Večji pomen bi dali klicu po ohranjanju vrste, ki je globoko v nas, v našem "živalskem" smislu. Vrojeni želji, da gredo naši geni naprej v neznano število generacij. Zavedali bi se, da smo socialna bitja, da moramo poskrbeti drug za drugega, za svoje mladiče in mladiče drugih. To, da iskra življenja gori naprej, ne glede na to, kako, verjamemo, je nastala, je naša vpisana naloga. Ker je zelo težka, smo se začeli ljudje združevati v osnovne skupine. Človek je v svojem razvoju dosegel tako razvitost možganov, da ima zelo veliko lobanjo. Ker je pokončna drža spremenila medenico mater, je narava enačbo "velika glava:ozka medenica" rešila s hudo nezrelostjo mladiča, ki od matere, pa tudi drugih odraslih, zahteva dolgotrajno nego.

Tako smo zaradi zahtevne nege mladičev vezani v družine. To je dokaj neprostovoljna skupnost, v katero vstopimo z rojstvom ali seksualno zvezo, iz nje pa ni izhoda. Ko umremo, postanemo spomin, lahko smo dobri duh, lahko tudi okostnjak v omari, postanemo del družinske mitologije…Če se razvežemo, ostanemo za vedno "bivši" - karkoli si že bil… Tako so družine kot objem, lahko so zavetje, toplina in spodbuda. Lahko pa so zapor, kot je utesnjujoč premočen, predolg, pretrd objem, ki te ne spusti.

V posameznikovem življenju je prelomno in edino z dokaj izbire povezano obdobje, ko si išče seksualnega partnerja, očeta ali mater svojih otrok. Edinega človeka v življenju, ki ga res izberemo, vsi ostali so nam dani!

V sedanjih časih mladi "zamujajo" reproduktivno najugodnejši čas iz številnih razlogov. Menim, da je edina prava družbena naloga vseh nas, da se sprašujemo o tem in da naredimo vse za spremembe, ki bodo omogočile pogoje za ustanavljanje mladih družin. Na stičišču tega časa se križajo, prepletajo in zapletajo mnoge skoraj nerazrešljive zanke, ki smo si jih nastavili sami in v njih dušimo do smrti generacijo, primerno za fazo mladih družin. Najbrž bom težko sistematično in jasno prikazala zapletenost zank.

Starševanje starih staršev

Mladi ustanovijo ljubezenske zveze. Ob odločanju za otroka pa trčijo na občutek za odgovornost. Da prevzameš odgovornost za novo življenje, moraš imeti zaupanje vase, da boš zmogel, in v prihodnost, da boš imel dostopne stalne vire, ki so pač nujni predpogoj za varno "gnezdo".

Mlada družina potrebuje prostor za bivanje. Slovenske družine tradicionalno rade prepletajo generacije. Tudi sedaj, ko se drenjajo v premajhnih stanovanjih. Ali v prevelikih hišah ne znajo vzpostaviti meja med generacijami. Mladi zaradi narave dela pogosto sami vpletajo starše, ki cele dneve pazijo otroke. Zaradi finančne stiske se z njimi prepletajo, ker jim starši predolgo dajejo denar, nudijo stanovanje. Tako se ne morejo osvoboditi neustreznih in preglobokih posegov starih staršev v svoje starševanje. V odnosih z njihovimi otroki ta prepletenost poleg dobrih stvari prinaša zapredenosti in nejasnosti glede vloge, hierarhije. Da si izborijo avtoriteto ali svoje mesto, morajo pogosto poseči po preveč trdi ali premehki vzgoji otrok, ker so zaradi interesov podrejeni in servilni do svojih staršev. Stari starši se čutijo poklicani, vpleteni, odgovorni in se ne morejo niti niso prisiljeni umakniti se v vlogo opazovalca in občasnega pomočnika mlade družine. Sprašujem se, kako bi bilo, če bi pri nas kot v nekaterih deželah imeli stanovanja za male družine, ki bi plačevale minimalne najemnine. V njih bi lahko ustrezno začrtali svoje meje, odgovorno prevzeli svoje nove naloge in uživali v naporni, a bogati življenjski fazi. Prepustili bi jih novim mladim na pragu osnovanja družine, ko bi si finančno postavili temelje za večje, dražje, svoje...

