O tem, kako branje ponovno udomačiti, domiselno spregovori celovečerni animirani film Hiša pravljic, ki bo od konca marca na ogled v ljubljanskem Kinodvoru. Film pripoveduje o iniciacijskih pustolovščinah dečka Natana, ki jih mora prestati, da bi rešil celotno kraljestvo pravljic pred dokončnim izginotjem. Če mu ne uspe, bodo otroci po vsem svetu brali le še resnične zgodbe. A da bi lahko opravil odgovorno nalogo, ki mu je zaupana, se mora naučiti - brati!

Hiša pravljic tako slavi pomen (glasnega) branja oziroma poslušanja zgodb. A brez pedagoškega prsta, ki bi žugal, da je "treba brati!". Kot duhovito pripomni Daniel Pennac v svoji knjigi Čudežno potovanje, se glagol brati namreč "upira velelni obliki, v tej trmoglavosti pa je soroden drugim glagolom, recimo 'ljubiti' in 'sanjati'". Pogosto se vsi trije povežejo v bermudski trikotnik, posebej, ko smo še otroci: sedeč v ljubljenem naročju z ušesi "beremo" pravljico in budni sanjamo.

Tudi deček Natan je strasten poslušalec zgodb, ki mu jih je vsako poletje v svoji obalni hiši prebirala stara teta Eleonora. Po njeni smrti pa napoči čas, da se prelevi v bralca oziroma "velikega pripovedovalca". Podeduje ključ, ki odpira vrata skrivne sobe, po kateri je dolga leta hrepenel. A ko vstopi vanjo, razočaran ugotovi, da gre "le" za knjižnico. Razprta, skrivnostna pravljična krajina, po kateri ga je vodil tetin glas, naenkrat izgubi ves svoj sijaj. Knjige se zaprejo in postanejo brezvredni, zaprašeni predmeti. Takšno odčaranje doživi skoraj vsak bralec začetnik, ko se obupan spopada z armado v besede in stavke postrojenih črk. Dokler ponovno ne odkrije užitka branja in čudežnosti zgodb.

Natanu pri tej pustolovščini stojijo ob strani zvesti prijatelji - Alica in Beli zajec ter druga pravljična bitja, s katerimi se je zbližal na številnih potepanjih s teto. In ko mu slednjič uspe prebrati čarobni urok, ne reši le kraljestva pravljic, ampak se mu na stežaj odprejo tudi vrata v čudežno deželo branja.

Od poslušalca do bralca ...

Lahko bi rekli, da je - tako kot Natan - vsak otrok najprej poslušalec in šele nato bralec. "Otrok v svet književnosti vedno vstopa preko govorjene besede. Najprej preko čebljanja, petja pesmic in izštevank, nato pa preko pripovedovanja ali glasnega branja. Podobno pot je prehodilo tudi človeštvo: od govorjene v pisano besedo," pojasnjuje Andreja Babšek, pravljičarka Mariborske knjižnice. In ker so pogosto starši ali stari starši prvi, ki otroku pripovedujejo oziroma prebirajo knjige, je njihovo branje tudi "najprijetnejši način opismenjevanja in prebujanja ljubezni do knjig, v kolikor to starši prepoznajo kot vrednoto".

Tudi njena kolegica Zdenka Gajser je prepričana, da je poslušanje pripovedovanja in branja drugih najpomembnejša predstopnja pri vstopanju v bralni svet. "Sama bi pripovedovanje in poslušanje postavila v pomembno interakcijo. Brez dobrega poslušalca bomo težko dobili dobrega pripovedovalca in obratno. Gre za globoko emocionalno srečevanje, za dragoceno povabilo v svet podob in notranjih potovanj."

Tudi v Hiši pravljic je med pripovedovalko Eleonoro in njenim malim nečakom Natanom posebna vez, ki ne ugasne niti po njeni smrti. Pred Natanom vedno znova vznika podoba tete, ki mu držeč ga v naročju prebira pravljice. "Ni pravilo, je pa pogosta izkušnja dobrih bralcev spomin na ljubezniv obraz, toplo naročje, knjigo in pravljico hkrati. Na seminarjih, ki sem jih vodila, so se ljudje pogosto jasneje spominjali okoliščin, v katerih jim je bila zgodba pripovedovana ali brana, kot same vsebine. Tudi sama še zmeraj slišim glas svoje prababice, ki mi je pripovedovala pravljice in zgodbe, medtem ko sem tonila v sanje; lahko si jasno prikličem vonj njene sobe in posebno mehkobo starkinega telesa," pripoveduje pravljičarka Mariborske knjižnice Zdenka Gajser.

