V nagrajeni kratkoprozni zbirki Džehenem prekriža šest zgodb, ki grebejo po življenju tujcev, priseljenih, pregnanih ali kakorkoli že pahnjenih na območje naše dežele. Vendar grenkobno tematiko odtujenosti, ki jo slika s preprostimi, a discipliniranimi potezami, vseskozi mehča s prefinjenim humorjem. "Najbližji mi je gostilniški stil pripovedovanja zgodb, kar pomeni, da skušam šarmirati bralca, tako da mu ponudim kanček duhovitosti," svoj slog upovedovanja opiše avtor, ki se skozi pogovor izkaže prav takšen kot v svojih delih: ciničen, zabaven, preprost in besedno ekonomičen, a osredotočen pripovedovalec. (Oglejte si še video posnetek: Čater s peklom osvojil Fabulo)

Ste prebrali dela glavnih treh konkurentov v boju za Dnevnikovo fabulo?

Ne. Moram priznati, da zadnje čase zaradi časovne stiske ne berem kaj preveč, razen tistega, kar je res nujno potrebno.

Med branjem odlomka iz knjige Džehenem na literarnem večeru ob odprtju festivala Fabula in tik pred podelitvijo nagrade se vam je nekoliko zatikalo pri izgovarjanju nekaterih nemških besed. Je bila prisotna trema ali ste v tistem trenutku ugotovili, da ste v tekst vpletli nekaj, kar se vam ne zdi več smiselno?

Ne, razlog je veliko preprostejši: ne znam nemško.

Kako ste pa potem spisali prebrano zgodbo Drakula iz Ljubljane, v kateri je kar nekaj nemških besed?

Glede na to, da se del zgodbe dogaja v Berlinu, se mi je zdelo avtentično, da je vsaj nekaj besed izgovorjenih v nemščini. Toda sam sem tekst spisal v slovenščini, žena pa mi ga je prevedla.

Zakaj pa ste se potem na literarnem večeru predstavili ravno z omenjenim odlomkom?

Ravno z namenom, da bi vse skupaj izpadlo nekoliko komično. Šlo je za zabavanje publike.

Glavna junakinja omenjene zgodbe prezira literarne večere. Glede na to, da ste se tudi vi znašli sredi precej pompoznega literarnega dogodka, ste z izbiro tega odlomka morda želeli kaj sporočiti publiki v dvorani?

Tega namena nisem imel. Je pa bil tekst spisan z namenom pokazati, da se na teh raznoraznih kulturnih prireditvah nemalokrat zbira tako imenovani intelektualni šminkeraj. Gre za samooklicane intelektualce, ki imajo mnenje o vsaki stvari in pogosto pametujejo, v resnici pa nimajo kaj veliko povedati.

Ste tudi vi že malo utrujeni od vseh teh literarnih večerov?

Da, sem, saj sem na tej sceni že kar precej časa. Nisem eden tistih, ki bi jim pretirana medijska pozornost godila. Ob izidu svojih del pripravim le toliko literarnih večerov, kolikor jih moram po pogodbi.

Sedaj najbrž že celotna slovenska kulturna sfera ve, da džehenem pomeni pekel. Zanima me, kako si vi predstavljate pekel.

Stara mama je govorila, da je to tam, kjer vedno gori. Če mi je to povedala pozimi, sem si mislil, da je tam lepo, če mi je to povedala poleti, sem si rekel, da tja pa res ne bi rad šel. In to predstavo nekako ohranjam še danes.

V medijih ste sicer že večkrat razlagali zgodbo, kako ste začeli pisati Džehenem, a bi vas kljub temu prosila, da jo še enkrat obnovite.

