega je pripravljena narediti vse in mu zlesti kamorkoli že samo zato, da preživi. Ali pa usekati svoj kurz na odprto medijsko polje. To slednje je utopija, saj se kapitani podelajo v hlače takoj, ko zapiha malo močneje s političnega vrha. Potem lepo ziheraško poberejo utrujene dirkalne konje s komercialke in jih pustijo, da crknejo na stezi. Najprej so to naredili s kvizom Lepo je biti milijonar, zdaj to počnejo s prenosi formule ena in pred tednom dni so klavrno odpeljali prenos Viktorjev na smetišče zgodovine. Zraven pa še sebe…