"Naziv častnega meščana je najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana. Prejmejo ga posamezniki, ki so izjemno zaslužni za ugled, pomen in razvoj mestne občine ter njenih dobrih medmestnih in mednarodnih odnosov. Kriteriji za podelitev naziva so vizionarstvo, odličnost, dobrobit, pripravljenost za sodelovanje, skrb za blaginjo v mestu ter promocija Ljubljane," razlaga Matjaž Bregar z ljubljanske mestne občine. Največ pobud za podelitev naziva častnega meščana dobijo na občini v januarju takrat namreč poteka razpis za podelitev občinskih priznanj, predlagatelji pa so lahko izključno stalni prebivalci prestolnice.

V zgodovini Ljubljane so doslej podelili 112 diplom častnega meščana. Sprva so jih najverjetneje podeljevali v nemščini, prvi naziv v slovenskem jeziku pa je prejel baron Anton Codelli, bolj znan kot prvi avtomobilist na Kranjskem. Primerov, da bi uradno častno imenovanje kdo zavrnil, v Ljubljani ne pomnijo, so pa enkrat že podeljeno plaketo odvzeli, in sicer avstro-ogrskemu feldmaršalu Svetozarju Borojeviću pl. Bojni, tragičnemu junaku prve svetovne vojne.

Heroj brez države

Borojević (1856-1920), avstro-ogrski feldmaršal srbskega porekla, je gotovo eden izmed po krivici pozabljenih častnih meščanov Ljubljane. Prav njemu gre namreč zasluga, da se je v prvi svetovni vojni monarhija pred italijansko vojsko branila na reki Soči, s čimer je s številčno podrejeno avstro-ogrsko vojsko in odlično taktiko odbil vse italijanske napade in tako obranil nacionalni prostor Slovencev in Hrvatov. Njegove taktike aktivne obrambe še danes občasno poučujejo na nekaterih vojaških akademijah po svetu, Britanci pa naj bi ga razglasili celo za najboljšega obrambnega stratega prve svetovne vojne.

Čeprav je vojaška kariera v hrvaški Vojni krajini rojenega Borojevića zavidanja vredna (bil je namreč edini feldmaršal avstro-ogrske armade iz vrst južnoslovanskih narodov), pa je smrt dočakal precej ponižan. Po koncu prve svetovne morije in padcu monarhije se je kot pripadnik častniške elite umaknil na avstrijsko Koroško. Vendar ne nova avstrijska republika ne Kraljevina Jugoslavija do vojaških pripadnikov bivše monarhije nista čutili posebnih simpatij in tako je Borojević postal za obe državi nezaželen. Kot je zapisal hrvaški zgodovinar Drago Roksandić, se je Borojević rodil prepozno in tako doživel propad monarhije - če bi namreč umrl kakšni dve leti prej, bi ga verjetno pokopali kot enega največjih junakov Avstro-Ogrske.

V vetru takratnih političnih delitev je valovalo tudi Borojevićevo častno meščanstvo. Ljubljanski mestni svetniki so ga na predlog župana Ivana Tavčarja potrdili za častnega meščana leta 1915, nato pa so mu leta 1920 (že v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in verjetno prav zato) naslov odvzeli. Leta 2009 se je mestni svet prestolnice odločil Borojeviću ta naziv vrniti.

Nemec, ki je slikal za Slovence

Leta 1966 so Slovenjgradčani podelili kar šest častnih nazivov. "Tega leta so v Koroški galeriji likovnih umetnosti odprli veliko mednarodno razstavo z naslovom Mir, humanost in prijateljstvo med narodi. Razstava je bila izredno uspešna, nekaterim mojstrom evropske in svetovne umetnosti pa so se v znak zahvale oddolžili z nazivom častni meščan," je povedal direktor galerije Marko Košan. Med prejemniki naziva je bil tudi nemško-avstrijski slikar in grafik Werner Berg (1904-1981), ki se je rodil nemški družini iz Porenja, kasneje pa do smrti živel na južnem Koroškem v Avstriji. V Pliberku je tudi njegova galerija, s katero Koroška galerija še danes zelo dobro sodeluje.

