Ta okrogli jubilej so v Mariboru zaznamovali z mednarodnim simpozijem, ki ga je organiziral predstojnik oddelka Veljko Vlaisavljević, redni profesor ljubljanske medicinske fakultete in član direktorata Evropske federacije za humano reprodukcijo in embriologijo (ESHRE).

Pred uspehom Roberta Edwardsa so morali narediti več kot 200 neuspešnih poskusov v štirih različnih centrih, preden mu je leta 1978 uspelo, da se je po zunajtelesni oploditvi rodila deklica Louise Brown. Koliko poskusov je bilo pri vas potrebnih za ta premierni mariborski uspeh?

Pri nas je bila to popolnoma drugačna zgodba, saj je naš oddelek začel delovati leta 1983 in takrat nismo imeli vse opreme, hkrati pa tudi nismo mogli izvedeti, kako se izvaja tehnika zunajtelesne oploditve, saj so uspešni svoje znanje skrivali. V obstoječe centre si zelo težko prišel na usposabljanje. Že leta 1984 nam je uspelo izpeljati 15 postopkov, pri čemer smo že takrat imeli inovativni pristop, saj smo petkrat odvzeli jajčeca s pomočjo ultrazvoka, kar je kasneje postalo edina opcija. Po prvotni metodi je bilo treba vsako žensko operirati z laparoskopom in ji operativno odvzeti jajčne celice. Pacientka je morala trikrat do petkrat na dan dati kri in je ležala ves čas v bolnišnici.

Poleti boste porodili že 5000. otroka. Vsekakor impresivna številka.

Res je, še posebej če pomislimo, da se je lani na tak način rodilo že 548 otrok. Njihovo število pri nas zelo strmo narašča, saj smo prvih deset let delali brez podpore zdravstvene zavarovalnice in je v opremo centra vlagala denar raziskovalna skupnost Slovenije ali smo ga zbirali z donacijami.

Po uradnih statistikah približno 15 odstotkov parov prizadene neplodnost. Koliko parom na leto poskušate pomagati z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo?

Lani je šlo prvič skozi celoten "svež" cikel 1330 parov. To povsem zadošča potrebam, saj je to zadnja od številnih drugih možnosti zdravljenja neplodnosti.

Torej se je več kot vsak tretji par po zaslugi vašega centra veselil naraščaja.

Da, približno vsaka tretja pacientka, ki se zdravi z OBMP, zanosi in rodi z našo pomočjo. S tem povprečjem sodimo med najuspešnejše države, še posebej v Evropi. Po odstotku rojstev otrok, ki so bili oplojeni z biomedicinsko pomočjo, smo v Evropi na drugem mestu, takoj za Dansko.

Kaj pove ta podatek? Saj bi ta odstotek teoretično še bolj naraščal, če bi se število naravno spočetih otrok začelo zmanjševati.

Res je, ta podatek v bistvu najbolj govori o dostopnosti takšnega zdravljenja. Ali ga ljudje uporabijo ali ne, je odvisno od mnogih dejavnikov. Pri nas je očitno večje število parov, ki se ne odločijo za zanositev. Tistim, ki ne morejo zanositi po naravni poti, pa je to edina opcija in jo izkoristijo.

Ali še zmeraj drži, da je pri zunajtelesni oploditvi več dvojčkov kot pri "naravni"? Spominjam se tudi Guinnessovih rekordov o rojstvu osmerčkov, ki so bili spočeti v "epruveti".

To so bile katastrofe, za nas je že rojstvo trojčkov neuspeh. Ker so že dvojčki večje tveganje za matere in za otroke, se jim poskušamo izogniti. Nekoč je bila pogostost dvojčkov posledica standarda, da se lahko v maternico hkrati vrnejo trije ali štirje zarodki. Danes je marsikje v Evropi še dopustno, da se vrnejo tudi do štirje zarodki, predvsem zaradi želje centrov, ki se hočejo promovirati z visoko uspešnostjo. Mi pa smo to regulirali tako, da vzamemo v prvih dveh postopkih samo po en zarodek. Dokazali smo, da ni razlike v uspešnosti zanositve, če vrneš en zarodek ali dva. Če pa vrneš dva zarodka, bo vsaka druga nosečnica rodila dvojčka, kar pa ni zaželeno.

Ali se postopki v Mariboru razlikujejo od postopkov, ki jih uporabljajo v drugih slovenskih centrih?

Naš center je bil eden izmed treh jugoslovanskih centrov za zdravljenje neplodnosti z OBMP. Na to se je navezala še prednost, da smo bili prvi v tem delu Evrope, ki smo začeli uvajati inovativne tehnike zdravljenja z neposrednim vnosom semenčice v jajčno celico (ICSI). Z njo je možno oploditi jajčece tudi v primeru, ko ima moški, za primer, samo pet semenčic v izlivu ali celo nobene in mu jih moramo s punkcijo ali operacijo odvzeti iz moda.

Ali niso bili zdravniki v UKC Ljubljana nekoč do takšne prakse zadržani, češ da je vprašljiva kakovost takšne semenčice?

Tega dvoma ni več, zdaj celo menijo, da je treba te semenčice gledati z novo metodo IMSI, s katero se pri 6000-kratni povečavi izbere najbolj zdrav spermij. Vendar ta metoda še nima znanstvene evaluacije. Poenostavljeno povedano, to je tako, kot če bi hotel kakovost knjige oceniti na podlagi njene platnice. Je pa ljuba pacientu, ki meni, da so mu tako izbrali najboljšo semenčico.

