Prireditev, na kateri se je v slabih dveh tednih zvrstilo več kot trideset brezplačnih dogodkov, namenjenih vsem ljubiteljem branja in generacijam, je beležila izjemno dober obisk večine dogodkov, še posebej literarnih večerov, in to tako s tujimi kot domačimi avtorji. To je po mnenju Janine Kos, programske vodje letošnjega festivala, predvsem odraz privlačnih pisateljskih gostov iz tujine in Slovenije, "hkrati pa tudi zelo aktualnega fokusa na angažirano literaturo, saj angažma v literaturi v današnjem času in razmerah postaja spet vse bolj pomemben".

Med zvezdniki in preganjanimi

Največ pozornosti je pritegnil prav pogovor s Hanifom Kureishijem, saj je pisatelj in scenarist, ki je zaslovel že s svojim prvencem Buda iz predmestja (1990), do zadnjega kotička napolnil Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Skozi živahen, duhovit in sproščen pogovor z Vesno Milek je obiskovalce popeljal v svojo mladost in pisateljske začetke. Pojasnil je, da ga je iz dolgočasnega vsakdana povleklo službovanje v londonskem gledališču Royal Court, kjer je srečeval same nenavadne ljudi: od gejev pa do ekscentrikov, ki se niso dobro počutili v svoji koži. Pisati je začel iz potrebe po pripovedovanju zgodb, večina njegovih del pa je umeščena v okolja, ki jih tudi sam dobro pozna, vendar ga jezi, da je obravnavan kot avtobiografski pisatelj. "Te oznake ne maram, saj zveni, kot da si ne bi mogel ničesar izmisliti sam," poudarja. Kljub temu si je nakopal srd lastne družine, ki se je prepoznala v njegovem prvem delu. Nekaj besed je namenil še kritiki trenutne britanske in evropske politike ter fundamentalizmu, ki ga obravnava v romanu Črni album (1995). "Res je, da je o nekaterih stvareh težko govoriti, a še težje je molčati," je v vrtincu slednjih tem izjavil Kureishi.

Za uvod v programsko razkošen festival je sicer poskrbela podelitev nagrade Dnevnikova fabula, ki jo je naša medijska družba že sedmo leto zapored namenila avtorju najboljše izvirne slovenske zbirke kratke proze, izšle v zadnjih dveh letih. Na sam vrh se je tokrat zavihtel Dušan Čater z zbirko Džehenem, v kateri skozi šest zgodb izrisuje usode prišlekov v slovenskem okolju. Strokovna žirija v sestavi dr. Seta Knop, Gaja Kos (predsednica), Sandra Krkoč, Vid Sagadin in Alenka Vesenjak je v obrazložitvi med drugim zapisala: "Čater se izkaže predvsem, ko drugega ob drugega postavlja različne svetove ter jih medsebojno osvetljuje, tako da zbirko odlikujeta mehka pretočnost in uravnoteženost." Še pred razglasitvijo zmagovalca pa je publicistka Manca G. Renko v pogovor zapletla vse štiri nominirance - poleg Čatra še Miho Mazzinija, Uroša Sadka in Dušana Šarotarja - ki so se na "resna" vprašanja odzvali z obilico humorja. Zmagovalec se duhovitosti ni otepal niti med kratkim govorom ob prejetju nagrade, saj je žiriji čestital za odlično opravljeno delo.

Dan pozneje je festivalski utrip nadaljevala predstavitev mreže mest zatočišč preganjanih pisateljev ICORN, v katero se je pred dvema letoma vključila tudi Ljubljana. Trenutno sta v naši prestolnici nameščena maroška pisatelja in novinarja Zineb El Rhazoui in Ali Amar, iz norveškega Stavangerja pa sta na Fabulo pripotovala še pesnica Manal Al Sheikh iz Iraka ter pesnik Mansur Rajih iz Jemna. Slednji je kar 15 let preživel v zaporu, ker je bil zaradi kritičnega pisanja v študentskih časopisih obtožen umora. "Preživel sem le zaradi svoje pripadnosti poeziji, s katero sem tudi zapor spremenil v prostor svobode duha," je grenko izkušnjo opisal pesnik. Sicer pa so se vsi štirje že srečali z zasliševanji, prepovedmi izdajanja njihovih del ali grožnjami s smrtjo. Iračanka Manal Al Sheikh je pojasnila, da je izgnanstvo občutek, ki ga lahko dobiš tudi v domovini, Zineb El Rhazoui pa je povlekla jasno ločnico med domovino in državo: "Medtem ko Maroko vidim kot svojo domovino, to ni tudi moja država, saj bi ta morala zagotavljati enake pravice vsem državljanom - a jih ne. Zdaj sem dobila državo, a pogrešam domovino: hrup, ljudi na cesti, hrano."

