Kakih tristo ljudi, pretežno Romov, se je minulo sredo popoldne zbralo na kočevskem pokopališču. Policija je delovala diskretno. Uniformiranih policistov ni bilo videti v bližini pokopališča, prav tako ne vozil, čeravno je bilo povečano število patrulj, ki so krožile po mestu, zaznavno. Pietetno.
Morda tudi zato, ker je šlo za pogreb sina istoimenskega očeta Borisa. Ta v Kočevju velja za splošno spoštovano osebo. Rom, ki je uspel. S trdim delom. Tako, da se je s kolesom odpravljal na dvajset kilometrov oddaljene lokacije in nabiral železje ter se tako prebil do samostojnega (v bivši Jugoslaviji prvega uradno registriranega) odpada železja, ob katerem si je na vhodu v Kočevje tudi postavil hišo. Tako je razlagal svojo zgodbo pred leti, ko smo se zaradi problematike ravnanja z odpadki ustavili tudi pri njem. In tedaj je navrgel tudi tezo, da bi bila slovenska smetišča zagotovo rentabilna, če bi jih upravljali Romi. Tega človeka je na stara leta prizadela tragedija izgube sina. Kljub vidni prizadetosti je na pogrebu vseeno dovolil fotografiranje. In na njegovo modrost je v govoru ob krsti usmeril pozornost tudi duhovnik, ki je vodil obred in med drugim izrekel naslednje besede: "Tisti, ki je kriv, je neviden. Imenuje se beng. Ta je tisti, ki nas spreminja v nekaj, kar nočemo biti."
Stigmatiziranje
Beng? Najsplošnejše je beseda znana kot onomatopejska, posnemovalna beseda, ki glasovno ohranja slušno značilnost neke stvari ali pač bitja. Na primer strel pištole v stripih, krakanje vrane in podobno. Kočevski župnik Tone Gnidovec je zadevo naknadno pojasnil takole: "Mislil sem na hudobnega duha, ki se mu reče beng in za katerega vsi Romi dobro vedo. Kristjani ga imenujemo hudobni duh, torej duh, ki povzroča jezo, napuh in podobno. Romom je znan kot beng. In da, zbrane, med katerimi zagotovo tli misel po maščevanju, sem pozval, naj poslušajo Borisa Zupanca starejšega, očeta ubitega, ki je moder mož in ki poziva k nemaščevanju."
Beng torej. Od kod in zakaj? Družini Zupanc in Hodžaj sta si obenem podobni in različni romski družini. Medtem ko Zupanci živijo v samostojni, zidani hiši ob glavni cesti, po kateri se pripelješ v Kočevje, Hodžajevi živijo v naselju Trate, na drugi strani železniške proge, v hišicah v gozdu, kjer poleg njih tudi skladiščijo železo. Glava družine, gospod Ali, je Albanec, ki je v Kočevje prišel pred slabimi štiridesetimi leti in se poročil z Romkinjo, tako da že velja za staroselca. Ko smo v sredo obiskali tudi naselbino v gozdu, gospod Ali, ki je ravno čistil dvorišče ostankov snega, ni bil pripravljen govoriti. Novinarji mu definitivno nismo ljuba vrsta.
Ob umoru Borisa Zupanca so na plano med drugim prišle hipoteze, da je v ozadju dogodka trgovanje z mamili, za kar se kočevske Rome sumniči že dalj časa. No, kot so sporočili iz pisarne kočevskega župana Vladimirja Prebiliča, problematika mamil v kočevski občini dejansko nikoli ni bila uradno obravnavana v kontekstu romske skupnosti. Eden od vtisov s pogreba vsekakor je, da bi bilo skrajno krivično romsko skupnost kot tako povezovati s trgovanjem z mamili. In tudi župan Prebilič ob tragičnem umoru opozarja, da je večina Romov zglednih državljanov in da so problematične samo posamezne družine, zaradi katerih pa se stigmatizira celotna skupnost.
Podoben odgovor so na vprašanje o povezanosti Romov s trgovanjem z mamili dali tudi na kočevski policiji, od koder sporočajo: "Policija pri svojem delu storilcev, oškodovancev in drugih vpletenih ne deli po narodnosti, etičnih skupinah ali verski pripadnosti." Logično in smiselno.
Nesporazum?
Pa vendar, za kakšen beng je šlo, da so bile posledice tako krute? Kočevski župan Prebilič govori o klanih: "Čeprav uporabljen izraz klanizacija v naši družbi in širšem razumevanju pojma nosi negativen predznak, sem sam poskušal pojasniti, da romska skupnost oziroma njeni pripadniki živijo življenje, ki je tesno povezano na osnovi družinskih in sorodstvenih vezi. Pri tem se oblikujejo drugačne mikro lokalne skupnosti znotraj sicer dokaj nehomogene romske skupnosti, ki pa ima na Kočevskem še eno posebnost. Poleg avtohtonih Romov je veliko priseljenih, sodelovanja med omenjenima skupinama pa ni toliko, kot bi si želeli." Kočevski romski svetnik Marjan Hudorovič pa pravi, da kolikor mu je znano, med skupinama Romov, ki sta bili vpleteni v pretep, prej sporov ni bilo in da kočevski Romi niso razdeljeni na dva tabora.
