Islandski landsdomur je minuli teden prvič od ustanovitve daljnega leta 1905 v skladu z zaupano mu nalogo vzel v precep Geira Haarda, bivšega premierja, ki je za zdaj tudi prvi politik v svetu sploh, ki se mu obetata obtožba in obsodba zaradi (ne)ravnanja v finančni krizi, ki že štiri leta do temeljev stresa svetovno, še posebej pa zahodno gospodarstvo. Islandija, ki je izredno resno vzela v zakup tako imenovano reagonomiko in s tem deregulacijo bančnega sistema, je bila opazen kamen v razpadlem mozaiku špekulacij, ki so vodile v največjo gospodarsko krizo po veliki depresiji iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Za razliko od Irske, ki je prevzela odgovornost za pregrehe svojih zasebnih bank, si Islandci tega niso mogli niti privoščiti, saj so jih slednje "obremenile" za kar šestkratno vrednost njihovega letnega bruto družbenega proizvoda, za skoraj enega oziroma za 6 milijard evrov tudi prek spletne varčevalne sheme Icesave, v kateri se je znašlo okoli 400 tisoč varčevalcev iz Velike Britanije in Nizozemske. Ti ob pomoči svojih vlad, ki so reševale njihove izgubljene prihranke, še vedno tožijo Islandijo, ker jih je odpravila brez vračila vlog, ki ga je zagotovila le domačim varčevalcem.

Do dve leti zapora

Rešitev spora, ki je medtem postal meddržavni, so Islandci že dvakrat zavrnili z referendumom, ker niso pripravljeni plačevati grehov zasebnih bankirjev, pa tudi ne domnevne malomarnosti takratne vlade, ki je dovolila, da so v bankrot potegnili še državo. Tej so se oktobra 2008 zaprli vsi finančni trgi (britanski tudi s pomočjo uporabe protiteroristične zakonodaje iz leta 2001, s katero je London enostransko razglasil finančne sankcije proti Islandiji), posledično pa se je ujela v klešče rigoroznih varčevalnih zahtev Mednarodnega denarnega sklada. Posebna parlamentarna komisija se je poldrugo leto po zlomu celotnega islandskega finančnega sistema dokopala do spoznanja, da so takrat že bivši premier Geir Haarde in še trije njegovi ministri državljane vanj popeljali vede ali iz malomarnosti. Parlament se je septembra predlani s 33 glasovi za in 30 proti odločil, da le Haardu presodi uvodoma omenjeno posebno sodišče. Teden dni kasneje je slednje zavrnilo najhujšo obtožbo "velikega zanemarjanja dolžnosti", vztrajalo pa je pri njegovem nevestnem ravnanju, ki mu lahko, če bo obsojen, prinese do dve leti zapora.

Zdaj 60-letni Haarde vse obtožbe zavrača kot neutemeljene, sodni proces pa za politično motiviran. Ko je pred kratkim parlament še v drugo zavrnil zahtevo njegovih odvetnikov, da se proces pred landsdomurom prekine, je minuli teden prvič dobil priložnost, da tudi pred tem 15-članskim tribunalom, sestavljenim iz vrhovnih sodnikov, profesorja ustavnega prava in osmerice v parlamentu izvoljenih predstavnikov za mandatno obdobje šestih let, odgovori na vprašanja, povezana z njegovim ravnanjem v času pred bančnim zlomom oktobra 2008 in po njem. Kot predsednik vlade je namreč državo vodil še slabe štiri mesece, ko je bil zaradi množičnega protesta sodržavljanov prisiljen odstopiti, njegovo desnosredinsko koalicijo pa je po izrednih volitvah na oblasti zamenjala levosredinska naveza socialdemokratov in zelenega gibanja pod vodstvom prve odkrite lezbične premierke Jóhanne Sigurdardóttir.

Haarde v svoje opravičilo navaja, da nihče ni mogel predvideti finančnega zloma Islandije, in dodaja, da vlada ni v celoti doumela, kako globoko zadolžene so tri največje banke (Glitnir, Landsbanki in Kaupthing), saj ni imela vpogleda v njihove bilance. Zatrjuje, da je njegova vest popolnoma čista in da je ravnal v interesu vseh Islandcev, ki so bili žrtve bančnega pohlepa. Haardejevi zagovorniki še navajajo, da so finančno krizo generirale ZDA in Velika Britanija in bi bilo treba odgovornost zanjo pripisati Georgeu Bushu, Tonyju Blairu in Gordonu Brownu, ki je Islandijo zaradi britanskih varčevalcev Icesava dokončno stisnil v kot.

