Kadrovske reze v policijskih vrstah vedno spremlja tudi dvom, kako bodo spremembe vplivale na varnost državljanov in ali se bo kakovost zagotavljanja reda in miru znižala. Čeprav se strokovnjaki z določenimi reorganizacijskimi ukrepi načeloma strinjajo, pa jih moti razlog, zaradi katerega se je oblast odločila, da jih bo poskušala izpeljati. "Po mojem mnenju je izhodišče za reorganizacijo policije povsem napačno. Poudarjam, da razlog za takšne posege nikakor ne bi smel biti v pomanjkanju denarja za plače. Načeloma se strinjam, da je treba na državnem nivoju zmanjšati število zaposlenih, stremeti k upokojevanju delavcev, ki za to izpolnjujejo pogoje, in podobno, vendar ne iz razloga osiromašene malhe za plače," pravi dr. Tomaž Čas, nekdanji poveljnik posebne enote slovenske milice. Po njegovem mnenju bi bilo treba projekt, ki ga je napovedal novopečeni notranji minister, povezati z drugačnim ciljem, kot je zmanjšanje stroškov, in sicer kako s prerazporeditvami doseči večjo varnost državljanov.

V primežu varčevanja se policija ne bi smela znajti prva

Uglednega strokovnjaka je zmotilo tudi dejstvo, da se je na državnem tnalu varčevalnih ukrepov v prvi vrsti znašlo prav notranje ministrstvo oziroma predvsem policija. "Od policije smo državljani odvisni. Gre za najpomembnejšo institucijo v okviru države, ki skrbi za neposredno varnost državljanov. Varnost pa je dobrina, ki jo državljani potrebujemo praktično takoj za fiziološkimi potrebami. In zdaj bomo prav tu najprej delali reze. Prepričan sem, da to ni najbolje," opozarja Čas.

Čas se sicer strinja, da bi ustrezne analize zagotovo pokazale, da je na državnem in tudi regijskem nivoju notranjega ministrstva in policije preveč zaposlenih ter da je lokalni nivo podvržen preveliki birokratizaciji, ki jo morajo opravljati tisti zaposleni, ki so sicer zadolženi za operativne naloge. "Dober primer je podatek, da je policija postala prekrškovni organ, s čimer je morala prevzeti naloge, ki so jih pred tem opravljali sodniki za prekrške. S tem se morajo zdaj ukvarjati zaposleni na policijskih postajah, s prerazporeditvijo zaposlenih iz regijske uprave, kjer imajo v svojih vrstah na primer tudi pravnike, pa bi te naloge lahko prevzeli tisti, ki se ne ukvarjajo z operativo," poudarja Čas, a hkrati pravi, da bi bilo treba o podobnih ukrepih razmisliti tudi na vseh ostalih ministrstvih in organih v njihovi sestavi. "Mislim, da so na policiji v tem trenutku upravičeno slabe volje, ker se je vse skupaj začelo ravno pri njih," je prepričan nekdanji dolgoletni član policijskih vrst.

Približevanje angloameriški policijski praksi?

Novopečeni notranji minister napoveduje tudi boj z administrativnim delom policijskih opravil, ki može v modrem "duši do skrajnosti", kot zatrjuje Gorenak. Zato je napovedal, da bo pravosodnega ministra poskušal prepričati o nujnosti ukinitve oziroma zmanjšanja birokratizacije pri manjših prometnih prekrških in kaznivih dejanjih. "Če danes nekdo ukrade pašteto, policisti izpolnijo 73 podatkov na petih straneh, ukradeni izdelek pa stane 50 centov. S tem se ukvarjajo eno uro in država zapravi 10 evrov, da tožilec zadevo nato vrže v smeti," dušenje policistov z ukradenimi paštetami in podobnimi bagatelnostmi ljudsko pojasnjuje Gorenak. Administrativni del opravil je po njegovih besedah še bolj zadušljiv pri nekoliko večjih - a še vedno bagatelnih kaznivih dejanjih, kjer škoda znaša nekaj deset evrov.

Dr. Darko Maver, profesor kriminalistike na fakulteti za varnostne vede, se strinja, da policiste pri obravnavi kaznivih dejanj upočasnjuje obsežno administrativno delo. Zato se mu težnja po zmanjšanju birokracije zdi smiselna. A le z ustreznimi varovalkami, ki bodo zagotavljale zakonitost policijskega dela in onemogočale zlorabe. "Ponekod drugod se policisti resda srečujejo s precej manj administrativnega dela. V angloameriškem sistemu lahko policisti pri manjših kaznivih dejanjih celo ocenijo, ali lahko pričakujejo uspešen zaključek preiskave ali ne, ter se na podlagi te ocene odločijo, ali bodo obravnavo kaznivega dejanja sploh nadaljevali. Pri nas pa mora policija vsa prijavljena kazniva dejanja zabeležiti in voditi postopke naprej, tudi če gre za neznatno družbeno nevarnost in hkrati za nikakršno verjetnost, da se storilec odkrije. Tudi pri bagatelnih primerih morajo po predpisih obveščati tožilstvo, kaj se z določeno zadevo dogaja," razlaga dr. Maver.

Ob tem seveda opozarja, da tovrsten, administrativno lahkotnejši pristop, lahko velja izključno le za najbolj bagatelne prestopke, ne pa tudi za resna ali celo huda kazniva dejanja. "Smiselno je razmišljati, da se administrativni del policijskega dela prav pri bagatelnih kaznivih dejanjih skrči, na račun sproščenega časa pa se lahko nato od policistov zahteva več napora pri preiskovanju resnih zadev," ocenjuje profesor kriminalistike.