Po svoje je to razumljivo, ljudje si najbrž radi domišljamo, da je tisti spermij, ki mu pri naravni oploditvi uspe prodreti v jajčece in pri tem "premagati" večmilijonsko konkurenco, zmeraj nekaj posebnega.

Ljudje si to tako poenostavljeno predstavljajo, vendar videz semenčice tukaj ni odločujoč. Akt oploditve je izjemno zapleten. Svojim bolnikom zmeraj pojasnjujem, v kakšni zablodi smo zaradi naše vzgoje. Ko jim rečem, da je njihova možnost uspešne oploditve z OBMP 30-odstotna, se čudijo, zakaj je tako nizka. Pri človeku računamo samo z 20-odstotno verjetnostjo, da bo 20-letni plodni par po mesecu dni spolnih odnosov zaplodil otroka. Z naraščanjem starosti pa se ta odstotek postopno znižuje.

Torej je oploditev z biomedicinsko pomočjo uspešnejša od naravne.

Točno, saj imamo opraviti z več jajčnimi celicami hkrati. Dejansko zmoremo spraviti skupaj spolne celice, ki se v naravi ne bi nikoli srečale.

Kakšna je vaša praksa oploditve: koliko jajčec oplodite pri ženski, koliko zarodkov največ prenesete v žensko?

Pri nas zakonodaja dopušča, da oplodimo vsa jajčeca. Predlagamo vsaditev enega zarodka, če je ženska mlajša od 36 let in je to njen prvi ali drugi postopek. Dva ali tri zarodke prenesemo pri ženskah, starejših od 40 let. Ostale primerne zarodke shranimo. Zavarovalnica plača prvih šest poskusov, pri drugem otroku pa prve štiri.

Napovedujete, da se bo reproduktivna genetika v prihodnjih desetih letih skokovito razmahnila tudi pri nas. Kaj je reproduktivna genetika?

Ukvarja se z ugotavljanjem genetskih sprememb na jajčni celici, na semenčici in na zarodku. Omogoča nam boljši vpogled v "kakovost" spolnih celic in zarodka. Kakovost v tem primeru pomeni, da so celice zdrave, da imajo pravilno število kromosomov. Želeli bi izločiti tiste zarodke, ki nosijo v sebi nepravilno število kromosomov ali so nosilci neželenih obolenj. To bo zelo izboljšalo uspešnost zunajtelesne oploditve, še posebej pri ženskah, ki so starejše od 38 let.

Koliko je povprečna starost vaših pacientk?

Nekoliko nad 35 let. Približno petina pa je stara 40 let ali več.

Starostna meja ženske za umetno oploditev pri nas je 43 let, pred dnevi smo brali, da je dvojčka rodila 66-letna upokojena švicarska duhovnica. Kaj razmišljate ob takšnih novicah?

To je črn madež v naši stroki. V Evropi to ni možno, te zgodbe realizirajo v državah tretjega sveta. Oploditev z biomedicinsko pomočjo je zame samo pomoč naravi, to, kar bi se moralo zgoditi v jajcevodu, opravimo v laboratoriju. In nič drugega. V primeru, ki ga navajate, pa gre za manipulacijo, ker to ni več zdravljenje, to je kupovanje. S tem si ljudje potešijo zgolj svojo sebično željo, ne da bi se vprašali, kakšno prihodnost ima otrok s 66-letno materjo. Katastrofa.

Kakšne so razmere v Sloveniji v zvezi z darovanjem spolnih celic?

Zelo problematične, saj uvoz ni dovoljen. Zakonodajalec vztraja pri domačem "materialu", spermalne banke iz Skandinavije ima za komercialne, ker darovalcu plačajo, čeprav zneski ne presegajo etično sprejemljivih. Našim pacientkam pomagamo z domačimi darovalci, ki jih zaradi maloštevilnosti ne moremo selekcionirati. Tiste, ki s tem niso zadovoljne, pa gredo v tujino. Leta 2008 jih je šlo tja približno 200.

Po svoje tudi vi "izvažate" znanje na območje nekdanje Jugoslavije, saj se veliko parov prihaja samoplačniško zdravit v Maribor.

V našem centru zdravimo 80 odstotkov vseh tujih bolnikov, ki pridejo v Slovenijo. To je na leto približno 400 parov. Žal pa morajo čakati več kot leto dni, medtem ko domači pari praktično nimajo čakalne dobe.

Ali je umetno oplojevanje v Sloveniji še zmeraj stigmatizirano?

5000 otrok ni malo, skoraj v vsakem šolskem razredu je vsaj eden. Cerkev pa vztraja pri stališču, da takšna oploditev ni zaželena. Papež je v svoji zadnji poslanici celo pozival, da naj se je neplodni pari ne poslužujejo. Zato ljudje lahko trpijo. Takšen poziv čustveno prizadene veliko število neplodnih parov in veliko članov njihovih širših družin. Uspešnost metode, njena varnost in razširjenost, saj je v Evropi rojenih že več kot štiri milijone ljudi, spočetih na tak način, pa nas utrjujejo v prepričanju, da smo na pravi poti. Enako tudi srečni obrazi ljudi, ki smo jim pomagali.