V prvi fazi je bilo mišljeno, da bi nastal roman o Bosancu v Sloveniji, in sem ga šel pisat v Sarajevo, ker se mi je zdelo, da bom v tistem okolju našel več avtentičnih izrazov. Naneslo pa je tako, da v Sarajevu razen naslova nisem napisal ničesar. Delal sem bolj na terenu, kar pomeni, da sem spoznaval ljudi za šankom, kjer so najbolj pristni. (smeh) Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem imel priložnost prebrati Vojnovićev Čefurji raus! še v tipkopisu in takrat sem dojel, da sam ne morem te tematike zajeti tako avtentično kot on. Iz nastavkov, ki sem jih privlekel iz Sarajeva, je tako nastala zgolj kratka zgodba. Kmalu zatem so me prosili za prispevek za knjigo Skrito.si in sestavil sem drugo kratko zgodbo, kjer sem v glavno vlogo postavil moldavijsko prostitutko. Tako sem imel že dve zgodbi, ki sta se mi zdeli kar dobri in sta se tematsko povezovali, pa sem si rekel, da bi iz tega lahko nastala zbirka kratkih zgodb.

Zanimivo se mi zdi, da ste naslov izbrali, še preden ste karkoli napisali.

To se mi je zgodilo prvič, saj običajno delo naslovim šele, ko je končano. Enostavno mi je Džehenem šel dobro v uho. Poleg tega se mi je zdelo, da bi s takšnim eksotičnim naslovom lahko celo uspel. (smeh)

V bistvu je Džehenem ime kafiča v Sarajevu, kjer ste se veliko zadrževali med tamkajšnjim bivanjem. Torej je le naključje, da ta beseda v turščini pomeni pekel?

Dejansko se mi je v tej knjigi veliko stvari sestavilo povsem spontano. Ko sem imel izbran naslov, sploh še nisem vedel, o čem bom pisal. Tako je slučajno naneslo, da sem pod drobnogled vzel k nam priseljene tujce, o katerih lahko govorimo tudi kot o ljudeh, ki doživljajo pekel. Nenamerno se je zgodilo tudi, da vsi ti liki prihajajo iz držav padca totalitarističnega komunizma. Čisto naključje pa je še to, da so zgodbe v knjigi sestavljene v krožno strukturo in da se prva in zadnja vsebinsko stikata.

Sama sem si razlagala, da krožna struktura izhaja iz majhnosti Slovenije, kjer vsak pozna vsakogar.

Da, to je res. Želel sem povedati, da se v Sloveniji vsi med seboj poznamo, če že nismo v nekem daljnem sorodstvu, in smo kot nekakšno veliko pleme, ampak sama struktura je nastala po naključju.

To, da ste roman želeli začeti z zgodbo o Bosancu v Sloveniji, pa najbrž ni bilo naključje. Kaj vas je spodbodlo k pisanju o tej temi?

V tistih časih sem se veliko potikal po Sarajevu in tamkajšnji ljudje so se mi zdeli na nek način duhoviti. Ampak problem nastane, ko si nekaj časa v Sarajevu in vidiš, da lahko ta njihova duhovitost kaj hitro izgine in se prelevi v žalost.

Kaj se zgodi, ko se ta njihova duhovitost prestavi v Slovenijo?

Potem je pa to džehenem. (smeh)

Kako pa se je moldavijska prostitutka znašla na Kozjanskem?

Na tem mestu je bila ključna ideja, da bo zgodba postavljena v ruralno okolje, Kozjansko pa sem si izbral, ker imamo tam vikend. Nato sem si predstavljal, da se v tem prostoru pojavi nekdo, ki tja nikakor ne sodi. In kurba na kmetiji je res nekaj nevsakdanjega. Pri tem niti ne igra tako odločilne vloge dejstvo, da je ta lik prostitutka. Pomembnejše je sporočilo, da kateregakoli tujca, ki pride v neko ruralno zaključeno družbo, ljudje ne bodo nikoli vzeli za svojega, pa čeprav tam živi že trideset let. Ko sem iskal junake, sem že imel nekako zastavljeno zgodbo, šele nato sem se odločal, od kod bo kateri lik prišel. Če vzamemo recimo duhovnika iz Kambodže, sem si zamislil, da bi zgodba bazirala na duhovniku, ki nekje na vasi že po videzu izstopa. Črnca nisem hotel umestiti v to okolje, ker bi to bila nekoliko oguljena poteza, Kitajcev je že vsepovsod polno, zato je nekako naneslo, da ta figura prihaja iz Kambodže.

Torej ste nekoliko le morali tuhtati in ni šlo le za naključja.