Okrivljen, ker si plačan

Odgovornost za družino terja finančne temelje. Ko načrtuješ svoje otroke, moraš imeti idejo o svojem denarju. Zato, da boš lahko nahranil, oblekel, šolal in še vse kaj drugega… svoje otroke, greš v plačano, pridobitno delo. Nekomu ponudiš svoj čas in svoje znanje ali svoje roke, da ti plača z denarjem, ki ga potem zamenjaš za dobrine za tisto svoje pravo, polno življenje. Še ne prav dolgo nazaj so družbeni manipulatorji skoraj uveljavili čustveni diskurz, da smo se vsi tisti, ki dobivamo plačo za svoje delo, čutili krivi, nas je bilo skoraj kar sram... Saj veste, kolikerim niso plačevali dela, ki so ga opravili, niti prispevkov. Skoraj bi cela družba sprejela manipulacijo: začeli so zbirati obleke in hrano za neizplačane delavce, kot da so berači. Odgovorna družba bi v parlamentu nemudoma sprejela zakonodajo, ki absolutno kriminalizira takšno ravnanje delodajalcev za dvajset let nazaj in za vedno v naprej. To je v resnici kraja.

Na srečo so oligarhi nekoliko spremenili obseg manipulacije. Tako da se nam danes plač sicer ni treba več ravno sramovati, ampak pravično plačilo za trud in znanje ali zahteva po takšnem plačilu pa sta takoj postavljena na sramotilni steber!

Mladi brez možnosti zaposlitve, mladi s sramotno nizkimi dohodki za svoje delo, mladi, obešeni na pleča svojih staršev, čeprav bi se radi pokazali, dokazali, bili aktivni, sposobni. Organizacija dela teče, najbrž zavestno, tako, da vedno znova ostajajo na začetku. Njihova kariera so začetek, negotovost, dvomi, konec… in spet od začetka. In po vsakem krogu so manj samozavestni, pristajajo na nižje mezde, potem celo samo še na to, da sploh lahko delajo, ker vedo, da če bodo izstopili, jih bo podrlo malodušje, doma pa kritike in zaskrbljenost njihovih staršev. Tako mladi ljudje sedaj delajo preveč, so odsotni od jutra do večera, dosegljivi po telefonu in na računalniku, cele dneve, brez vikendov in dopustov. Tudi takrat, ko njihovi šefi pretegujejo noge v toplih krajih. Ali pa delajo premalo ali nič, ker dela za njih, za njihov poklic ni.

Delo nam poleg denarja za življenje prinese tudi samozaupanje, razvoj celovite osebnosti (razumsko in čustveno), omogoča prehod skozi osebne cikle in izvršitve življenjskih nalog. Z ekonomsko varnostjo se znižuje negotovost posameznika in to daje pogum za večje število potomcev, za bolj razširjen pogled v življenju. Z občutkom uspešnega dela pa so potešene ambicije po udejstvovanju, uspehu, svojem prispevku v družbeno dobro, v rast skupnosti in okolja.

Odgovornost zahteva čas

Negotovost zaposlitve sama po sebi ni toliko toksična, kot je maligna v današnji situaciji dela sistematična nevidna mreža, ki večini mladih ne omogoča, da izpeljejo kariero na smiseln in zdrav način. Pri tem ima pomembno uverturno vlogo že izobraževanje. Morali bi se vprašati, kaj želimo z njim doseči. Šolanje je absoluten privilegij, ki je čudežen v tem, da smo v koncentriranem času deležni spoznanj, ki so jih tisočletne generacije nabirale in kopičile. Kot v cirkuških človeških piramidah stojimo na ramenih prejšnjih generacij in bi lahko videli daleč, daleč naprej… Obenem pa je šola že od nekdaj manipulacija z otrokovim čustvenim in socialnim svetom. In ravno tu je bistvo našega šolanja. Se vprašati, kakšno mladino potrebujemo za naprej, da bo obstala, delala in rojevala… Sama poznam veliko zelo dobrih učiteljev, krasnih ljudi, je pa znotraj učilnic, skritih za zidove, neslišanih, nekaznovanih mnogo zlorab (čustvenih), maltretiranj in osebnih dram otrok, ki jih nosijo kot odrasli vse življenje. Mnogi naše osnovno šolanje zapustijo globoko frustrirani, mnogi pa z napihnjenim, lažnim občutkom premoči.

