Hkrati pa sem danes ugotovila, da so po drugi strani otroci še vedno najbolj dobičkonosna ciljna skupina od vseh. Bom razložila. V Sloveniji obstaja samo pet prevodov de Bonovih knjig (on jih je izdal 83, napisal pa še več). Od tega so trije naslovi malce bolj aktivni na trgu. Dva naša (Šest klobukov razmišljanja in Lateralno razmišljanje) ter ena od Založbe Rotis (Naučite svojega otroka misliti). In ta založba je prejšnji teden to knjigo ponudila v prodajo preko enega od ponudnikov popustov v državi s 55 % popustom. Skoraj me je kap, saj se mi je zdelo, da uničujejo blagovno znamko, ki jo gradim že sedem let. Odvrnili so mi, da so na ta način uspeli de Bonovo ime ponesti na 150.000 naslovov.
Ker je bila škoda že storjena, novica je bila zunaj, smo raje poiskali prednosti in koristi. In v Založbi so mi ponudili, naj še jaz prodajam njihovo knjigo pod istimi pogoji: za 12,60 evra namesto 28 evrov (+ poštnina) za samo tri dni. In to je bila v ponedeljek moja tema tedna. Vsak teden namreč tistim, ki so v moji adremi (kupci knjig, obiskovalci predavanj, udeleženci delavnic in vsi, ki so kadarkoli izkazali najmanjši interes za moje delo, pa še hkrati še niso naveličali mojih tedenskih e-okrožnic) pošljem neko svojo zgodbo. Ta teden je bila to popust na de Bonovo knjigo.
In moj e-mail je pregorel. Danes sem ves delovni dan pisala odgovore na sporočila, ki se jih je nabralo preko 200. Ta knjiga obstaja na trgu že vsaj 5 let, tudi jaz sem jo v svojih sporočilih že nekajkrat omenila, a zdaj je imela nekaj, kar ljudi vedno premami: popust. S poštnino vred je stala manj kot 20 evrov, kar je psihološka meja za knjigo, mi je včeraj pojasnil marketinški direktor velike slovenske založbe. Ljudje so jo kupovali po več izvodov hkrati, na zalogo, za darila.
Knjiga ima zdaj v Slovenji že zelo slavnega avtorja, pa tudi dober naslov: Naučite svojega otroka misliti. Če odštejem semantično napako, da mi učimo razmišljati, ne misliti (torej kako in ne kaj), je naslov tak, da pritegne vsakega starša. Kdo pa ne bi želel imeti doma misleca?
Kot vedno, sem spet odgovarjala vsakemu posebej, dokler me ni že vse bolelo. Takrat sem odšla na tek. Običajno hodim k svoji osebni trenerki Tini Pustovrh dva do trikrat na teden, ker mi je termin pri njej svet in potem nikoli ne špricam, pa še skupaj izmenjujeva izkušnje dveh mladih podjetnic in mamic. A vendar danes zjutraj nisem utegnila, ker sem morala peljati psa na sprehod do vrtca. Ta teden ga čuvamo prijateljici, ki je na službeni poti, in zjutraj smo predšolska sprehajalka psov, triletni kolesar-gasilec in jaz maširali po soncu do vrtca, midva z mladičkom pa potem še do volišča, ker nas čez vikend ne bo doma.
Ne bom komentirala praktičnosti situacije, da za družinski zakonik voliš na drugi lokaciji kot za župana, ker se na državno birokracijo pač ne da vplivati s podjetniško in marketinško miselnostjo – oni imajo monopol. Da opraviš državljansko dolžnost, moraš zagotovo porabiti vsaj eno uro v delovnem času. Ne bom komentirala, moram pa vam povedati, da se rada poigravam z mislijo, da bi vse državne delavce dali na s.p. Se mi zdi, da bi potem postali precej bolj učinkoviti. V nas ne bi videli nadloge, ki se mora prilagajati njim, ampak svoj ciljni trg, ki mu morajo oni čim hitreje in bolje ustreči.
Ne smem povedati, kako sem volila, vam pa razkrijem poanto ene izmed najbolj koristnih knjig: Vzpon kreativnega razreda, Richard Florida: 3T. Kjer je Toleranca, temu sledijo Talenti in Tehnologija. In to so bile vrednote, ki sem jih obkrožila s svinčnikom.