Zelo znana izjava ljudi o pisateljih je, da mi pa res nič delamo, ampak samo pišemo. V resnici pa je pisanje kar trdo delo. Za Džehenem sem naredil kar nekaj raziskav. Zaradi same sočnosti in avtentičnosti je denimo treba povedati kaj o zgodovini dežele, iz katere določen lik prihaja. V Kambodži še nisem bil, zato sem moral marsikaj naštudirati, kot recimo, kdaj so imeli Kmeri svoje ubijalske pohode.

Kolikor vem, pišete le o stvareh, ki jih poznate.

S pisanjem je pač tako, da stoji na nečem že videnem, nečem, kar se ti je tudi osebno zgodilo. Razlika med šankovskim pogovorom in literaturo je ta, da je literatura nadgrajena z nekimi domišljijskimi vložki. Domišljijo torej pripneš realnosti in vse skupaj poskusiš zapakirati tako, da je čim bolj všečno. Mislim, da bi se moje zgodbe težko dogajale v nekih kafičih, kjer še nisem bil. Čeprav Šumija, ki ga omenjam v eni izmed zgodb, resda nisem nikoli obiskal, ker sem prišel v Ljubljano, ko je bil že zaprt, sem se pa zato o tamkajšnjem vzdušju pozanimal pri ljudeh, ki so tja veliko zahajali. Damirja Avdića, ki se pojavi v zadnji zgodbi, pa recimo osebno poznam in sem ga kot enega izmed stranskih likov v knjigo umestil kar tako, za foro.

Z Avdićem pa sta nekaj mešetarila tudi okrog naslova Džehenem.

Nisva mešetarila, ampak sem mu povedal, da sem iz Sarajeva domov prinesel le naslov za roman. Ravno v tistem času je izdal nov album in spisal knjigo in glede na to, da nisem imel še nič materiala, me je vprašal, ali lahko da svojemu romanu naslov Enter Džehenem. Seveda nisem imel nič proti.

Koliko vam je osebno blizu tematika tujosti, o kateri pišete v nagrajeni zbirki?

Zelo pametno bi sedaj zvenel, če bi rekel, da se počutim tujca v naši deželi, ampak ni ravno tako. Enostavno me je fasciniralo to, kako zaničevalno pri nas sprejemamo tujce, hkrati pa sem kritičen do takšnega odnosa.

Tina Kozin v spremni besedi k Džehenemu ugotavlja, da v vaših kratkih zgodbah ne gre le za opis življenja tujcev v naši deželi, ampak tudi za eksistencialno odtujenost v sodobnem svetu...

Tina Kozin je v prvi vrsti literarna kritičarka in se zato pogosteje zateka k takšnim težkim besedam. Sam kot avtor na stvari gledam čisto drugače in se ne obremenjujem s tem, kaj nekaj pomeni, temveč skušam skozi zgodbo nekaj povedati. Sicer lahko govorimo tudi o eksistencialni odtujenosti, ampak v prvi vrsti so to zgodbe o človeku, ki se pojavi v tujem okolju.

Lik Sejo v prvi zgodbi pravi, da je pekel nekaj globalnega. Kaj je hotel s tem povedati?

Pojma nimam. To prepuščam njemu. Je pač Bosanec. (smeh)

Se vam zdi, da je življenje za nekega tujca v Sloveniji resnično peklensko?

Ne, saj zgodbe konec koncev niso tako zelo žalostne, pravzaprav so napisane na precej šaljiv način. Besedo džehenem lahko jemljemo tudi kot nekaj, do česar gojimo spoštovanje in občudovanje. Nikakor ni bil moj namen, da bi celotno Slovenijo opisoval kot pekel. Konec koncev sem poskusil živeti že marsikje drugje, pa mi je v tej deželi še vedno najlepše.

Kako ste se torej vi počutili, ko ste živeli drugje? Je bilo peklensko?

Treba je razlikovati med potovanjem in življenjem v tujini, kajti cilj potovanja je vedno priti domov. Sam sem se vedno počutil le kot popotnik, ki je za nekaj časa zapustil svoj dom. Imam pa idejo in željo, da ko bo moj otrok nekoliko starejši, bi se z družino za eno leto preselili nekam ob karibsko obalo in tam najeli kafič. Vsekakor pa se ne bi preselil tja za zmeraj.