V srednjih šolah izstopa deviacija naših družbenih prepričanj. Povsem smo razvrednotili delo kot tako. Delu "z rokami" smo prilepili sramotilno nalepko, sedaj pa iščemo z lučjo in drago plačujemo vsakega, ki zna kaj napraviti, popraviti. Množino tistih, ki bi z veseljem in zadovoljstvom opazovali izdelek, ki so ga naredili, smo stlačili v gimnazije, kjer umirajo od dolgčasa. Že gimnazije, kaj šele fakultete, so znižale kriterije, da so se prilagodile nezainteresiranim. Kajti preveč zahtevne šole obnorijo starše in ti gredo v bitko. So se pa kurikulumi staršem maščevali na druge načine, z množino balasta, z načini iskanj in preverjanj neznanja... Ne vem, koliko mladih še prebere Vojno in mir ali samo Ano Karenino, koliko Dostojevskega, razen Zločina in kazni… Ne vem, koliko se še loči izobrazba od neizobrazbe. Fakultete so pod pritiskom ekonomije in omejene populacije začele producirati nepismene ljudi z diplomami. Vsak se pač bori za svojo službico, tudi univerzitetni učitelji. Vesela sem, ker vem, da medicina še ni prilagodila kriterijev splošni populaciji, upam, da se piloti tudi še šolajo po profesionalnih zahtevah svoje stroke. Mislili smo, da bomo na hitro dvignili razvitost, sposobnost, družbeni nivo, če bomo pripeljali fakulteto v vsako slovensko vas. Sedaj imamo armado mladih s fakultetami, ki znajo (pre)malo, so globoko razočarani, ker so jim še do diplome lagali, mahajo s spričevali in kelnarijo na prijateljevo napotnico. Dedki in babice so imeli prav, ko so govorili svojim otrokom: "Pojdi v šolo, pa ti ne bo treba delati." Sedaj imajo vsi šolo, malo pa jih ima delo.

Odgovornost za družino terja čas. Čas za rojevanje otrok je tam nekje, ko se konča šolanje in začenja pridobitno delo. Družba bi morala zavestno opazovati pogoje, ki jih ustvarja. Tisti, ki imajo preveč časa, nimajo dela. Tisti, ki imajo delo, nimajo časa. Vsem, ki se ukvarjamo z odnosi, je jasno, da vsak odnos zahteva skupno preživljanje časa. V terapiji je osnovna zahteva, da si kandidat v svojem življenju naredi čas za odnos s terapevtom. Enako velja za družino. Družina zahteva zavestno odločitev in zavezo, da si bomo zanjo našli dovolj časa. Koliko in komu, v kakšnih kombinacijah bomo morali "žrtvovati" svoj čas, bo prinesla razvojna faza družine.

