Sicer pa je po pepelnični sredi vrag vzel šalo - seveda tudi v kulturi in športu, ta čas najbolj izpostavljenih področjih novega megaministrstva. Šport je že povzdignil svoj glas: direktor direktorata za šport javno očita kulturnikom višino nagrad, ko povsem nepoznavalsko primerja veliko Prešernovo nagrado (21.000 evrov) z Bloudkovimi štirimi (po 6000 evrov)! Da ne govorimo ponovno o univerzijadi, ki je v tekmi s specializiranim profesionalizmom že davno izgubila svojo nekdanjo kvaliteto. Lepo prosim, kdo med sedanjimi vrhunskimi imeni pa je sploh še študent, da bi se lahko (tudi iz slovenskih vrst) udeležil tekmovanja pod tem imenom. Le Tina Maze se mi zdi, da se je vpisala na visoko šolo.

In če se v tem kontekstu še malo pomudimo pri Mariboru: odobravamo županovo izjavo o organizaciji svetovnega mladinskega šahovskega prvenstva v letošnjem novembru, medtem ko razglasitev Maribora za evropsko prestolnico mladih 2013 zagotovo ne bo dobila finančne podpore. Lahko tudi čestitamo vodstvu mariborskega EPK za informativno, brezplačno prilogo, ki nas obvešča o vseh dvomesečnih dogodkih. Nas je pa ob že odprti dokumentarni razstavi Nemci in Maribor skrajno negativno presenetil odgovor, spet iz županovega kabineta, da ne nameravajo sprožiti postopka za odvzem naziva častnega občana avtorju nacistične himne O.Kernstocku; potem ko so tudi na Dunaju, res šele leta 1992, preimenovali njegov trg. Mar so Trojane (po Kanglerju sicer Troja, še iz antičnih časov; Objektiv, 11. februarja 2012) tak mejnik, da lahko občina ostane nema ob v slovenski državi že zdavnaj obsojenem nacističnem režimu?

In tako se zdi, da se prav zaradi nejasnosti, čemu ni več samostojnega ministrstva za kulturo, po nepotrebnem razvnemajo strasti, pospešujejo razmišljanja o vlogi tega ministrstva nekoč in danes, še posebej pa stopajo v prvi plan sporna razdvajanja med visoko in množično kulturo, katera je in bo bolj ali manj "privilegirana".

Vzemimo najprej utemeljeno ugotovitev: ukinitev ministrstva predstavlja "discipliniranje področja, ki ima malo denarja, a pomembno simbolno moč in visoko artikulirano 'drugo mnenje' o tem, kam gre družba, in o religiji, imenovani neoliberalizem". Pod ministrstvo za kulturo sodi tudi medijska zakonodaja (Tanja Lesničar Pučko: Darilo za kulturni praznik; Objektiv, 28. januarja 2012). Ali je, nadalje, upravičena očitna skepsa, ki jo izraža mnenje nekdanjega republiškega sekretarja za kulturo, uglednega pisatelja Vladimirja Kavčiča (Kultura, politika; Vaša pošta, Dnevnik, 14. februarja 2012), o čem se je sploh še vredno pogovarjati: saj "ministrstvo za kulturo v dveh desetletjih ni ustvarilo novega, česar prej nismo imeli", kajti "za kapitalski sistem je kultura samo še dekor za državne in menedžerske zabave, slovenski jezik, slovensko knjigo so degradirali na raven zabaviščne dejavnosti brez elementov duhovnosti, slovensko narodno gledališče na pocestni kabaret. Kulturniki se posmehujejo socializmu, a takrat so kulturi pripisovali, da je proizvodni faktor in smisel duhovnega razvoja. Punkerji in drugi razgrajači pa so v imenu demokracije vse srečno izničili."

Se pa velja zamisliti nad kar paradoksalno sintagmo, ki sledi iz ugotovitve, da "obe politični opciji samoumevno podpirata muzejsko kulturo (gledališče, opero, simfonično glasbo, slikarstvo in kiparstvo ipd.) na račun sodobne umetnosti (množični tisk, filmska in televizijska umetnost, popularna glasba, internetna umetnost)... Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi desna oblast nastopila proti sodobni umetnosti bolj polemično. Mogoče bi to prebudilo sodobne ustvarjalce, da bi začeli organizirano delovati proti muzealcem… Velika večina državne podpore bi morala biti namenjena sodobni umetnosti, drobtinice pa muzejem za umetnost (Dr. Gregor Tomc: Zatohli hlev duha; Mladina, 17. februarja 2012). Pisec, zavezanec zlasti (ali samo) pankovski kulturi, je kar nekaj časa miroval, potem ko je začel delovati zavod Kino Šiška. Morda je sedaj, ko sta se v nekdanjo občinsko stavbo Šiške naselili fotogalerija Photon in alternativna P74, prihajajo pa še drugi dosedanji brezdomci, začutil, da se mora spet vključiti v kulturni boj?

Kako dalje? Ob tolikih že imenovanih državnih sekretarjih poleg specialista za kulturo pogrešamo še pristojne za znanost in šport. Bo šlo tudi brez njih? "No fear, no Führer" so v plakatni (zelo hitro pojenjani) akciji zapisali člani Novega Kolektivizma. Da smo se jih ponovno spomnili pred napovedjo kulturnega molka? Čigavega pravzaprav? Odgovor se skriva v omenjeni Tomčevi sintagmi.