Torej se vam sama izkušnja selitve že a priori zdi nekaj bolečega?

Ne bi ravno tako rekel. Če sem natančen, sem tudi sam tujec v Ljubljani, saj prihajam iz Celja. Še vedno se sicer počutim Celjan, ampak ne morem reči, da zaradi tega trpim v Ljubljani. Nikakor pa ni bil moj namen v delu prikazovati neke grozovite tragike. Konec koncev je termin tragičnega zelo širok in lahko tudi Jankovićevo zgodbo po volitvah dojemamo kot tragično. (smeh)

Zanimivo, da omenjate Jankovića. Ko smo namreč na naši spletni strani objavili, da ste vi dobitnik Dnevnikove fabule, je eden naših bralcev pod člankom kot prvi komentiral, češ da je razočaran nad desnimi komentatorji, ki da niso še ničesar zapisali o "trenirkarjih".

Ne bi se kaj preveč spuščal v ta komentar, ker se mi zdi na tem mestu nesmiselno govoriti o politiki. Rad bi namreč, da bi bil ta pogovor lep.

To že, ampak ali se počutite kaj užaljenega, da vas nekdo, še preden vam čestita, skuša opredeliti kot levičarskega pisatelja?

Navadno se ljudje ne ubadajo s tem, da bi me opredelili bodisi kot levega bodisi desnega pisatelja, ampak če že, kot v tem primeru, skušam pustiti, da gredo takšne izjave skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Ne zapomnim si jih, kaj šele, da bi me definirale ali obremenjevale.

Torej se skušate ustvarjalno distancirati od politike?

Imam svoje mnenje tudi glede politike, ampak se ne počutim poklicanega, da bi ga javno razglašal. Sicer ob določenih priložnostih svoja stališča tudi na tem področju povem na glas in jih zavzeto branim, ampak samo, če sem izzvan. V literaturo pa svojih političnih mnenj ne vpletam.

Zdi se, da vas bralci še najbolj poznajo po romanu Ata je spet pijan.

Najbrž je bilo odločilno, da je bil ta roman izdan pri Študentski založbi, ki veliko da na medijsko pokritost. Ne morem reči, da so bile prejšnje knjige, ki so izšle pri založbi Karantanija, povsem neopazne, so bile pa zagotovo manj odmevne.

Nekateri kritiki so takoj po izidu to delo obravnavali kot prelomno, in sicer zaradi preprostega, uličnega jezika in vsakdanje zgodbe, s čimer naj bi se približalo širši skupini bralcev. Če se ozrete nazaj, vidite v tej knjigi zares prelomnico?

Če sem čisto iskren, sem takrat govoril, da bo to moja zadnja knjiga, saj sem imel občutek, da sem v literaturi že vse povedal. Po tistem sem imel šestletni predah od pisanja in sem se bolj posvetil scenarističnemu delu. Če že govorimo o prelomnici, bi prej izpostavil svoje prvo nagrajeno delo, mladinski srhljivi roman Pojdi z mano, ki je nastal ravno po tem premoru. Takrat se je namreč povečala naklada knjig, s čimer so prišle tudi nekatere druge bonitete.

V javnosti so vaša dela najpogosteje opisana s tremi besedami: minimalizem, ironija in cinizem. Bi bil vaš izbor enak?

Povsem se strinjam, da te tri besede dobro opišejo moje delo oziroma tudi mene samega.

V Džehenemu pa ste se nekoliko odmaknili od minimalizma...

Da, ampak se to spet ni zgodilo namerno. Ljudje se pač spreminjamo in rastemo. Tako kot sedaj poslušam drugačno glasbo ali so mi všeč drugačne knjige kot pred desetimi leti, se je tudi moj slog odtlej morda nekoliko spremenil. Ko so me recimo s Cankarjem posiljevali v šoli, se mi je uprla celotna literatura, ko pa sem ga vzel v roke pri tridesetih, sem bil seveda navdušen in si rekel, ta je bil pa frajer.

V nekem intervjuju ste izjavili, da hočete pisati take stvari, ki bi jih tudi sami brali. Ali je mogoče pisati tudi stvari, ki jih ne bi sami brali?