Ne le v intimnih spominih, tudi v popularnem imaginariju je pripovedovalec zgodb praviloma starec oziroma starka. Na eni strani gre zagotovo za simboliko medgeneracijskega predajanja vednosti, za duhovno dediščino oziroma "babiščino". Takoj ko Natan vstopi v skrivnostno knjižnico, ga pravljična bitja prepoznajo kot Eleonorinega naslednika. Osivelost pravljičarjev pa je povezana tudi z njihovim potrpežljivim prepuščanjem počasnemu toku čudežnega.

A naj bodo pripovedovalci stari ali mladi, naj pripovedujejo zgodbe doma ali v knjižnici oziroma kakšnem drugem javnem prostoru, vsem je skupno, da želijo zbujati ugodje, radovednost in pričakovanje. "Pripovedovalčeva glavna naloga je, da naredi pripoved živo, da  zgodbe skozi besede dobijo dih življenja. Pripovedovanje je vedno tudi približevanje, iskanje stika z občinstvom, iskanje stika z literarno predlogo in nenazadnje stik s samim seboj išče tudi pripovedovalec. Pri pripovedovanju namreč nikoli ne gre samo za estetski užitek, ampak tudi za užitek sobivanja, za zapolnjevanje čustvene lakote in podarjanje intimnosti," povzame nalogo pripovedovalca Andreja Babšek.

... in spet nazaj

Čeprav je glasno branje oziroma pripovedovanje tako topel način sobivanja, poln užitka, ga - začuda - (pre)hitro opustimo. Ko otrok klecajoč naredi prve korake samostojnega branja, si pomanemo roke misleč, da smo svojo (starševsko) nalogo opravili. Četudi globoko v sebi čutimo, da ni bila nikdar zgolj "naloga". Pisatelj Daniel Pennac ta boleči rez poetično opiše takole: "Nekoč smo, skupaj z njim in zgodbo, predstavljali Trojico, ki se je sestala vsak večer; zdaj pa se je znašel sam, iz oči v oči s sovražno knjigo. Nekoč ga je lahkotnost naših stavkov osvobajala; zdaj nerazberljivi roji črk njegovi domišljiji onemogočajo, da bi se dvignila s tal."

Podobno se tudi za Natana knjige, ko je z njimi soočen "na štiri oči", spremenijo iz zaupnih prijateljic v preteče pošasti. Njegova nemoč je občuteno prikazana v prizoru, kjer se črke spremenijo v gomazeč mrčes, sam pa se začne utapljati v morju črnila. Iz brezupa ga vedno znova rešuje mehak tetin glas, ki mu v spomin priklicuje najljubše pravljice.

Pot od prepoznavanja črk do igrivega samostojnega raziskovanja zgodb je za vsakega otroka dolga in vijugasta. Zato je pomembno, da ga na njej bodrimo. Otrok, ki se še negotovo, mukoma spopada z razbiranjem besed, si ob poslušanju ponovno nabere moči, predvsem pa se mu znova vzbudi tek po slastnih literarnih dogodivščinah. Zato je prepričanje, da naj se otrokom bere le, dokler se ne naučijo sami brati, zmotno. "Med obvladovanjem procesa branja in razumevanjem vsebine prebranega je veliko priložnosti za skupna pripovedovalska in bralna druženja med otrokom in odraslim. Ne predstavljam si, da bi otrok vzljubil branje po začetnem kakofoničnem mučenju združevanja glasov, ki lahko po pripovedovanju neke deklice celo 'v trebuhu bolijo', če mu s skupnim branjem ne bi zmeraj znova vračali užitka samega potovanja po pravljici ali zgodbi," je prepričana Zdenka Gajser.

Tudi Tjaša Koprivec, glavna urednica Založbe Sanje, pesnica in pripovedovalka, se strinja, da pripovedovanju oziroma branju nikoli ne preteče rok trajanja: "Z vsakokratnim branjem, pripovedovanjem je otrokov, človekov svet polnejši in zato bolj dojemljiv. Vzgojiti bralca, ki ni zasidran in težak, ki je potohodec, ki se širi v svet in lastno notranjost - kakšno veselje! Otrokom naj se torej čim dlje bere. Tudi potem, ko so zapustili kraj otroštva. Naj velja - berimo, pripovedujmo drug drugemu."

