Običajno do večjih sprememb pride v času krize in tudi na področju razvoja evropske energetske politike je tako. Naftna kriza leta 1973, ko so proizvajalke nafte močno povišale cene in omejile prodajo nekaterim evropskim državam, je bila ključna za začetek skupne evropske politike na področju energetike. Danes je ta zapisana celo v pogodbah EU. Ker pa se evropske države zavedajo svoje odvisnosti od nekaterih dobaviteljev in tudi ustaljenih poti, poskušajo najti rešitve tako v diverzifikaciji kot tudi lastnih možnostih. Obnovljivi viri energije postajajo vedno bolj pomembni, tudi v luči boja proti podnebnim spremembam, a zaenkrat je Rusija s svojimi viri še vedno bistvena. Je ključna energetska partnerica Evrope, z njo pa je EU leta 2000 tudi vzpostavila prvi resni strateški energetski dialog.

Stopnja energetske odvisnosti od plina iz te države je po evropskih državah različna. V začetku leta 2009, ko je prišlo do motene dobave plina iz Rusije v Evropo, so denimo največje posledice čutile Bolgarija - ki je zaprla celo šole, saj ni mogla zagotoviti ogrevanja -, Slovaška, Srbija, BiH, Makedonija, Slovenija, Avstrija, Madžarska, Češka, Poljska, Romunija, Grčija in Hrvaška. Države so se bodisi zatekle k večji domači proizvodnji (tam, kjer je to mogoče) bodisi k črpanju iz rezerv ter virov iz drugih držav, predvsem Norveške, Nemčije, Nizozemske in Alžirije.

EU se zaveda svoje odvisnosti od Rusije, od koder uvozi tretjino nafte in prav toliko plina. Medtem ko pri nafti stanje ostaja bolj ali manj nespremenjeno, pa se je delež plina v uvozu EU v zadnjih desetih letih občutno znižal. Če je Unija okoli leta 2000 uvozila polovico plina iz Rusije, ga danes le še tretjino. Zato pa je povečala uvoz iz Norveške, ki sedaj znaša prav tako tretjino. Nekoliko se je znižal uvoz iz Alžirije, od koder dobimo približno 15 odstotkov plina, preostalo uvozimo iz Katarja, Libije, Nigerije, Trinidada in Tobaga, Egipta, Omana in drugih držav.

Evropa bo v prihodnjih letih uvažala še več plina. Do leta 2030 naj bi Unija uvozila že 70 do 80 odstotkov plina za lastne potrebe, kar pomeni strošek okoli 700 evrov letno na Evropejca. Sama poraba energije je sicer stabilna oziroma kvazistabilna. Porabimo približno enako vsako leto, pri čemer se pomembno spreminja mešanica energentov. V zadnjih dvajsetih letih je tako poraba premoga padla za 41 odstotkov, za prav toliko pa je narasla poraba plina (kar za 116 odstotkov pa poraba energije iz obnovljivih virov).

Več možnosti EU

Da ne bi bila odvisna izključno od enega dobavitelja ali pa od ene poti, po kateri dobi plin, poskuša Evropska unija diverzificirati tako dobavitelje kot tudi transportne poti. V naslednjih desetih letih bo EU po ocenah potrebovala okoli 70 milijard evrov za plinovode, skladiščenje, terminale utekočinjenega zemeljskega plina in infrastrukturo za dvosmerni tok (ta omogoča pretok plina v obe smeri, s čimer je mogoče sosednji državi pomagati v primeru pomanjkanja plina). Načrtovanje plinovoda za regijo, kjer letna poraba plina dosega le okoli 10 milijard kubičnih metrov, kot denimo v baltskih državah in na Finskem, se seveda razlikuje od načrtovanja plinovoda za državo, kot je Nemčija, kjer letna poraba znaša približno 80 milijard kubičnih metrov, a posamezne trge je treba med seboj povezati, do njih pa prenesti plin iz držav proizvajalk.

V zadnjih letih je Uniji uspelo plinsko odvisnost od Rusije nekoliko znižati, čeprav ocene kažejo, da bo leta 2030 od nje povsem odvisna. Ena od prednostnih nalog EU v zvezi z infrastrukturo je tako odprtje južnega plinskega koridorja, oskrbne poti za približno 10 do 20 odstotkov ocenjenega povpraševanja EU po plinu do leta 2020.