Filozofiranje ob slikanju sodobnosti

Med tujimi avtorji se je na festivalu kot prva predstavila finska avtorica Leena Krohn. Avtorica, ki v svojih delih prepleta fantastiko in filozofijo ter jo posebej zanima razvoj umetne inteligence, je bila v okviru Fabule sploh prvič prevedena v slovenščino. V romanu Slepo okno ima glavno vlogo filozof, ki si kupi komoro za lebdenje v vodi, nato pa objavi oglas, da sprejema stranke, ki želijo priti po nasvet ali na pogovor. V pogovoru za naš časopis je Krohnova pojasnila, da je v protagonista vložila precej sebe, saj je tudi sama študirala filozofijo in se ukvarjala tako s teoretičnimi kot s praktičnimi filozofskimi vprašanji. "A stvari, o katerih pišem v svoji literaturi, so predvsem vprašanja, ki so me zaposlovala že od otroštva, ne glede na moj študij in mojo izobrazbo," je dodala avtorica.

Prvi marčevski dan je bil v znamenju švicarskega pisatelja Roberta Walserja (1878-1956), ki ima v germanskem prostoru status skrivnostnega avtorja, saj je bil za časa življenja prezrt. Temu je morda botrovala velika konkurenca nemško pišočih avtorjev, pa tudi dejstvo, da po letu 1925 zaradi psihičnih težav ni več objavljal in je tako začasno utonil v pozabo. V okviru predavanja z naslovom Tovarna obrazov je direktor bernskega Centra Roberta Walserja Reto Sorg ugotavljal, da so bile v času Walserjevega življenja objavljene le tri njegove fotografije. Ta točka je predstavljala izhodišče za razmišljanje o današnji neločljivi povezanosti avtorjevega portreta z njegovim delom ter o medijski konstrukciji podobe avtorjev skozi "facializacijo".

Dan zatem pa so na svoj račun prišli tudi ljubitelji domače literature, saj so se pod parolo Dan zmage zbrali Mojca Kumerdej, Suzana Tratnik, Dušan Čater, Andrej E. Skubic in Goran Vojnović. Ti so namreč združili moči v istoimenski zbirki kratkih zgodb, k ustvarjanju katere so jih organizatorji povabili zaradi njihovega opaznega tematiziranja družbenega "tukaj in zdaj". Tako so vsak na svoj način, angažirano, a hkrati berljivo obravnavali socialne in družbene problematike sodobnega sveta. Pisatelji so dobili vnaprej dana izhodišča, nekaj negodovanja pa je med avtorji sprožilo dejstvo, da je urednica zbirke Jelka Ciglenečki med pogoje postavila tudi srečen konec zgodb, ki simbolizira "dan zmage" junakov. Toda moderator Matej Bogataj je pogovor sklenil z ugotovitvijo, da prave zmage tu ni, saj vsi protagonisti nekako preživijo, a so že naslednji dan v bistveno slabši situaciji.

Tehtanje angažiranosti

Med osrednjimi gosti se je kot drugi predstavil bengalsko-indijski pisatelj Amitav Ghosh, v angleščini pišoči avtor, ki se v svojih delih ukvarja predvsem s temami kolonializma, migracij in diaspore. "Dejansko me z ustvarjalnega vidika zanimajo številne teme, predvsem pa se zelo rad oziram v zgodovino. Zgodovina Indije 19. stoletja pa je močno povezana s kolonializmom, ki mu v teh okvirih torej ni mogoče pobegniti. Za migracijsko tematiko pa gojim zanimanje zaradi osebnih izkušenj, saj sem tudi sam živel v številnih državah in veliko potoval," je ozadje fokusa svojega zanimanja v intervjuju za Dnevnik pojasnil Ghosh. Na literarnem večeru se je v pogovoru s Tino Košir Mazi preselil tudi v sedanjo Indijo: "Težava sodobnega sveta je iznajti načine sobivanja ljudi. Lepota Indije je, da je kljub mejam dežela tisočerih jezikov, kultur in barv." O angažirani literaturi, ki je zavzela tematsko jedro letošnje Fabule, pa je dejal, da včasih ravno ta sproža slaboumno politiko.

No, začetek drugega festivalskega tedna je zasedel ravno pogovor o angažirani literaturi na Slovenskem med obema vojnama. Sodelujoči na omizju so predstavili precej različne poglede na to, kaj sploh spada pod koncept angažirane literature. Medtem ko je dr. Alojzija Zupan Sosič opozorila na nezavezujočo in ohlapno uporabo termina angažiranost in namesto njega raje predlagala uporabo pojma tendenčna književnost, se je dr. Neva Šlibar odločno uprla takšnemu združevanju. Angažirana umetnost je po njenem mnenju tista, ki ne želi doseči ukrepov ali zakonodajnih dejanj, kot to želi tendenčna, temveč deluje za vzpostavitev določene drže. Dr. Florence Gacoin Marks je ugotovila: "Nacionalna angažiranost je posebnost slovenske literature, ki je v francoski literaturi ni zaslediti." Dr. Miran Štuhec pa je govoril o dveh vrstah angažmaja, tistega brezinteresnega, ki nagovarja bralca z močjo svojega avtorskega glasu, in tistega, ki sledi Sartru oziroma mnenju, da je moralna dolžnost posameznika upreti se absurdnemu svetu in pisati takšno literaturo, ki bo spodbujala željo po spremembah. Slovenska literatura ima močno obeležje tega drugega angažmaja.

