Danes in v nedeljo bo napadal mali kristalni globus za posebno točkovanje poletov, v katerem je drugi s 15 točkami zaostanka za Japoncem Daikijem Itom, ki je včeraj poletel 204,5 (9.) in 212 metrov (4.), v kvalifikacijah pa ni več skočil.

V sredo ste si zaželeli, da bi se pred tekmo normalno naspali.

Dobro sem se naspal, čeprav me je ob treh, nato pa še ob petih zjutraj zbudil moj pes Ozzy. Tukaj nima tako strogih pravil kot doma, kjer ne sme biti na postelji. V naslednjih dneh pride z menoj v Planico, zato bo utrujen in bo ponoči tudi on spal.

Kako ste doživeli prvi dan štiridnevnega super konca tedna v poletih v Planici?

V prvih dveh letih sem ponovil vajo iz minulih let, da sem se le bolj zapeljal čez odskočno mizo, saj zaradi velike količine adrenalina ne morem kontrolirati vseh stvari. Zadnji polet je bil že kar dober, saj sem imel prave občutke v počepu, bil točen na odskočni mizi, tudi prelet čez hrbtišče mi je lepo uspel v slabih razmerah, za nameček sem se spustil z nižjega zaletnega mesta.

Prvi polet ste opravili s televizijsko kamero v čeladi.

S kamero sem želel poleteti dvakrat, a sem videl, da ne morem kontrolirati vseh stvari. Ker je vsega preveč, dobiš malo mehke noge. Če bo le mogoče, bom v naslednjih dneh naredil še kakšen polet s kamero, ko bom vse naredil maksimalno.

Ali vas je kamera motila med poletom?

Ne. Še sam sem bil presenečen, ko me ni ovirala. Peter Slatnar, ki skrbi tudi za razvoj naših vezi, je vse skupaj izjemno dobro oblikoval in vstavil v mojo čelado. Pričakoval sem, da me bo malo motila teža, a ko jo imaš na glavi deset minut, je sploh ne občutiš. Zaradi kamere nisem izgubil niti kilometra hitrosti, z njo sem še vedno skočil 203,5 metra, torej toliko kot večina tekmovalcev okoli mene na startni listi.

Vaši tekmeci pravijo, da je letalnica pripravljena še bolje kot lani.

Se strinjam z njimi. Ni zalomljena, a je zelo napeta, zato se pozna že vsaka malenkost. Freundu je zapihal vzgonski veter, da ga je neslo do daljave dneva 228,5 metra, nato pa so znižali zaletišče, za nameček je začel še veter pihati v zadnjico.

Torej greste z dobrimi občutki v prvo izmed treh tekem.

Nisem letel ekstremno daleč, da bi bil evforičen, a imam dobre občutke. Najbolj pomembno je, da sem umirjen. Na tekmi je treba imeti tudi kanček športne sreče. Vzdušje je tako kot vsako leto fantastično.

Kako ste se počutili, ko vam je za tretji polet namesto selektorja Gorana Janusa zamahnil Tomi Trbovc, ki vam je pred tem trikrat nesel smuči na vrh letalnice.

Super je opravil nalogo. Ker mi je pridno nosil smuči, sem ga za zahvalo poslal na trenersko tribuno. Prepričan sem, da se je imel lepo, tudi meni je bilo fino na vrhu zaletišča, ko sem ga gledal in sem se lahko malce nasmejal.