Z načrtovanim plinovodom Nabucco, ki ga je Bruselj doslej izrecno podpiral, bi si Evropa zagotovila tako druge dobavitelje kot tudi drugo prenosno pot. Nabucco, 3400 kilometrov dolg plinovod, naj bi namreč zagotavljal prenos plina iz držav Srednje Azije oziroma kaspijskega bazena čez ozemlje Turčije, Bolgarije, Romunije in Madžarske v Avstrijo. A Nabucco, v katerem sodelujejo avstrijski OMV, madžarski MOL, romunski Transgaz, bolgarski Bulgargaz, turški Botas in nemški RWE, napreduje zelo počasi, saj prihaja do številnih zapletov. Po najnovejših informacijah naj bi konzorcij za izpeljavo projekta celo prepolovil prvotno načrtovane zmogljivosti z 31 na 15 milijard kubičnih metrov plina, ker naj ne bi mogel zagotoviti dovolj proizvajalcev plina v osrednji Aziji in na Bližnjem vzhodu. Nekateri že ocenjujejo, da projekt nima velikih možnosti za uspeh. Plinovod bi moral biti operativen že leta 2014, vendar so datum preložili. Gradnja se bo tako predvidoma začela šele prihodnje leto, prvi plin pa naj bi po plinovodu stekel leta 2017. Ključni za dogovor naj bi bil Iran, ki ima druge največje zaloge plina, takoj za Rusijo. EU je želela, da bi skozi plinovod tekel tudi iranski plin, a temu nasprotujejo ZDA. Te tudi niso naklonjene sodelovanju ruskih proizvajalcev plina pri projektu, saj je to v nasprotju s ciljem diverzifikacije dobaviteljev energentov.

Napredek je sicer zaznati pri transkaspijskem plinovodu, ki bo Turkmenistan povezal z Azerbajdžanom in s tem zagotovil plinsko povezavo med EU in Srednjo Azijo. Lani jeseni je EU sprejela mandat za pogajanja o pogodbi z Azerbajdžanom in Turkmenistanom, kar je bila prva operativna odločitev v sklopu nove energetske politike EU. Evropska unija je namreč ugotovila, da mora, če želi na današnjih nenehno spreminjajočih se svetovnih energetskih trgih doseči zanesljivost oskrbe z energijo, ustrezno uskladiti svojo politiko na domačih tleh, na tujih prizoriščih pa nastopati z močnimi in trdnimi stališči. V primeru transkaspijskega plinovoda bo tako pogajanja v imenu vseh 27 držav EU vodila evropska komisija.

Poudarek na Sredozemlju

Vse večji pomen pri oskrbi EU z energijo ima sredozemska regija. Pričakovati je, da bo povpraševanje po energiji v regiji do leta 2020 dvakrat večje od trenutne ravni, EU pa ugotavlja, da to zahteva "zelo ambiciozen pristop". Bruselj si prizadeva razširiti sodelovanje z Alžirijo, po padcu Gadafijevega režima pa je pripravljen obsežna energetska partnerstva s severnoafriškimi državami razširiti tudi na Libijo. Prihodnje sodelovanje med EU in Libijo na področju energije bi lahko vključevalo širok spekter področij, tudi dobavo zemeljskega plina.

Ne gre pozabiti na Ukrajino, preko katere Rusija pošilja plin v Evropo. Ukrajinski plinovodi se starajo, treba jih bo obnoviti, pri čemer bo podpora EU nujna, prav tako pa bo nujna večja preglednost poslovanja. EU se zaveda, da si bo morala v tem primeru prizadevati za vzpostavitev tristranskega sodelovanja na politični in upravni ravni z Rusijo in Ukrajino, da bi zagotovila stabilno in neprekinjeno oskrbo s plinom v celotnem vzhodnem koridorju.

