Glede na to, da je izbira programov, šol in nivojev zelo pestra, imajo kandidati veliko prednost, da lahko izberejo praktično katerokoli smer študija. V čim krajšem času pa je treba zagotoviti tudi sistem plačevanja študija s strani države, ki bo zagotavljal plačilo storitve izobraževanja vsakemu študentu, na katerikoli akreditirani izobraževalni ustanovi. Na ta način se bo vzpostavil pravičen in konkurenčen sistem za študente in ustanove.

V kontekstu vseživljenjskega izobraževanja naj bi se ljudje izobraževali in usposabljali v vseh življenjskih obdobjih. Pomemben, vendar krajši del tega zavzema formalno posrednješolsko ali terciarno izobraževanje.

Zaključena srednja šola naj bi bila v tem trenutku nekakšen standard osnovnega izobraževanja. V čim krajšem času mora Slovenija postaviti višješolsko izobrazbo kot standard, ki naj bi ga doseglo 90 odstotkov mladih. Ob tem predlogu se sicer marsikateremu slovenskemu "načrtovalcu" prihodnosti naježi koža, saj so preštevilni prepričani, da imamo že sedaj preveč izobraženih mladih, ki nimajo služb (o "delu" pri nas ne govorimo s prevelikim navdušenjem). Bistveni cilj formalnega izobraževanja bi moral biti, da vsak posameznik čim prej doseže najvišjo stopnjo izobrazbe, ki jo je intelektualno sposoben doseči, in da potem, v obdobju vseživljenjskega izobraževanja, opravi čim več izobraževanja in usposabljanja na tem nivoju. Le tako bomo dosegli, da bo dodana vrednost posameznika v družbi optimalna, saj bodo tudi izdelki in storitve na bistveno višjem nivoju.

Na glavo obrnjen sistem

Ob upoštevanju normalne porazdelitve intelektualnih sposobnosti kandidatov bi lahko pričakovali, da bi se študenti na šole z različnimi nivojskimi stopnjami vpisovali v naslednjih deležih: 35 odstotkov študentov bi končalo višjo, 30 odstotkov visoko (BA) šolo, 15 odstotkov študentov bi končalo magisterij (BA), 10 odstotkov pa doktorski študij (ob predpostavki, da bi vsi vpisani študenti šolanje tudi zaključili). Ob takem vpisu bi se praktično vsak kandidat vpisal v nivo in program, za katerega je sposoben, ustanova pa bi z vpisom pod določenimi pogoji in s pedagoško pogodbo zagotovila, da bi študent v določenem času uspešno zaključil študij in pridobil določena znanja, veščine, kompetence in tudi izkušnje. Pedagoška pogodba pri nas še ni zelo razširjena, v kakovostnih izobraževalnih ustanovah, predvsem v anglosaškem svetu, pa podpiše šola s študentom pogodbo, v kateri so natančno določene medsebojne obveznosti (vsebinsko, organizacijsko, časovno in finančno). Šola sprejme na študij samo tiste študente, za katere je prepričana, da bodo šolo, pod dogovorjenimi pogoji, uspešno zaključili, zato pa je nabor šol in ponudbe zelo širok.

Trenutno stanje na področju študija je v Sloveniji problematično predvsem zato, ker imamo opraviti z narobe obrnjenim piramidalnim sistemom. Od vseh razpisanih študijskih mest v študijskem letu 2012/13 je za redni študij v univerzitetnih programih razpisanih 10.400 (49,3 odstotka), v visokošolskih strokovnih programih 6700 (31,7 odstotka) in v višjih strokovnih programih le 4000 (19 odstotkov) mest. Ker precej študentov za visokošolski in še posebej univerzitetni študij nima ustreznih intelektualnih sposobnosti, študija ne zaključijo, na drugi strani pa izobraževalne ustanove s številom vpisnih mest, ki presega zanimanje kandidatov, znižujejo kriterije vpisa, saj bi sicer ostale brez dela. Z vedno manjšim številom mladih se bo ta sistem še stopnjeval, če ne bo prišlo do zelo hitrih sprememb.

Ko mladi sedijo domaali delajo v bifejih

Treba je postaviti tudi čim bolj jasne zahteve oziroma opis sposobnosti in kompetenc, ki naj bi jih imel diplomant na določenem nivoju terciarnega izobraževanja. V produkcijskem smislu naj bi bili diplomanti po prvi stopnji (višješolsko izobraževanje) strokovno usposobljeni izvajalci in tudi vodje manjših produkcijskih enot. Visokošolsko izobraževanje naj bi zagotovilo usposobljene kadre za načrtovanje in srednji menedžment, magistrsko in doktorsko izobraževanje pa vrhunske strokovnjake za iskanje strateških usmeritev in top menedžment.