Le malo kasneje pa sta se pod naslovom Vstanite v suženjstvo zakleti ali Prihodnost, ki ji je potekel rok uporabe soočila angažirana avtorja različnih generacij, mlada pesnica Katja Perat ter prekaljeni ustvarjalec Vinko Möderndorfer. A je bilo videti, da je debata okrog angažirane literature bolj pri srcu bralcem in kritikom kot samima pisateljema. Katja Perat, ki je s prvencem Najboljši so padli postala najvidnejša pripadnica mlajše pesniške generacije, se ni počutila ugodno v koži "angažirane pesnice". Dejala je, da se ji zdi samoumevno, da ustvarja iz nekega "zeitgeista", da se nanaša na nekaj "kar je", a je opozorila, da to ni nujno povezano z vprašanjem angažmaja. Angažma je politično obarvana beseda in je zato treba ločevati med političnim in družbenim, je dejala. Tudi Möderndorfer je vztrajal pri izjavi, da "nikoli ne misli na bralca" in posluša samo svoj lasten "avtorski glas". "Poezijo pišeš iz neke nuje, da moraš nekaj povedati in to oblikovati na umetelen pesniški način; res pa je, da je ta nuja tokrat drugačna, pogojena z jezo, razočaranjem nad svetom, nezadovoljstvom in empatijo do dogodkov," je dejal.

Zgodbarstvo in Kafka na barikadah

Festival Fabula 2012 je ponudil tudi že sedmega zmagovalca Proznih mnogobojev, dogodka, ki dokazuje, da je zgodbarstvo še kako živo med Slovenci. Po predtekmovanjih v Novem mestu, Ljubljani, Kopru, Celju in Kranju so se na finalu, ki je bilo v Kavarni SEM, soočile zmagovalne trojice petih "predtekem", slavila pa je Tereza Vuk z zgodbo, naslovljeno J.O.B. Tu v slengovski maniri in s perspektive malega človeka, ki ga življenje tepta na vsakem koraku, v prvi osebi ednine pripoveduje zgodbo o brezposelnosti, prizorišče katere je postavljeno na sam "kraj zločina", torej na zavod za zaposlovanje.

Minuli četrtek je dopoldanski in popoldanski program zasedel Mednarodni simpozij o Franzu Kafki. Ker Kafkova dela predstavljajo izjemno trd prevajalski oreh, je prevajalec Štefan Vevar med drugim opozoril, da so prevajalci tega literarnega velikana vedno "igrali veliko igro dobitkov in izgub". Profesorica nemške književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani Neva Šlibar je delila ponujeno mnenje, da so Kafkova dela primerna za pretopitev v strip, saj so zanje značilne intenzivne podobe, zaradi nenavadnosti so tudi lažje dostopna z neverbalnimi kodi, stripu pa je prav tako blizu preplet vsakdanjega ter strašljivega in fantazijskega. Profesor z Univerze v Heidelbergu in urednik najobsežnejše zbirke Kafkovih zbranih del v nemščini Roland Reuss je v svojem referatu opozoril na enigmatičnost Kafkovih zapisov, literarni zgodovinar in prevajalec Kafkovih del v češki jezik Josef Čermak pa je zbranim pojasnil, da Kafka zaradi tamkajšnje izkoreninjenosti v času komunizma še danes nima mesta, ki mu pripada. Reiner Stach, eden od najpomembnejših nemških Kafkovih biografov, je opozoril, da bi bilo naivno misliti, da Kafka svojih številnih del ni namenoma pustil nedokončanih.

Istega dne zvečer se je predstavil še najpogosteje nagrajevani in prevajani ruski avtor zadnjega časa Mihail Šiškin. V intervjuju za naš časopis je izrazil razočaranje nad nesposobnostjo Rusov, da bi izvedli revolucijo, saj se ta zgodi po vedno istih zakonih. Kljub temu pa je zatrdil: "Pri sebi sem že zdavnaj sklenil, da je moja družbena dolžnost, da pišem knjige, ne pa da vabim na barikade. Na barikadah bodo tako kot vedno umirali najboljši, na oblast pa bodo spet prišli roparji in ciniki." Na drugi strani pa je v pogovoru z Jelko Ciglenečki na literarnem večeru pokazal svoje navdušenje, ko je priznal, da je našel idealnega bralca: "Videl sem, kako je za podeželsko inteligenco branje pomembno, kako jim rešuje dušo in takrat sem razumel, kaj je idealni bralec. Pred seboj imate zato srečnega pisatelja."