Ministrstvo sicer o ukinjanju teh ustanov (še) ni obvestilo samih organov agencij, je pa bil minister Turk veliko bolj zgovoren v medijskih nastopih. Iz argumentov, ki jih je navajal kot razloge za ukinitev agencij, je jasno predvsem, da "superministrstvo" doslej ni opravilo dejanske analize smotrnosti ukinjanja agencij, ki sta komaj ustanovljeni in bosta v najboljšem primeru v nekaj letih poželi prve otipljive rezultate opravljanja javnega poslanstva, v imenu katerega sta bili ustanovljeni.

Z ministrstva pa so nam včeraj potrdili, da se bo minister Žiga Turk v prihodnjih dneh srečal z vodstvom JAK, do tega srečanja pa ministrstvo ne bo sprejemalo nobenih sklepov in dajalo izjav za javnost.

Nepoznavanje posebnosti

Argumenti ministra Turka so morda primerni za televizijski format, vendar ne izkazujejo ravno poznavanja specifik kulturnega področja, na kar so opozarjali mnogi že pred njegovim prevzemom funkcije ministra štirih področij. Med pojasnjevanjem razlogov za ukinitev ene od agencij je dejal, da "ne vidi razloga, da bi neko zvrst umetnosti spremljala agencija", saj bi morali po tej logiki imeti tudi agencijo za scenske umetnosti, glasbo ali likovno umetnost.

Seveda ni povsem tako, saj so področja glasbe, gledališča, plesa ali likovne umetnosti pri nas sistemsko pač urejena drugače. Zanje poleg nevladnih producentov skrbijo predvsem institucije, ki so organizirane kot državni ali občinski javni zavodi, medtem ko je denimo Slovenski filmski center edina javna institucija, ki skrbi za razvoj slovenskega filma, ki bi bil zaradi visokih produkcijskih stroškov brez javne podpore tako rekoč nemogoč. Podobno velja za knjigo, kjer bi brez javnih sredstev, katerih razdeljevanje je le ena od vrste nalog JAK, bržkone brali le najbolj lahkotno in s tržnim povpraševanjem sprijaznjeno čtivo.

Konec za novorojenca?

Minister je svojo namero ukinjanja agencij argumentiral tudi z željo po racionalizaciji javne uprave oziroma znižanju števila zaposlenih. Ali bo s tem direktor SFC Jožko Rutar postal kadrovski višek ali pa ga bodo na ministrstvu zaposlili kot filmskega strokovnjaka, ne ve niti sam. Včeraj nam je dejal, da ga ministrstvo o kakršnem koli ukinjanju oziroma premeščanju pristojnosti filmskega področja s SFC k ministrstvu (še) ni obvestilo, kot tudi ni obvestilo članov sveta SFC, za ministrove namere pa so izvedeli iz medijev.

Slovenski filmski center, ki je pred približno letom dni nadomestil prejšnji Filmski sklad RS, je komajda vzpostavil temelje za svoje delo: na novo so napisali statut in pravilnike ter korektno izpeljali javne razpise, pohvalijo pa se tudi, da delujejo transparentno, da so vložili v delo veliko napora in da so počistili nered na področju. Ob morebitnem prenašanju odgovornosti za razvoj nacionalne kinematografije in filmske politike s SFC na sektor za umetnost pri ministrstvu se filmarjem porajajo številna vprašanja, med drugim o tem, kdo bi potem bedel nad producentskimi in avtorskimi pravicami naših filmarjev, kdo bo poskrbel za kulturno vzgojo na področju filma, kdo za sofinanciranje festivalov, kako bodo znotraj superministrstva strokovno poskrbeli za slovensko filmsko produkcijo in kako se bo slovenski film promoviral v tujini.

V prid samostojni filmski instituciji govori tudi podatek, da v 24 evropskih državah od 27 filmsko področje urejajo posebne agencije, kar je bržkone tudi posledica dejstva, da se državne kulturne politike zavedajo, da se v film splača investirati, saj gre za umetniško zvrst z nedvomno največjim tržnim potencialom.

Prihranek, kriteriji in nadzor

"Ne poznam uradnih načrtov vlade v zvezi z Javno agencijo za knjigo ter posledičnih projekcij knjižnega področja v Sloveniji," pa nam je včeraj pojasnil direktor Javne agencije za knjigo Slavko Pregl, ki medijskih napovedi ministra ni želel komentirati. Med poglavitnimi argumenti, ki jih poznavalci knjižnih razmer pri nas postavljajo nasproti Turkovi želji po zmanjševanju števila "šefov, tajnic in fikusov", pa so naslednji: JAK finančno ne pomeni večjega bremena za državo kot v času, ko sta celotno področje knjige urejali dve ministrstvi (ministrstvo za kulturo ter ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo), ampak pomeni celo prihranek. Hkrati se na JAK s knjigo ne ukvarja več ljudi kot prej na obeh pristojnih ministrstvih. Število slednjih je težko oceniti, saj so mnogi lahko delovali na več področjih hkrati, vendar pa naj bi jih bilo za področje knjige zadolženih vsaj osem, medtem ko je število trenutno zaposlenih na JAK sedem, pri čemer sta pri sistematizaciji delovnih mest ostali še dve prosti. Med drugimi pomembnimi učinki uvedbe agencije sta vsaj še usklajenost kriterijev pri porabi javnega denarja in predvsem nadzor nad dejanskim uresničevanjem zastavljenih ciljev, ki je zaradi kadrovske podhranjenosti trpel v času urejanja tega področja pod ministrstvom za kulturo.

Ukinitev JAK po le treh letih njenega delovanja ne bi bila samo neutemeljena s strokovnega vidika, pač pa bi bila hkrati nenavadna s političnega. Hiter pogled na "genezo in zgodovino" JAK, ki je bila prvotno zamisel pisatelja in nekdanjega ministra za kulturo Rudija Šeliga, kaže, da se je področje knjige z ustanovitvijo JAK znebilo neposrednega vpliva politike prav v času prve vlade Janeza Janše, ko je leta 2007 tedanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti parlamentu predlagal zakon o Javni agenciji za knjigo RS. Tega sta soglasno podprli dve tretjini poslank in poslancev, ki sta glasovali, nasprotoval pa mu ni nihče. Pravilnost tedanje politične volje seveda potrjujejo javno preverljivi rezultati o delovanju tega organa.