Dejansko gre za družini, ki sta prepleteni tudi rodbinsko. Člani so se med seboj ženili. Ubiti Zupanc je bil nenazadnje poročen z žensko, ki je v sorodstvenih vezeh z družino Hodžaj. Da bi bila norost še večja, so se na prizorišču umora znašli tako ona kot njeni bratranci. Na različnih si straneh. "Vse skupaj je žalostno in velik udarec za vse Rome. Zamer od prej ni bilo, to vem zagotovo. Vse se je zgodilo zaradi mladine. Zaradi spleta okoliščin, ko eni niso vedeli, kaj je z njihovim članom, ki je po pretepu končal v ljubljanskem kliničnem centru v šok sobi, in so odreagirali, kot so," je po pogrebu spregovoril že na videz uglednejši Rom z izbornim avtomobilom, ki se pa ni želel predstaviti.
Po doslej znanih podatkih, ki smo jih nabrali tudi pri tistih pripadnikih družine Hodžaj, ki so bili kljub vsemu pripravljeni nekaj malega povedati, naj bi bila geneza tragedije naslednja. Dan prej je bila v gostišču, ki je v lasti enega od članov družine Hodžaj, zabava. Na njej so bili prisotni tudi člani družine Zupanc. V toku dogodkov naj bi eden od mlajših Zupancev razbil steklenico, zaradi česar ga je šef lokala postavil pred vrata, pri čemer so pokonci in v zaščito svojega sorodnika skočili tudi Zupanci, vendar pa epilog ni bil tragičen. Dva člana družine Hodžaj sta se potem odpravila v drug lokal, kamor so za njima prišli tudi Zupanci. Tam se je spor nadaljeval in eskaliral v pretep, zaradi katerega je eden od mlajših članov družine Hodžaj končal na intenzivni negi v ljubljanskem kliničnem centru. Šele temu je sledilo nedeljsko dopoldne, ko se je Boris Zupanc pripeljal na bencinsko črpalko kupit kartico za mobilni telefon in tam naletel na Hodžajeve. Po eni od razlag niti ne na vseh sedem, kolikor se jih je na koncu spravilo nadenj. Kot je povedal nekdo, ki resda pripada bolj Hodžajevemu družinskemu krogu kot pa Zupančevim, naj bi večina soudeležencev na črpalko prišla naknadno, potem ko jih je na pomoč poklical sorodnik, ki se je na črpalki soočil z Borisom Zupancem, pri čemer naj bi ga kasneje umorjeni tudi udaril. Od bencinske črpalke do zaselka Hodžajevih onkraj železniške proge je resda vsega nekaj sto metrov. Toliko, da se je kričanje ob dogodku slišalo v gozd. Naš sogovornik s pokopališča je še navrgel, da naj bi bili Hodžajevi pod vtisom dejstva, da je njihov svojec dan prej končal na intenzivni negi. "In morda niti niso bili seznanjeni z njegovim dejanskim stanjem," je še dodal.
Piran
Beng je torej to zoprno sosledje dogodkov, ki droben pripetljaj razvije v tragedijo. Plaz, ki nastane iz kepe. Zaušnica, ki iniciira pokončanje s koli. V vsakem primeru velja omeniti tudi, da sta izmed sedmerice, ki je že opravila zaslišanje pri preiskovalnem sodniku, dva dobila zagovornika po uradni dolžnosti, medtem ko ima preostalih pet svoje odvetnike.
Je pa pomenljivo, da se vsa Slovenija v teh dneh ukvarja predvsem s primerom romskega obračuna. Da je dogodek, v katerem so udeleženi Romi, bistveno odmevnejši od česarkoli drugega. Tudi podobnega. V Piranu se je v soboto zvečer, torej taisti vikend, zgodil enako brutalen dogodek. Poskus umora z nožem. Ekipa maškar v morisovskih uniformah, ki ji je načeloval lokalni zvezdnik, je z nožem napadla 61-letnika, ki se je slučajno zadrževal v lokalu, v katerega je omenjena posadka prišla povzročit incident. Domnevno zato, ker jim lastnik v njem ni dovolil preprodajati mamil. Naključni gost je fasal nož (menda pet vbodov), brez smisla oziroma motiva torej, ki v primeru spora kočevskih Romov celo obstaja. Pa vendar piranski delikt ne predstavlja osnove za splošno razpravo in njegove razsežnosti niso pljusknile onkraj strani črne kronike.
Tako pri piranskem kot kočevskem primeru pozornost vzbuja ultimativnost dejanja. In primera niti nista osamljena. Še nekaj podobnih akcij se je zgodilo v zadnjem času. Nesrečna smrt poštne uslužbenke v Litiji, ki sta jo ustrelila roparja, sicer bežna znanca njenega sina, zagotovo spada v to serijo. Prav tako se je v minulem letu zgodila malodane serija primerov, ko so se dolžniki odločili, da fizično eliminirajo svoje upnike. Vse to navaja na misel, da je uboj človeka v naši deželi danes manjši problem kot nekoč oziroma da uboj (ali pač umor) kot način rešitve problema med življem pridobiva status legitimnosti.
Policijske statistike so zgovorne. Leta 2011 se je v Sloveniji zgodil znaten porast kaznivih dejanj umora ali uboja. Če je bilo še leta 2009 trinajst in naslednje leto dvanajst takšnih dogodkov s smrtnim izidom, so lani policisti obravnavali dvajset umorov oziroma ubojev. "Pri tem moramo izpostaviti, da je v preteklih letih število teh kaznivih dejanj konstantno upadalo, in sicer za nekaj kaznivih dejanj letno," se glasi policijsko pojasnilo razmer, ki pravzaprav pritrjuje sumom, da med ljudmi umor postaja vse bolj legitimen način reševanja težav.