Šele dovolj časa, prostor brez vdorov in konfliktov ter osnovna ekonomska varnost omogočajo mladim ljudem, da se odgovorno lotijo starševstva. Starševstvo ni le skrb za telesno varnost in rast. Ni le razvijanje razuma in kognitivnih sposobnosti. Predvsem je naloga staršev pomoč pri čustvenem razvoju otroka. Otrok za rast potrebuje čustva svojih staršev, njihovo zrelost in osredotočenost. Samo relativno varen odrasli lahko z empatijo in mobilizacijo negovalnega emocionalnega sistema pomaga otrokom čutiti in zdržati njihova pristna otroška, nezrela, neobtesana čustva. Jih poimenovati in spoznavati. Jih predelovati in konstruktivno pokazati, z njimi ustvarjati socialne stike. Čustva so bila tisočletja zanemarjen, manj vreden vidik človekovega psihičnega aparata. Razumeli smo jih kot od zunaj povzročena, v živalsko naravo človeka položena, skozi telo izražena neubranljiva delovanja na človeka. Čustva ga zajamejo, ga obvladujejo, ga naredijo pasivnega, nemočnega. Z razumom se mora boriti proti njim in jih zatirati. Zahodna dihotomija, bitka za premoč med razlikami, namesto povezovanja in sinhronizacije. Od šestdesetih let pa so prišla v fokus posameznika ter družbe, so stalna fascinacija (resničnostni šovi, voajerstvo v svet poznanih ljudi…) in so postala skozi pretirano poudarjanje sredstvo množične manipulacije oligarhov. Premalo vemo o njih, premalo smo jim posvetili prave raziskovalne pozornosti, da bi jih znali umestiti v enakovreden spoznavni tandem z razumom. Za posameznika je dostop do zrelih oblik čustvovanja pomembna informacija o sebi in svetu. Za zrelega odraslega so njegova čustva informacija, obenem pa je sam do njih aktiven, odgovoren za to, kakšna čustva doživlja, katero vrsto informacije bo skozi čustva ovrednotil kot najpomembnejšo. Odnos med posameznikom in njegovim čustvenim ni pasiven, ampak je odgovoren, aktiven, razvijajoč se, zoreč proces. Kdor vam pravi, da ste - ali da je on - suženj svojih čustev ali njihova igrača, vam laže.

Čustva pa predvsem niso samo osebna zadeva. Čustva so silno nalezljiva. Pomembna je njihova nevidna družbena dimenzija, ki nas veže med seboj kot kaznjence vežejo verige. Čustva družbe so cilj in prejemnik manipulacije oligarhov moči.

Reševanje finančne oligarhije

Naravoslovka, v osnovi zdravnica, ne vem, kdo je družba. Komu nasloviti vprašanja, dileme, proteste? Družbo sprašujem, zakaj pristajamo na paniko. Česa nas je strah? Zakaj pristajamo na zlorabo naših čustev, ko je v resnici upravičeno strah le nekaj posameznikov, da bodo izgubili nagrabljen denar. Do nedavnega nisem vedela, da se ne plačuje davka na finančne transakcije. Neverjetno! S pristanki, da se odpovemo socialni razvitosti, da se odpovemo zasluženemu plačilu, da se ne zganemo ob praznih stanovanjih v lasti bank, žagamo vejo, na kateri ždimo, in smo z nje že zdavnaj zmetali gnezda, kjer bi lahko imela mladiče sedanja mladina. Manipulacija čustev nas je vse pripeljala v evforijo, da z zategovanjem rešujemo denar finančne oligarhije. Politiki pa, ko zlezejo v sedlo, ko pridejo v nebesa, dobijo poseben "mu-kast" pogled. Ves okrogel in topel. Ki nam govori, da smo butasta raja. Ker, očitno, ko prideš gor, šele vidiš, kako neumni smo, ker na to pristajamo. In začnejo uporabljati poseben ton glasu in dikcijo za butaste. Samo poglejte jih, novi so že začeli z neprebavljivimi "šalami" in besednimi zvezami.

Ali je socialna utopija, da bi morali vsi odrasli prevzeti odgovornost za razmere, na katere pristajamo? Komu bi bili sužnjelastniki, če ne bi bilo sužnjev?

Nas ne bo nič sram, rojenih v šestdesetih, ko bomo v domovih za ostarele peli Lepo je v naši domovini biti mlad generaciji naših otrok, ki bodo prisiljeni skočiti iz otroštva v starost, brez prave družbene priložnosti za poln razvoj svoje družine, kakršnekoli že, enostarševske, dvostarševske, isto- ali različnospolne, desne, leve ali neopredeljene?

Mene je sram že sedaj!

Breda Jelen Sobočan, dr. med., je specialistka psihiatrije in družinska terapevtka.