Bil je tak kot Johnny Depp
Ohranjanje miru in varnosti po svetu je sila nevarno in zahtevno opravilo. To sicer najraje počno Američani s svojimi vojaki, a tudi evropski zavezniki ne gledajo križem rok, kako posamezniki in skupine ogrožajo nedolžne civiliste, prosto trgovino, demokratične volitve, pravice žensk, mirni spanec otrok in nemoten transport dobrin. Zato strumno priskočijo na pomoč. Gre pa za jako stresno delo, pri katerem je treba reagirati takoj, odločno, brez moralističnega filozofiranja, saj se sovražnik ne brani niti najbolj podlih zvijač. Kdor dela, ta greši, in pri tem hvalevrednem početju se rade zgodijo tudi manjše nevšečnosti. Da jo, denimo, skupijo prav tisti, ki bi jih svetovni orožniki radi zaščitili. Temu se reče collateral damage ali postranska škoda. Saj veste, ko tank razstreli hišo, polno talibanov, iz ruševin pa potegnejo samo mamo in tri otroke. Potem pa sledi "ups, sorči, bomo drugič bolj pazili". Pri tem so največji mojstri Američani. Pred leti so se v afganistanski vasi malo preveč hrupno veselili poroke in so mladoporočencema v čast s starimi puškami streljali v zrak ravno v trenutku, ko je nad njihovimi glavami na šest tisoč metrih letel ameriški F-16. Čeprav naboji iz pušk muzejske vrednosti niso leteli višje kot dvesto metrov, ob ugodnem vzgonskem vetru, je pilot ocenil, da tam daleč spodaj podivjani talibani resno ogrožajo afganistansko demokracijo, in jim je poslal dve raketi. Rezultat: 47 mrtvih svatov. Da čuvati svetovni mir res ni enostavno, so pred dnevi na lastni koži občutili tudi indijski ribiči. Plula je po Indijskem oceanu trgovska ladja Enrica Lexie. Ker pa si tam občasno kruh služijo novodobni morski pirati, so jim na krov namestili dva vojaka. Pa je mimo priplula barkača in pogumnima italijanskima vojakoma se je takoj zdela izjemno nevarna za ladjo, tovor in posadko, ki so jima bili zaupani. S strojnico sta zasula pirate in takoj ubila - dva. Pozneje sta italijanska heroja preiskovalnemu sodniku v indijskem pristanišču Kočin nekako takole pojasnila, kako je prišlo do tega divjega pomorskega spopada. Mimo Enrica Lexie je priplula čudna ladja, ki jo je skupaj držala samo še rja. Že to jima je bilo izjemno sumljivo, kajti pirati radi uporabljajo stare barkače, da bi pretentali trgovske ladje. Ko sta na krovu zagledala ribiške mreže, sta že slutila, da bi zadeva lahko postala zelo resna, kajti pirati imajo ponavadi pod mrežami najmanj strojnico, če že ne top manjšega kalibra. Vojščaka sta takojci ukrepala po predpisih in zarjovela "Fermatevi, stupidi, o spariamo!" (Ustavite, bedaki, streljali bomo!). Toda temnopolta možaka na krovu barkače, ki naj bi bila ribiška ladja (ne ti meni!), ladje nista ustavila, ampak sta se smehljala in mahala, kar ponavadi počno pirati, da bi bili čim manj sumljivi oziroma podobni turistom. Vojščaka sta bila prepričana, da en pirat, ki je bil, prisegata, na las podoben Johnnyju Deppu iz filma Pirati s Karibov, ne maha prijazno, ampak kaže roge in sredinec, kar je, kot vemo, velika žalitev za vsakega poštenega Italijana. Tudi to sta nekako požrla, toda sodu je izbilo dno, ko sta videla, da ima drugi razbojnik v eni roki nož, v drugi pa nekaj, kar ni moglo biti drugega kot ročni minomet. Z nožem in armbrustom sta hotela napasti italijansko lastnino. Tega nista mogla dovoliti in sta jima poslala svinec v glavo, edino, kar si pirat zasluži. Pozneje se je sicer izkazalo, da so v podpalubju spali po nočnem ribolovu utrujeni ostali pirati, da je imel en mrtvi pirat v eni roki nožek, v drugi pa ribo, ki jo je čistil, da so bile pod mrežami kašete z ribami, da indijski ribiči ne znajo italijansko in da vedno nasmejani mahajo mimoidočim ladjam. "Ups, sorči, in dobro bi bilo, dragi ribiči, da se začnete učiti italijansko!"
Pa da ste mi čisto tiho
Evropa je sklenila, da bo muslimane naučila pameti, manir, civiliziranega obnašanja, kulture in vsega ostalega, kar je zraslo na zelniku krščanske dediščine. Najprej so se spravili nad ženske. V šolah deklice že ne bodo nosile naglavnih rut, kot bi imele v laseh prašek proti ušem, in v javnosti ne bodo hodile zakritega obraza. To mi sicer ni jasno, kajti kolikor sem videl, že ves teden pol Evrope hodi z maskami na obrazih, pa se zaradi tega nihče ne razburja. Ponekod so muslimanom prepovedali tudi molitev v javnosti. Češ, ni ravno lepo, da se ti skupina bradačev kar sredi parka vrže na kolena in začne klanjati in žebrati molitev, saj to prestraši otroke in vznemirja odrasle, ki imajo občutek, da se bodo molilci zdaj zdaj z bombami v Alahovem imenu pognali nad džaure. Pri nas v Sloveniji pa so se spravili tudi nad tradicionalno obrezovanje muslimanskih fantkov. Menda ni po evropsko otroku prizadejati bolečino. Vera gor, vera dol, tukaj je krščanska Evropa. Ker pa je treba grde navade zatreti v kali tam, kjer rastejo, je civiliziranje Vzhoda prečkalo evropske meje in prišlo v samo središče Carigrada. Mestni očetje so ugotovili, da Bruslja ne bodo videli, če bodo prodajalci na odprtih tržnicah še naprej z dretjem in petjem ponujali in prodajali svoje blago. Sprejeli so predpis, ki mu na carigrajskih ulicah pravijo "Obmolkni ali zapri!". Čar in šarm carigrajskih tržnic, glasno hvaljenje blaga, še glasnejše barantanje, smeh, cukanje turistov za rokav in pevske hvalnice tepihom in ribam na stojnicah so ostanki barbarskih časov, žalitev za um in ušesa kulturnih Evropejcev, strašna ovira za sprejem Turčije v EU. Odslej naj bodo carigrajske tržnice hram tišine. Prodajalci naj blago ponujajo šepetaje. Blago naj zgolj molče kažejo s prstom, barantajo naj zgolj s prikimavanjem in odkimavanjem, smrdljivih rib naj ne rinejo turistom pod nos in naj jih ne vlačijo v svoje zatohle delavnice na čaj. Vzdušje naj bo kot na koncertu Bachovih fug in sedmini, ne pa cirkuško. Tisti, ki tega civilizacijskega preskoka ne zmorejo, so kaznovani s 60 evri, naslednji prekršek pa pomeni zaprtje stojnice! Tako je Evropa prišla na carigrajsko tržnico, tretjina prodajalcev pa je raje zaprla štacuno, kot da bi bila tiho. Niso mogli iz svoje barbarske kože.