Izredno pomembna bo seveda Turčija, ki se omenja v povezavi z različnimi prenosnimi potmi. Turčija bo kmalu priključena na električno omrežje EU in bi lahko postala tudi glavno plinsko vozlišče ter tranzitna država za dobavo plina za EU. Turčija je tudi že podpisala sporazum z Azerbajdžanom o gradnji plinovoda, kar pomeni, da obstajajo konkurenti Nabuccu za dobavo plina iz Azerbajdžana v Evropo, je povedala Ana Stanič, odvetnica družbe E&A Law iz Londona, sicer specialistka na področju energetike.

Poleg plinovoda Turčija-Grčija-Italija (ITGI) ter transjadranskega (TAP) je lani nepričakovano z idejo o jugovzhodnem evropskem plinovodu (SEEP) prišel britanski BP. Projekt SEEP je nedvomno konkurenca Nabuccu, pojasnjuje Staničeva in dodaja, da je od končne odločitve o tem, kako bodo plinovodi potekali, odvisno, ali bo Slovenija dobila plin, ki ne bo Gazpromov, torej ruski. V primeru SEEP sicer ne gre za nov plinovod, ampak koncept, kako uporabiti obstoječo, že zgrajeno infrastrukturo.

Staničeva je tudi poudarila, da je EU želela preko evropskih podjetij nadzorovati pot plina iz kaspijskega bazena v Evropo, a SEEP bi lahko stvar spremenil. "Kaže, da ne bo tako enostavno," je dejala. Veliko večja je verjetnost novega meddržavnega sporazuma za več plinovodov, ki se bodo morali med seboj tako ali drugače povezati, je pristavila.

Eno od glavnih rešitev za zmanjšanje odvisnosti Evrope od ruskega plina ponujajo plinski terminali. Terminali za tekoči naftni plin so glavna alternativa dobavi plina preko plinovodov. V terminale bi lahko dobavljali plin iz Katarja in od drugod, trg z utekočinjenim plinom pa bi omogočil večjo preglednost svetovne cene plina ter omejil možnost vpliva Rusije na določanje cen plina.

Rusija opravlja domačo nalogo ...

Ni treba posebej poudarjati, da Rusija ne sedi križem rok. Kot si Evropa išče nove vire, podobno počne tudi Rusija - le da v vlogi proizvajalke in izvoznice. Poraba energije na stari celini v državah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) bo v prihodnje relativno stabilna, medtem pa bo močno raslo povpraševanje na Kitajskem in v preostalem svetu. Tega se Rusija dobro zaveda in išče nove kupce ter odpira nove transportne poti.

Aktivna pa je tudi v odnosu do Evrope, kjer ne bo dopustila, da bi se njen vpliv zmanjšal. V Moskvi so se denimo takoj odzvali na projekt gradnje transkaspijskega plinovoda in ga označili za "nezaželenega", ker potencialno ogroža okolje in morske vire. Tudi Nabucco ni v njihovem interesu; večkrat je bilo z njihove strani slišati, da zanj plina ni in da ne bo konkurenčen, kot bo njihov Južni tok. Nasploh zna Rusija negotovosti z zvezi z Nabuccom dobro izkoriščati: kot je povedal direktor Inštituta za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji (IREET) Djani Brečevič, je Gazprom že zasedel kapacitete dobaviteljev v Turkmenistanu in Azerbajdžanu in z njimi sklenil pogodbe. Rusija pa ob vsem tem močno v ospredje potiska dva pomembna projekta za Evropo - Severni in Južni tok. Brečevič je dejal, da oba plinovoda kažeta, da bo Evropa še naprej odvisna od Rusije.

… s Severnim ...

Preko plinovoda Severni tok bo Rusija plin dobavljala Nemčiji pod Baltskim morjem, in sicer od ruskega Viborga do nemškega Greifswalda, s čimer se je izognila Belorusiji, Poljski in baltskim državam. Po Severnem toku bo letno priteklo 55 milijard kubičnih metrov plina, prvo cev z zmogljivostjo 27,5 milijarde kubičnih metrov letno pa so odprli že novembra lani.