Pravljice - učiteljice življenja

Knjige, ki jih podeduje Natan, so dragocene prve izdaje pravljic z vsega sveta: Grimmove Rdeča kapica, Sneguljčica, Trnuljčica in Motovilka, Andersenova Deklica z vžigalicami, 1001 noč, Ali baba in 40 razbojnikov, Carollova Alica v čudežni deželi, Barriejev Peter Pan, Perraultov Obuti maček… Tovrstne pravljice so največkrat prva "usta", skozi katera otrok leze v svet branja. Zanje je značilno, da pri otrocih vzbujajo nenasiten tek; zato, ko jih použijejo do konca, pogosto neizprosno zahtevajo: "Še enkrat!" in nato "Še enkrat!"... "Ponavljanje pomirja, je dokaz intimnosti. Je dih intimnosti," piše Pennac. In prek tega dolgotrajnega, vztrajnega druženja z zgodbo jo otrok osvaja ped za pedjo, dokler je ne zna "prebrati" na pamet.

Takšna je tudi izkušnja Mojce Pečnik, univ. dipl. socialne pedagoginje, svetovalne delavke v vrtcu Jelka. "Pripovedovanje ali branje vrhunskih ljudskih in umetniških pravljic je osnovna otrokova potreba. Je nenadomestljiva srčika otroštva. To pri delu z otroki doživljam vsak dan, ko previdno in počasi vstopam v njihove hiše pravljic. Po branju si vsak otrok izbere in udomači svojo pravljico. Želi jo ponavljati in ponavljati, preverja in pazi, ali sem vse natančno prebrala oziroma povedala."

Po mnenju Zdenke Zalokar Divjak, psihologinje in specialistke logoterapije, naj bi pravljica otroke seznanjala z vsakodnevnimi eksistencialnimi problemi. "Pravljice so vedno opremljene z vrednotami življenja. Ljubezen - sovraštvo, delavnost - lenoba, potrpežljivost - nestrpnost, resnicoljubnost - laž; za pozitivne vrednote sledijo nagrade, za negativne kazni. To je najpomembnejše sporočilo pravljice. Otrok mora preko vsebine pravljice spoznati, kaj je prav in kaj narobe. Ker danes ni časa za branje pravljic, starši to počnejo s prigovarjanjem, moraliziranjem, dogovarjanjem, kar pa se večine otrok ne dotakne."

Tudi Mojca Pečnik se strinja, da pravljice subtilno predajajo življenjske modrosti. "Pravljica otroka nevsiljivo vpeljuje v načine, kako, kdaj in s kom se podati na pot iskanja, kdo tebi in komu ti lahko pomagaš, kako se opravičiš in odpustiš, zakaj obvezati rane. Sporočilo pravljic je, da izogibanje in bežanje pred problemi sploh ni možno. Tudi vsebine pravljic nam že tisočletja zagotavljajo, da s trudom, naporom lahko marsikaj naredimo, premagamo oviro ali ugotovimo, da določena težava sploh ni namenjena nam."

Otroci ta sporočila najbolj jasno slišijo in jih vzamejo za svoja, če se poistovetijo s pravljičnimi junaki. Pri tem jim pomaga poudarjena, črno-bela delitev na dobre in hudobne like, ki je značilna za večino pravljic. "Predstavitev obeh skrajnih polov značaja otroku pomaga, da temeljito dojame razliko med njima. Ker v realnosti takšnih ljudi ni in otrok že po tretjem letu ugotavlja, da tudi starši nismo popolni, ga izjemno pritegne dobri junak. Za malčkov čustveni, razumski in moralni razvoj je pomembno, da si izbira in se poistoveti z dobrimi zgledi. Da bi kasneje poiskal in negoval dobro v sebi, v bratu in sestri, v bližnjih prijateljih," pojasnjuje Mojca Pečnik.

V pravljicah pa otrok ne najde le vzornikov, po katerih se zgleduje; včasih z njihovo pomočjo razvozlava tudi lastno čustvovanje: "Pravljični junaki in druge osebe mu priznavajo njegova čustva; otrok spozna, da je tudi te junake strah, so osamljeni, ogoljufani ipd. In to je pomembno sporočilo," je prepričana Zdenka Zalokar Divjak. In dodaja: "Pravljica seveda prinaša še ogromno drugih sporočil v simbolični obliki: na junaka nekdo pazi; čudeži se dogajajo, ko jih najmanj pričakuješ; dobre vile, osebe in živali junaku pomagajo, da pride srečno do cilja. Konec je torej vedno srečen in tudi to je pravo sporočilo življenja - kadar delaš dobro, pošteno, živiš v ljubezni, se življenjska zgodba dobro zaključi."

