Letošnja dirka je minila brez večjih težav. Verjetno ste s tem zadovoljni kot tudi z 19. mestom?

Letošnja dirka je bila nekaj posebnega, saj je bila teden dni kasneje, zato smo imeli lepo poletno vreme. Spomnim pa se tudi dirk, ko nas je pošteno zeblo. Daytona je spektakularna tudi glede padcev in nesreč, a letos po dolgih letih ni bilo nobene prekinitve. To se ni zgodilo še nikoli v zgodovini. Z rezultatom nisem povsem zadovoljen. Po nekaj sušnih sezonah, brez končne uvrstitve med letoma 2009 in 2011, je bila uvrstitev pravo olajšanje. Glede na to, da sem se na dirki že večkrat uvrstil med najboljših deset, je jasno, da je za športnika slabša uvrstitev vedno korak nazaj. Vendar pa si po drugi strani ne morem nič očitati. Vsi smo dali največ, ekipa je odlično opravila postanke in strategijo dirke, žal pa je pogonski agregat iz kroga v krog izgubljal moč in prava sreča je, da je zdržal do konca. Zaradi tega sem bil na ravninah, kot ovale imenujemo dirkači, kjer je ročica plina dolgo odprta do konca, za več kot 20 km/h počasnejši od tekmecev.

Na pot ste se odpravili brez večjih napovedi. Je bilo zaradi lanske diskvalifikacije letos kaj drugače? Ste se drugače pripravili na celoten projekt?

Letos zares do zadnjega trenutka nismo vedeli, ali bomo na dirki sploh nastopili. Nekaj zaradi moje odločitve, da se v Daytono ne vrnem več, nekaj pa zaradi drugačnih tekmovalnih načrtov za sezono 2012. Na koncu smo se vendarle odpravili v ZDA. Po dvanajstih letih dela in življenja s tem projektom se nam je zdelo škoda vse skupaj kar pustiti. Tako smo moči združili z ameriškim moštvom, ki nam je priskočilo na pomoč v časovni in organizacijski stiski.

To je bila vaša 12. dirka v Daytoni. Kaj se je v teh letih spremenilo?

Prve sezone so bile zelo drugačne. Prvič smo se odpravili v Daytono s tako rekoč rabljenim serijskim motociklom. V primerjavi s tekmeci je imel motor 50 konjskih moči manj in naš glavni cilj je bila uvrstitev na glavno dirko. Tudi v naslednjih nekaj sezonah je bilo zelo podobno. Običajno smo motocikel kupili kar v Ameriki, ga malce predelali, naložili v bivalnik in se odpeljali v Daytono. Poželi smo simpatije organizatorja, ostalih moštev in gledalcev. Dobri rezultati pa so od nas zahtevali še boljšo pripravo. Zato smo na dirke od leta 2005 prihajali dobro pripravljeni, s pravimi dirkalnimi motocikli in vedno večjimi tekmovalnimi apetiti. Vse tja do leta 2008, ko sem z osmim mestom dosegel najboljši rezultat, je šla pot le še navzgor. Potem je sledilo nekaj slabših sezon, a takšno je pač dirkanje. Vesel sem, da smo vedno grizli in dajali vse od sebe. Nikoli nismo obupali.

Kako na vas zdaj gledajo tekmeci in organizatorji, saj ste del te "družine" že dolgo časa?

Z leti je seveda normalno, da so se spletla številna prijateljstva z moštvi in dirkači, pa tudi z organizatorjem. Poleg dirke v Daytoni sem v minulih sezonah nastopil tudi na dirki v Laguni Seci in bil kot sokomentator dirk tudi v Indianapolisu. Vse skupaj prinaša številne nove stike in odpira vrata. V Daytoni smo skupaj vozili tako z Nickyjem Haydnom kot Benom Spiesom in jasno je, da je potem z njima precej laže dobiti intervju ali komentar.