Podobno kot v Afganistanu
Pravijo, da so bobni vojne utihnili, ko so se stari Grki zbrali, da bi se na olimpijskih igrah med seboj pomerili v tekih, skokih, rokoborbi, metu diska. Nastopil je čas miru in slavljenja močnih, hitrih in drznih. Časi pa se spreminjajo in civilizacijski razvoj prinaša velike novosti in spremembe tudi na področju olimpijskih iger. Če je pred dva tisoč petsto leti za časa iger v stari Grčiji zavladal mir, danes olimpijske igre spominjajo na vojno stanje. Ni problem zgraditi športne objekte, nastanitvene zmogljivosti za športnike, spremljevalce in obiskovalce, cestne in železniške povezave do igrišč in dvoran, hotele za milijonsko armado ljubiteljev športa. Največji logistični problem je, kako zagotoviti, da se športno druženje ne spremeni v množični poboj športnikov in obiskovalcev. Ne verjamete? Vprašajte organizatorje olimpijskih iger v Londonu. Na svetu je toliko alkajdovcev, talibanov, hamasovcev, antiglobalistov, rdečebrigadistov, neonacistov, rasistov, antisemitov in Norvežanu Breiviku sorodnih militantnih norcev, da bo London z okolico to poletje bolj podoben Afganistanu kot pa največji športni prireditvi, ki slavi prijateljstvo in športni duh, fer plej in bratstvo med narodi. Britanci bodo na ulice prestolnice in bližnje okolice poslali več kot dvanajst tisoč uniformirancev, kar je za tri tisoč več, kot jih imajo v Afganistanu. Z orožjem ali brez bodo skrbeli za mir in varnost tega miroljubnega druženja. To je tisto, kar bo mogoče videti. Nevidnih pa bo 40 tisoč varnostnikov, specialcev, ostrostrelcev, potapljačev, posebnih psov, tajnih agentov v civilu na ulicah, v hitrih čolnih na Temzi, v helikopterjih nad mestom. Nekaj tisoč vojakov bo v polni bojni pripravljenosti čakalo, da posreduje, če bi sovražnik miroljubnega tekmovanja s tanki in letali napadel udeležence in obiskovalce. Na Temzi bo zasidrana letalonosilka z raketnim sistemom zemlja-zrak, okrog olimpijske vasi bo speljana 11-kilometrska žična ograja nabita s 5000 volti elektrike. Nekaj tisoč ljudi bo preko zaslonov preučevalo sumljivo obnašanje ljudi na ulicah, ki jih snema na tisoče kamer, in preverjalo klepet na socialnih omrežjih, iz katerega bi se dalo sklepati, da bi nekdo rad olimpijske igre spremenil v morišče. Tudi nevarnosti, ki niso povezane z mednarodnim terorizmom, prežijo za vsakim vogalom; od neverjetne možnosti, da se vročekrvni navijači spopadejo na tekmovanju v sinhronem plavanju, do še bolj neverjetne možnosti, da nekdo poskuša doseči zmago ameriških skakalcev v vodo nad kitajskimi s podlim nažaganjem odskočne deske. Lahko pride do pouličnih spopadov zaradi nagrad, ki si jih delijo direktorji bank. In ko bodo policisti na enem koncu Londona lovili alkajdovce, na drugem pa vlekli narazen nogometne navijače Senegala in Islandije, bodo na tretjem koncu protestniki zažgali panoje največjega sponzorja iger, kemijske multinacionalke Dow Chemical's, ki ji še vedno ne morejo odpustiti krivde za smrt dvanajst tisoč Indijcev, ki jih je v Bhopalu leta 1984 z uhajajočim smrtonosnim plinom pomorila njena podružnica Union Carbide. Vsekakor bo ta športni spektakel z najsodobnejšim orožjem varovan festival miru, ljubezni in sožitja. Cena varnosti? Malenkost: 600 milijonov evrov, ali 65.000 evrov na udeleženca.
Toaletni papir prihaja!
Še danes se spomnim, kako so se pred slabim desetletjem v ameriških medijih delali norca iz Rusije, ker so v neki ruski guberniji nekje za Uralom lokalne oblasti zaukazale, da morajo šolarji v šolo prinašati še toaletni papir. Češ, uboga velesila Rusija nima niti toliko denarja, da svojim šolarčkom zagotovi papir za brisanje ritk. Ameriški politiki so slavili superiornost kapitalizma, ruski zardevali zaradi revščine postkomunizma. In potem je prišla kriza. Šok in sramota. Kot prerijski požar se je po ZDA in daleč čez njihove meje do sibirskih step razširila novica, da imajo javne ustanove v Trentonu, prestolnici ameriške zvezne države New Jersey, torej na bogatem severu ZDA, na voljo samo še 15 rolic toaletnega papirja. Američani so še nekako požrli, da so bili Rusi pred njimi v vesolju, da so se osramočeni umaknili iz Vietnama, da danes ameriške astronavte Rusi za masten denar taksirajo do vesoljskih postaj, ampak da jih po zobeh vlačijo v vseh svetovnih medijih, ker v Trentonu nimajo denarja za ritobrisni papir, je pa višek ponižanja. Mestne oblasti so namreč zaradi varčevanja prekinile pogodbo z dobaviteljem toaletnega papirja za javne ustanove, a cenejšega niso našli kar nekaj mesecev in zdaj so prišli v situacijo, da mestne uslužbence, bolnišnično osebje, gasilce, učitelje in vzgojiteljice v vrtcu prosijo, naj tisto, kar morajo opraviti, opravijo doma ali pa naj, če jih, bog ne daj, prime v službi, lepo potrpijo in stisnejo, dokler ne pridejo domov. O javnih uslužbencih Trentona govorijo s posmehom in pravijo, da jih je mogoče prepoznati po tem, da v službo namesto škatle s kosilom vlačijo balo toaletnega papirja, iz službe pa drobljaje in rdeči v obraz s stisnjenimi ritnicami hitijo proti domu. Toda Američanom ni do smeha. Strah, da bi tudi drugod javne službe začele varčevati na ta način, se plazi po deželi in rine v ameriške domove. Da bi ameriški vojaki namesto orožja v akcijo nosili toaletni papir, da bi zdravniki med vizito odhiteli domov izpraznit črevesje in da bi kongresniki v aktovkah namesto zakonov prenašali toaletni papir iz domačih zalog, se jim ne zdi več tako nemogoče. Ne gre več zgolj za vprašanje prestiža in nacionalnega ponosa, v igri so nacionalna varnost, vloga vodilne velesile, ohranjanje civilizacijskih dosežkov in splošne higiene. Da je v Trenton v četrtek le prišel šleper s toaletnim papirjem, je slaba tolažba za Američane, saj ga je samo za nekaj dni, in kriza brisanja zadnje plati v državnih ustanovah se kar nadaljuje. Predsednik Obama pa nič.