Uradno sta plinovod odprla nemška kanclerka Angela Merkel in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev (ta je bil nekoč direktor ruskega energetskega giganta Gazproma). Merklova je takrat poudarila, da gre za "enega največjih infrastrukturnih projektov našega časa", Rusijo pa označila za ključno in zanesljivo partnerico. Ob njej je stal tudi nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder, ki sedaj vodi konzorcij za gradnjo tega plinovoda. Na kritike iz Poljske in baltskih dežel, ki ocenjujejo, da bodo z nemško-rusko energetsko navezo v slabšem položaju in ranljivejše v odnosih z Moskvo, pa v Berlinu odgovarjajo, da je Severni tok evropski projekt. Da nelagodje na Baltiku ni neosnovano, priča nedavna odločitev Gazproma za mednarodno arbitražo zaradi razmer na plinskem trgu v Litvi.

… in Južnim tokom

Drugi pomemben projekt, s katerim si Rusija krepi položaj, v Bruslju pa zanj nikoli niso našli takšnega navdušenja kot za Nabucca, je Južni tok. Gre za plinovod, ki bo plin iz Rusije najprej pod Črnim morjem, nato pa prek evropskih držav dostavil evropskim odjemalcem, in to že konec leta 2015. Plinovod naj bi po prvotnih načrtih začeli graditi prihodnje leto, a je ruski premier Vladimir Putin zahteval, da se dela začnejo že decembra letos. Projekt Južni tok sta sicer Gazprom in italijanski ENI naznanila junija 2007, novembra 2011 pa so že odprli prvi objekt v sklopu plinovoda - skladišče plina v Banatskem Dvoru v Srbiji. Pred tremi dnevi so bile podpisane nove pogodbe za del plinovoda, ki bo tekel pod Črnim morjem, v začetku tedna pa tudi novi dokumenti o ustanovitvi družbe Južni tok Slovenija.

Slovenija nima svojih virov zemeljskega plina in je v celoti odvisna od tujih. Za Slovenijo bi med prioritetami EU na področju infrastrukture lahko izpostavili pomen južnega plinskega koridorja z Nabuccom ter utekočinjenega plina v povezavi z morebitnimi plinskimi terminali. Z Nabuccom bi Slovenija prišla do plina iz kaspijskega bazena, s čimer bi se zmanjšala njena odvisnost od ruskega plina, in sicer preko Avstrije, do koder naj bi Nabucco tudi segel. Iz Avstrije je v primeru rusko-ukrajinskega spora Slovenija tudi črpala plinske rezerve.

A tako kot EU je tudi naša država kritično odvisna od ruskega plina. Leta 2010 je Slovenija uvozila kar 47 odstotkov plina iz Rusije, 33 odstotkov iz Alžirije, 15 odstotkov iz Avstrije, pet iz Italije in tri odstotke iz drugih držav. Zaradi plinskega spora med Rusijo in Ukrajino, ki je negativno vplival tudi na nas, je Slovenija leto zatem zmanjšala uvoz plina iz Rusije za pet odstotkov, uvoz iz drugih držav pa se je povečal na osnovi kratkoročnih pogodb. Slovenija sicer letno porabi okoli milijardo kubičnih metrov plina, Gazprom jih je lani dobavil 530 milijonov, trenutno veljavna pogodba o dobavi pa se izteče leta 2017.

V preteklih letih se je veliko špekuliralo, ali bo Južni tok potekal tudi čez našo državo, sedaj pa je stvar že realnost. V ponedeljek je bil na obisku v Ljubljani predsednik Gazproma Aleksej Miller, ki se je sestal s celotnim političnim vrhom, s predsednikom družbe Plinovodi Marjanom Eberlincem pa sta podpisala aneks k sporazumu o ustanovitvi družbe Južni tok Slovenija d.o.o., s katerim so definirane ključne faze in obseg projekta na ozemlju Slovenije. Gre za zadnji korak pred ustanovitvijo skupne družbe, kar naj bi se zgodilo še v tem mesecu - natanko leto po tem, ko sta oba prva moža omenjenih podjetij na Brdu pri Kranju ob obisku Putina v Sloveniji podpisala sporazum o ustanovitvi skupnega podjetja.

Takoj po podpisu se je oglasila Ukrajina, ki je od evropske energetske skupnosti (članice te so poleg držav EU države Zahodnega Balkana ter Ukrajina) zahtevala, naj preišče zadevo v Sloveniji. Po mnenju Ukrajine namreč Slovenija ne ravna v skladu z načeli omenjene skupnosti, saj bi morala po njihovem biti v ospredju posodobitev ukrajinskega plinskega prenosnega sistema, ne pa Južni tok. Ta je, kot poudarjajo, politični in ne gospodarski projekt.