Dva tisoč tristo strani dolgo poročilo parlamentarne komisije, ki poleg vladnih napak navaja tudi odgovornost vrha islandske centralne banke za finančni zlom, je sicer poimensko izpostavilo sedem takratnih funkcionarjev, med njimi poleg bivšega premierja tudi bivšega šefa centralne banke Davida Oddssona. Posledično mnogi Islandci menijo, da bi se njihovih domnevnih kaznivih dejanj moralo lotiti običajno sodišče, politiki, ki za zlom obtožujejo bankirje, pa ponuditi vse dokaze za te svoje trditve. Svojevrstna zaveza molku, ki za zdaj še vlada na obeh straneh (politični in bančni), je zanje dokaz, da se medsebojno branijo na račun vseh ostalih, privatizirajo pridobljene dobičke in socializirajo izgube.

Čeprav Islandci nimajo nobene praktične izkušnje s svojim več kot sto let starim posebnim sodiščem za najvišje predstavnike oblasti, pravni strokovnjaki ocenjujejo, da bo Haarge pred landsdomurjem odnesel celo kožo. V prid njegove oprostitve ne govori samo vrhunska obrambna ekipa, ki si jo je zagotovil, marveč tudi dejstvo, da je ideja o odgovornosti samo enega, čeprav ob izbruhu krize najvišjega politika, dokaj nesprejemljiva. Po drugi strani pa se Geir Hilmar Haarde težko izgovarja, da mu je bilo poslovanje islandskih bank tuje. Četudi morda ni prebiral New York Timesa in kolumnista Paula Krugmana, ki je opozarjal na nevzdržno zadolženost zasebnih bank v posledično neutemeljenem otoškem gospodarskem razcvetu, je vendarle v politiko vstopil iz bančnega sistema in kot ekonomist z magisterijem z ameriške University of Minnesota.

Obtožena tudi vodilna propadle banke

Dvaindvajsetletno kariero poslanca v islandskem parlamentu je leta 1987 nastopil s šestletnimi izkušnjami ekonomskega analitika v islandski centralni banki ter nadaljnjo štiriletno službo političnega svetovalca v finančnem ministrstvu. Dobrih sedem let je bil tudi finančni minister, zvečine v vladi Davida Odssonna, ki je s krajšim postankom na zunanjem ministrstvu presedlal na čelo islandske centralne banke, Haarde pa na premierski položaj z izvolitvijo za predsednika vladajoče stranke neodvisnosti. Obema izpostavljenima položajema se je odrekel v začetku leta 2009, uradni povod za odstop pa ni bila jeza Islandcev zaradi finančnega zloma, padca vrednosti njihove valute in množične brezposelnosti, ampak obolelost zaradi ugotovljenega raka na požiralniku.

Posebno sodišče naj bi proces proti bivšemu premierju sklenilo do prihodnjega četrtka, na njegovo dokončno odločitev pa bo treba počakati še nekaj tednov. Kritiki sojenja se predvsem sprašujejo, zakaj parlament, ki ga zdaj obvladujeta levosredinski stranki s socialdemokrati na čelu, preganja zgolj Haarda, ne pa tudi socialdemokratskih ministrov, ki so bili del njegove koalicije leta 2008, vključno s sedanjo premierko, takrat zadolženo za socialne zadeve. Haardu gre v prid tudi dejstvo, da se prvotna jeza Islandcev po finančnem zlomu, zaradi katerega ga obtožujejo, počasi hladi, saj se je država v teh treh letih izkopala iz težav in se vrača k uspešni oživitvi tradicionalnih gospodarskih vej - ribištva in turizma.

Islandija beleži hitrejšo gospodarsko rast od poprečja Evropske unije, in sicer okoli 2,5 odstotka letno. Haarde zatrjuje, da prav to upravičuje njegovo ravnanje ob izbruhu krize, saj se je izkazalo, da je bila odločitev o propadu prezadolženih bank boljša od njihovega reševanja, ki zdaj duši druge države, predvsem Grčijo in Irsko. Čeprav je njegovo sojenje javno najbolj odmevno, pa je samo del prizadevanj Islandije, da vendarle kaznuje odgovorne za gospodarske probleme, v katere jih je potisnilo domnevno kriminalno početje vodilnih v finančnih institucijah. Tako sta bila pred dobrim mesecem zaradi goljufije in tržne manipulacije uradno obtožena tudi vodilna propadle banke Kaupthing Hreidar Mar Sigurdsson in Sigurdur Einarsson. Vsekakor pa bi obsodba bivšega premierja Geira Hilmarja Haarda pomenila povečano odgovornost politikov za nadzor nad odtujenimi in osamosvojenimi pogoltnimi finančnimi mogotci, ki jim je družbe okoli njih povsod po svetu malo mar, saj niti ni njihova volilna baza.