Berg si je že kot otrok želel postati slikar, zaradi neugodnih gospodarskih razmer po prvi svetovni vojni pa se je odločil za študij politologije. Po diplomi je študiral še slikarstvo, leta 1930 pa je kupil kmetijo nad Podjunsko dolino na južnem avstrijskem Koroškem, blizu meje s Slovenijo, in tam z družino živel do smrti. Bil je vsestransko aktiven, zavezan naravi in likom iz kmečkega življenja. Slovence na Koroškem je preprosto vzljubil. To se je odražalo tudi v njegovih delih, saj je pogosto upodabljal podeželsko življenje, kakršno je živel tudi sam. In ravno zato je njegovo slikarstvo naletelo na odpor nacistov. Njegovo razstavo v Kölnu je policija leta 1935 zaprla in večino del uničila, eno od njegovih slik pa so vključili na zloglasno razstavo tako imenovane "izrojene umetnosti", kar ga je tako prizadelo, da se je poslej odločil ustvarjati v samoti.

"Umetnik skozi svoja dela povezuje oba naroda. Zaradi te svoje drže je tudi postal častni občan Slovenj Gradca, na kar je bil izjemno ponosen. Slovenski manjšini je namenil veliko simpatij in večji del svojega umetniškega opusa. Tudi njegovi otroci so obiskovali dvojezične šole," pripoveduje Milena Zlatar, kustosinja Koroške galerije.

Zdravnica Franja

Franjo Bojc Bidovec (1915-1985) je iz domače Nemške vasi pri Ribnici kmalu odnesla želja po znanju, v svet zdravstva pa jo je zmamila izkušnja iz prve roke, ko je po srednji šoli zbolela in v bolnišnici ob sebi spremljala umiranje mladega dekleta. Študij je povezala tudi s politiko. Ko je v domačem kraju med počitnicami širila komunistično literaturo, je bila kot domnevna komunistka izključena iz ribniškega dijaškega društva in ostala je brez štipendije.

S svojim trdim in vztrajnim delom je premagovala politične predsodke in predsodke do zdravnika - ženske. Po nemškem napadu na bolnišnico v Ribnici, kjer je delovala, so jo odpeljali v tržaški zapor, a jo kmalu izpustili in z vlakom poslali v Ljubljano. Izstopila je v Logatcu in prišla na Cerkljansko, kjer je januarja 1944 prevzela vodenje partizanske bolnišnice v skriti soteski Pasice, ki bo v zgodovino za vedno vpisala Franjino ime. Po vojni se je selila med bolnišnicami v Gorici, Trstu, Ljubljani in Beogradu. Šestnajst let je delala na ginekološki kliniki v Beogradu in si tam pridobila naziv primarij. Leta 1967 se je vrnila domov in do upokojitve leta 1973 vodila ginekološko službo v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Ljudje, ki so jo poznali, jo opisujejo kot žensko s trdno voljo, delovno disciplino in zavezano resnicoljubnosti. Na Cerkljansko se je vse do smrti leta 1985 pogosto vračala, predvsem na srečanja z zdravniki, bolničarji in ranjenci iz Bolnišnice Franja. Naziv častne občanke so ji podelili v domači Ribnici, leta 1983 v občini Idrija, v Cerknem pa posthumno kmalu po ustanovitvi občine.

Ustvaril in razbil bivšo državo

Vinko Hafner (1920-) je bil v nekdanji Jugoslaviji človek, ki so ga pričakali z rdečo preprogo. Kako tudi ne, ko pa je državo dejansko ustvaril, ji dal socialistične temelje in jo gradil. In če so o mnogih po koncu Jugoslavije začeli govoriti s prezirom, jim očitali marsikaj spornega, celo nečloveškega, je Vinko Hafner pri tem ostal izjema. Leta 1989 si je upal in zmogel požugati Slobodanu Miloševiću na partijskem kongresu. Njegov prst je postal eden od simbolov konca tiste Jugoslavije, ki jo je Vinko Hafner izboril, gradil in na koncu razbil. Naziv častnega občana so danes 92-letnemu Hafnerju podelili leta 1992. Ni imel vloge Edvarda Kardelja, ni imel karizme Staneta Kavčiča, a je imel zanesljivo pravo mero zase in za druge. To pa je pomenilo, da se v času socializma ni okoristil in ni postal osovražen. Če je nekdo nosilec partizanske spomenice 1941, mu je bila taka vloga dobesedno pripisana. Osebno je ostal skromen, celo tisto žuganje bodočemu diktatorju se mu ni zdelo in ne zdi tako pomembno. Živi skromno in odmaknjeno, ob svoji 90-letnici pa je za javnost povedal, da piše spomine in zabeležke, ki pa jih bo izročil zgodovinskemu arhivu. Preprosto zato, ker gre za njegovo osebno videnje in pogled na čas, ki ga je soustvarjal. Politik Vinko Hafner ni nikdar premagal človeka Vinka Hafnerja.