Pri tem pa marsikatero mamo, očeta, dedka ali babico zaskrbi, da otrok sporočila ne bi pravilno razumel. Zato jih zasrbijo prsti oziroma jeziki, da bi otrokom pravljice razlagali in tako dešifrirali njihovo skrivnost. "Nikar!" v en glas svarijo naši sogovorniki. "Najgloblji pomen pravljic je za vsakogar drugačen, razlikuje se celo pri istem človeku, če isto pravljico prebira v različnih življenjskih obdobjih. Tudi če nas otrok o pravljici nič ne sprašuje, to še ne pomeni, da je ni poslušal in razumel. Zato vas prosim, nikar ne razlagajmo in ne moralizirajmo okrog vsebine. Vse bogastvo bi ugasnilo!" poziva Mojca Pečnik.

Človek ne more živeti brez sanj in sanje ne brez človeka

V Hiši pravljic pa ne pomagajo le pravljična bitja dečku Natanu, ampak tudi on njim. Če želi rešiti vse junake, ki prebivajo v knjigah, pred pozabo oziroma razblinjenjem, mora namreč prebrati čarobni urok, zapisan na steni knjižnice: "Samo zato, ker je pravljica, še ne pomeni, da ni res." Skozi ves film odzvanja tudi misel "Človek nikoli ne bi mogel živeti brez sanj".

A če na eni strani velja, da človek ne more živeti brez sanj, po drugi tudi sanje oziroma pravljice ne bi obstajale brez človekove vere vanje. Če smo odrasli že nekoliko pozabili na to preprosto "resnico", je pri otrocih vera v čudežno še živa. "Otrok v predšolskem obdobju živi v domišljijskem svetu, ki je zanj tako resničen kot naš resnični svet. To je njegova razvojna značilnost, zato je potreba po domišljijskem svetu tudi preko pravljice tako močna," pojasnjuje Zdenka Zalokar Divjak. Po njenem mnenju je "resničnost" pravljic treba razumeti tudi v dobesednem pomenu. "Pravljice so življenjske resnice, preoblečene v simbole, ki pa jih je treba poznati, da pravljico sploh lahko razumemo. Otroci ravno zaradi svoje domišljijske note s tem nimajo težav. Odrasli, ki živimo pretežno v razumskem svetu, pa jih težje - če sploh - razumemo."

Igorju Černetu, pravljičarju Mariborske knjižnice, se zdi pri pravljicah najpomembnejše, da jih "otrok sprejme ter da mu nudijo zadovoljstvo in možno polje raziskovanja. Otroci se v pravljicah počutijo domače, saj še niso obteženi z nujnostjo dokazljivega, nujnostjo resničnega sveta. Ne obremenjujejo se s tem, ali je samorog resničen ali ne. Za otroka samorog je." Po njegovem mnenju pravljice s svojim "ignoriranjem" vsakdanjega redosleda vzroka in posledice ter ustvarjanjem novih bitij in svetov otroku razpirajo drugačno dojemanje vsega, kar je. "Pravljice otroku omogočijo pripravo na življenje, polno presenečenj, in na skrivnosti sveta, kjer je racionalnost marsikdaj zavita v tančice skrivnosti. Domišljija, igranje z idejami, pravljičnost so paradigma medsebojnega sodelovanja, razumevanja in etike. Zgodbe nas delajo človeške. In otroci so v tem pogledu največji Ljudje med ljudmi." Zato se strinja z Einsteinovo izjavo: "Če hočete, da bodo vaši otroci pametni, jim pripovedujte pravljice! Če hočete, da bi bili še bolj pametni, jim povejte še več pravljic."

Podobnih misli je tudi Tjaša Koprivec: "Glas domišljije je popkovina z živostjo uma. Zato ga rahločutno negujmo, oskrbujmo." Sama se najbolj radosti pravljic in povedk, ki gnezdijo v občutljivosti. "Rada imam hudomušne, pristno duhovite, take s tišino in grmenjem, take, ki ne razpadejo v pajčevinaste krpe. Pravljice, ki jih moreš, želiš brati spet in spet."

In takšne so tudi pravljice iz čudežne knjižnice tete Eleonore. Ko Natan prebere čudežni urok in je iniciiran v bralca, vzame v roke svojo najljubšo knjigo Alica v čudežni deželi, po kateri se je nekdaj potikal kot poslušalec. Zdaj jo začne na glas brati svoji starejši sestri Angeliki, ki olajšano zavzdihne: "Jaz sem pa že skoraj nehala verjeti v pravljice." In tako je čudežni krog sklenjen: pravljice so obudile v življenje branje in branje je v življenje obudilo pravljice.