V mestih danes biva približno milijarda ali polovica vseh otrok v svetu, čez nekaj let pa bo v urbanih okoljih bivala večina otrok, navaja poročilo Unicefa o življenjskih razmerah otrok za leto 2012.
Tretjina otrok po svetu trenutno živi v najrevnejših naseljih, kot so barakarsko naselje Kibera v kenijskem Nairobiju ali favele v brazilskem Riu de Janeiru. Veliko tamkajšnjih otrok je podhranjenih in nima dostopa osnovnih sistemov socialne oskrbe, kot sta šolstvo in zdravstvo, v poročilu opozarja Unicef.
Smrtnost otrok, ki živijo v najrevnejših barakarskih naseljih, je višja od smrtnosti njihovih vrstnikov, ki v revščini odraščajo na podeželju. Preko 50 odstotkov otrok v najrevnejših barakarskih naseljih zaradi podhranjenosti zaostaja v fizičnem ali duševnem razvoju. V naseljih, kjer pogosto ni poskrbljeno niti za dostop do pitne vode in osnovno higieno, poleg tega pogosto kosijo bolezni, kot so tuberkuloza, pljučnica in driska.
Dejanske razmere, v katerih živijo številni otroci v državah v razvoju, pa so še slabše od statističnih podatkov. V metropolah v državah v razvoju namreč ne registrirajo od 30 do 50 odstotkov novorojencev, ki za državo tako sploh ne obstajajo in niso vključeni v državne sisteme zagotavljanja socialne varnosti, opozarja Unicef.
Grozi jih izselitev in naravne nesreče
Veliko najrevnejših barakarskih naseljih je zgrajenih nezakonito, zato njihovim prebivalcem, ki so v mesto sicer prišli iskat boljše življenje, stalno grozi izselitev, njihova zasilna bivališča pa ogrožajo tudi naravne nesreče, kot so poplave, potresi in viharji, še opozarja Unicef.
Mnogi otroci iz najrevnejših barakarskih naselij so prisiljeni v življenje na ulici, kjer se se preživljajo s prosjačenjem ali čiščenjem čevljev. Številni postanejo predmet zlorab ali trgovine z belim blagom, marsikdo pa se zaradi nevzdržnih razmer na koncu zateče h kriminalu, po poročanju nemške tiskovne agencije dpa poudarja Unicef.
Države v razvoju pravicam otrok ne namenjajo skoraj nikakršne pozornosti in jih ne uvrščajo med razvojne prioritete, kar ima grozovite daljnosežne posledice, ki jih ni mogoče preprečiti brez sodelovanja državnih, regionalnih in lokalnih oblasti, opozarja Unicefovo poročilo.