Graditelj kraškega vodovoda

General Stevan Mirković (1927-), oster kritik Miloševića, se je v zgodovino Sežane zapisal kot človek, ki je Kraševcem zagotovil zdravo pitno vodo. Kot komandanta takratne divizije v Postojni ga je pot na kamniti konec sveta zanesla septembra 1974. Tu je ostal do septembra 1980, ko je "moral" v Skopje.

Da mu na Krasu ni bilo dolgčas, so poskrbeli občinski funkcionarji, ki so ga ves čas priganjali, naj pomaga občini pri uresničevanju napeljave vodovodov in telefonskega omrežja. Njegovi vojaki so kopali jarke za vodovod po trdem kraškem terenu, sam pa je skrbel za dobavo cevi in kablov ter pomagal pri zbiranju denarja.

Ker je bila voda na Krasu svoje čase cenjena kot zlato, mu je občina Sežana leta 1989 prav zaradi zaslug pri gradnji brestoviškega vodovoda ter vzpostavitvi telefonije podelila naziv častnega občana. In mu ga - čeprav se je Stevan Mirković upokojil še pred izbruhom vojne v nekdanji Jugoslaviji - dve leti zatem tudi vzela. Kljub temu general do Slovencev ni gojil zamere. Njegova zasluga je tudi, da imamo še danes v Beogradu Rusjanov grob. Prav general Mirković je bil tisti, ki je zadnje počivališče prvega slovenskega letalca na beograjskem Novem groblju rešil pred uničenjem. Stroške najema je namreč kljub skromni pokojnini poravnal kar iz lastnega žepa.

Pred tremi leti so Mirkoviću zaradi zaslug Kraševcem znova podelili občinsko priznanje.

Legenda celjske atletike

V Celju so posebej ponosni na Stanka Lorgerja (1931-), legendo celjske atletike, ki je pred desetletji blestel na domačih in tujih atletskih stezah. Udeležil se je treh olimpijskih iger in bil leta 1958 ter 1959 razglašen za najboljšega športnika Jugoslavije. Leta 1967 je prejel tudi Bloudkovo nagrado. V stanovanju hrani na kupe medalj, priznanj in kolajn, ki jih je osvojil v svoji bogati športni karieri, najbolj pa je ponosen na državno priznanje, ki mu ga je podelil predsednik Tito, in na čestitko, ki jo je ob 60. rojstnem dnevu prejel od papeža Janeza Pavla II. Častni meščan Celja je postal leta 1997.

Stanko Lorger pa svoje jeklene volje in vztrajnosti ni dokazoval samo na športnih tekmovanjih, temveč tudi v zasebnem življenju. Uspešno je premagal rakavo obolenje in infarkt, na noge se je postavil tudi po trikratnem zlomu lobanje. Leta 1999 se je potegoval celo za županski stolček, vendar je moral priznati premoč sedaj dolgoletnega župana Bojana Šrota.

Bioenergetik pa ne

Ob obilici novoustanovljenih miniaturnih občin z nekaj sto prebivalci vsakoletni izbor častnega občana lahko hitro pomeni, da v mali občini ni hiše, v kateri ne bi imeli vsaj enega. Zgodba je iz ene najmanjših slovenskih občin, dobrovniške, kjer je častni občan postal Vlado Kreslin, zato ker se je poročil ravno pri njih in tako prispeval k promociji občine.

"Poročila sva se pri kapelici svetega Vida pri Bukovniškem jezeru, civilni obred pa je v Kobilju opravil Pali (tedanji župan Pavel Nemet, op.p.)," se svoje poroke leta 1995 spominja priljubljeni Prekmurec Kreslin. "Še zdaj smo z občino v stikih, tedaj sem pripravil tudi dobrodelni koncert. Kakšnih posebnih obveznosti pa v zvezi s tem nazivom nimam," je še dejal znani glasbenik.

V občini Tišina so krajevna združenja in društva za častnega občana v letu 2011 predlagala Štefana Titana (1944-), neumornega športnega delavca, ustanovitelja odlikovanih športnih društev, kulturnika in vsestransko aktivnega člana krajevne skupnosti, 111-kratnega krvodajalca, v zadnjih letih pa tudi amaterskega slikarja in pesnika. Zdi se, da je občinske svetnike pri odločanju o podelitvi naziva zmedlo njegovo večdesetletno in tudi v slovenskem merilu priznano delovanje na področjih bioenergije in radiestezije, čeprav je med drugim tudi član odbora za pripravo in izvedbo zakona o zdravilstvu pri ministrstvu za zdravje.

Svetniki so izrazili dvom, da bi lahko tak človek dobil pomemben občinski naziv, in se odločili, da bodo o častnem občanu glasovali tajno - večina je bila proti.