Gazprom medtem vedno znova poudarja, da bo dokončna odločitev o investiciji sprejeta novembra letos. Čakal je na posamezne nacionalne študije izvedljivosti, na osnovi česar je sestavil celovito študijo izvedljivosti o tehničnih rešitvah in možnih odsekih plinovoda. A če naj bi se gradnja zares pričela decembra, je jasno, da Gazprom v glavnem že ve, kje bo trasa potekala.

V slovenski študiji, ki so jo za Gazprom pripravili v Plinovodih, je predvidenih več možnih tras in zmogljivosti plinovoda. Plinovod bo tako v Slovenijo vstopil na madžarski meji pri Lendavi, preko Kidričevega bo nato speljan ob obstoječem plinovodu do Jesenic, našo državo pa naj bi zapustil na italijanski meji v Ratečah.

Od zmogljivosti plinovoda je odvisna tudi vrednost naložbe. Študija ponuja različne količine, od dobrih dveh do 25 milijard kubičnih metrov na leto. Ker pa naj bi cena plinovoda znašala milijardo in ne pol milijarde, kot je bilo slišati še nedavno, bo očitno Slovenija ponudila najvišje možne kapacitete. Kot rečeno, Slovenija letno porabi okoli milijardo kubičnih metrov plina, z Južnim tokom pa bo omogočila prenos 25 milijard kubičnih metrov plina letno.

Celotna investicija v Južni tok bo znašala okoli 16 milijard evrov, končana pa naj bi bila leta 2018, ko bo polna zmogljivost dosegla 63 milijard kubičnih metrov plina. Zmogljivost plinovoda se bo namreč v obdobju 2015-2018 povečevala za 15,75 milijard kubičnih metrov plina letno.

Na obisku v Ljubljani sta Miller in predsednik Danilo Türk omenila tudi idejo o organizaciji konference na visoki ravni, na katero bi bile povabljene vse države, ki sodelujejo pri projektu. Mednarodne sporazume o sodelovanju pri gradnji plinovoda so poleg Slovenije podpisale še Bolgarija, Srbija, Madžarska, Grčija, Hrvaška in Avstrija. Sporazum s Turčijo je Rusija podpisala decembra lani, projektu pa se je v začetku februarja pridružila tudi Črna gora.

Kaj bo Južni tok pomenil za Slovenijo?

Kot so nam povedali v podjetju Plinovodi, "Južni tok za Slovenijo pomeni bistveno bolj prepoznavno in pomembno vlogo na evropskem energetskem zemljevidu, saj takšen projekt ne odpira le vrste gospodarskih priložnosti, temveč uvršča Slovenijo med države, ki postajajo z novo transportno potjo tudi za ostale evropske države pomembne s stališča diverzifikacije transportnih poti, zanesljivosti in varnosti dobav in nenazadnje tudi cenovne konkurenčnosti". Južni tok za državo pomeni tudi "potrditev njene pravilne razvojne usmerjenosti in dosedanjega zelo uspešnega dela obeh partnerjev na tem zahtevnem projektu, družbe Plinovodi in Gazproma".

Direktor IREET Brečevič meni podobno, saj po njegovem Južni tok utrjuje vlogo Slovenije kot tranzitne države. V projektu vidi veliko priložnost za slovensko gospodarstvo. Slovenska podjetja, od gradbenih, elektro do strojnih, bodo namreč sodelovala pri gradnji in upravljanju plinovoda. Slednje je "gospodarski impulz", ki ga ta čas še kako potrebujemo, je prepričan.

Je pa Brečevič izpostavil, da bo Slovenija, ki že danes uvozi polovico plina iz Rusije, v prihodnje z Južnim tokom tega zagotovo uvozila še več. Kaj narediti, da ne bo Slovenija v prihodnje povsem odvisna od Gazproma oziroma Rusije? "Država bi se lahko povezala z regijo - z Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško pa tudi Srbijo," razmišlja direktor IREET, saj bi skupina držav lažje prišla do ugodnejše cene, po kateri odkupuje plin.