Verjetno ne. Moram bolj paziti, kaj govorim. (smeh) No, s tem sem najbrž hotel povedati, da mi je všeč vrsta literature, ki sem se ji zavezal. Ko sem bil še srednješolec in sem začel pisati prve leposlovne sestavke, sta bila moja vzornika Mate Dolenc in Milan Kleč, in v tem stilu sem želel tudi sam ustvarjati.

Kako danes gledate na svoje ustvarjalne začetke?

V mladosti so besede kar bruhale iz mene, ampak šele zdaj se zavedam, da takrat nisem imel ravno razčiščenih pojmov, o čem želim pisati. Tako kot večina ustvarjalcev na začetku poti sem bil tako poln samega sebe, da sem seveda mislil, da sem genij. Recimo svoj drugi roman Imitacija sem napisal v vsega dveh mesecih, a danes vem, da se to opazi na kakovosti. Podobno je bilo s prvencem Flash royal, katerega dele sem sicer najprej objavljal prav v časopisu Dnevnik. Ko se jih je dovolj nabralo, sem našel založnika in poskusil srečo.

Koliko časa pa je, za primerjavo, nastajal Džehenem?

Vse skupaj je nastajalo kar šest let.

Torej ena zgodba na leto.

Tako nekako. (smeh) Spisan je bil sicer v enem letu, ampak pred tem je bilo veliko priprav.

Nekoč ste rekli, da poezija nastane iz navdiha, medtem ko si je za roman treba vzeti čas. Kako pa je s kratkimi zgodbami?

Seveda je odvisno od dolžine zgodbe, saj je tudi kratka zgodba lahko dolga dve ali pa petdeset strani. Vsekakor pa je to drugačne vrste delo kot pisanje pesmi. Naj mi pesniki ne zamerijo, ampak poezija nastane iz navdiha, medtem ko je pisanje proze pravo delo. Nihče mi ne more trditi, da je en haiku pisal šest let.

Dotakniva se še nekoliko prvenca. Tamkaj je pod opisom avtorja med drugim zapisano tudi "v času šolanja in služenju vojaškega roka je ob iskanju samega sebe nemalokrat zabredel v težave in jih med študijem v Ljubljani uspešno odpravil". Pod sestavek je podpisan D.T.

(smeh) To sem sam sestavil, podpisal sem pa direktorja založbe Karantanija Davida Tasića. Najbrž sem hotel povedati, da sem takrat živel precej rock'n'roll življenje, ob prihodu v Ljubljano pa sem se nekoliko zresnil.

V povezavi s tem prvim romanom kroži tudi anekdota...

Da. Ob izidu romana sem bil še študent, ki se je vsak petek z vlakom vozil med Ljubljano in Celjem. Nekega dne sem naletel na poln vlak, našel sem samo še prost sedež poleg neke mladenke, ki se ji je že po izrazu videlo, da ne želi sedeti poleg mene, ampak je iz vljudnosti pač privolila. Nakar punca, najbrž v upanju, da ne bi skušal z njo navezati pogovora, pa tudi v želji, da izrazi svojo intelektualno držo, na plano izvleče knjigo. Prebirala pa je mojo knjigo. Nisem ji hotel nič reči, ker bi se potem počutil težak, mi je bilo pa žal, da v knjigi ni pripeta moja fotografija.

Sicer pa je glavni lik Flash royala po besedah pisca spremne besede Milana Dekleve nekdo, ki se počuti kot svinja v mehu, projekt njegovega življenja pa je najti točko mirovanja. Šestnajst let pozneje Tina Kozin meni, da ta opis bolj ali manj drži za vse vaše protagoniste...

Najbrž so mi všeč outsiderji. Tudi sam sem človek, ki se upira normativom. Enostavno me takšni liki bolj fascinirajo kot nekdo, ki je vsak dan v službi od šestih do dveh in živi običajno življenje.

Kaj pa točka mirovanja, ste jo morda že našli?

Mislim, da sem jo. Nekako se mi zdi, da sem se pomiril in sprijaznil sam s seboj in sem zadovoljen s tem, kar imam. Zagotovo je k temu veliko pripomoglo tudi to, da sem postal očka.