Logika premnogih "načrtovalcev" slovenske prihodnosti gre trenutno v smeri, da je treba čim več mladih usmeriti v študij naravoslovja in tehnike, pri čemer seveda pozabljajo, da je človek lahko uspešen le pri dejavnostih, za katere je sposoben in motiviran. Mladi morajo torej študirati tisto, kar jih veseli, do nivoja, za katerega so sposobni, in ob tem pridobiti tudi pozitiven odnos do vseživljenjskega izobraževanja. Če ob študiju ali po študiju dobijo (ali, še bolje, sami ustvarijo) delo, ki jih veseli in izpolnjuje, govorimo o skoraj idealni rešitvi. Sicer pa je treba uvesti tudi način razmišljanja in ukrepanja, da se za konkretna in potrebna delovna mesta (na določenih nivojih) ljudi, ki imajo kakovostno izobrazbo, usposobi na (krajših) usposabljanjih.

Nasprotniki še bolj obsežnega in vseživljenjskega izobraževanja tudi pozabljajo, da je vključevanje mladih v izobraževalni proces (praviloma tudi ne glede na študijski program) strateško izjemno pomembno, saj gre za razvoj številnih potencialov in kompetenc, ki so prenosljive in uporabne tudi na drugih področjih in v drugačnih situacijah in okoljih, da gre za stike s pedagogi in strokovnjaki in nenazadnje tudi za socialno, strokovno in poslovno mreženje. In če velja, da bo današnji diplomant v petdeset in več letih dela zamenjal vsaj dvajset projektnih skupin (morda tudi nekaj služb) in vsaj petkrat področje dela, potem je zelo usmerjeno formalno terciarno izobraževanje ne samo neumnost, ampak tudi ekonomska škoda (da ne omenjamo škode, ki jo delamo posameznikom).

Zagotovo pa je treba pritrditi vsem, ki menijo, da mora biti diplomant sposoben samostojnega življenja v družbi, ker gre za bistveno nalogo vzgojno-izobraževalnih sistemov vse od otroštva naprej. Strokovnjaki menijo, da je že pri šestih letih normalno razvit otrok sposoben ustreznega ravnanja v določenem okolju. Nenazadnje nas na to spominjajo tudi premnogi naši dedki, ki so pasli živino pri teh letih. Tudi realne izkušnje iz našega okolja kažejo, da najstniki odlično delujejo in živijo v ustreznem okolju in z žepnino. Problematizirati pa začnemo stanje pri generaciji od 20. do 27. leta ali še celo pri 35 letih, ko mladenke in mladeniči v najboljši kondiciji in z voljo do dela kar naenkrat postanejo nebogljeni, brez statusa študenta izgubljeni, pri mamicah "poležujoči" ipd., namesto da bi jih že med študijem in takoj po diplomi vključili v delovne skupine in procese, kjer bi oni in potencialni delodajalci ugotovili morebitne skupne točke, interese, cilje in projekte ter sčasoma tudi oblike koristnega in plačljivega dela. Med ključnimi kompetencami, kjer slovenski izobraževalni sistem (in z njim diplomanti) izredno zaostaja, so informacijsko-komunikacijske in podjetniške kompetence.

In če na nekaterih področjih ni ali ne bo interesa, se je treba preusmeriti na druga. Ob krajšem študiju bi mladi lahko dobili enoletno kadrovsko pomoč (ali državljanski dodatek), obenem pa bi država razpisala različne, državljanom koristne nekomercialne projekte in dela, na katerih bi imeli možnost delati ves čas študija in takoj po zaključku. Gre za način, ki je veliko bolj smiseln in učinkovit kot sedanji, ko mlade učijo pisati prošnje za službo. Ob tem ti praviloma sedijo doma ali delajo v bifejih.

Državljanski dodatek za študenta

Posebno pozornost bi morali nameniti najbolj intelektualno sposobnim (do 25 odstotkov populacije), katerih študij (magisterij, doktorat) je namenjen vrhunskemu specialističnemu in razvojnoraziskovalnemu delu. Tem študentom bi morali že med študijem zagotoviti vrhunsko mentorsko delo pri specialistih in v razvojnoraziskovalnih skupinah, ne pa da se jih usmerja po doktrini - najprej naj doštudirajo, nato bodo šli raziskovat.

O uvajanju mladih v praktično delo je veliko idej in ponujenih rešitev, vendar ima večina napačno logiko in kup administrativnih ovir. Izvirni greh se začne že ob vpisu v srednje šole, ko se loči mladino na tisto, ki naj bi šla študirat (in naj je ne bi zanimalo nič praktičnega), in tiste, ki jih napotijo v strokovne šole, kjer je šolanje usmerjeno preveč v stroko in se zanemarja razvoj splošne izobrazbe in potencialov mladih. Po zmedenem zaključnem sistemu dveh matur, od katerih ni nobena akademska, pošljemo mlade na študij po načelu "kamor kdo hoče", če je le dovolj prostora. Čim prej bi morali doseči civilizacijsko normo razvitih držav, da se mladi vpišejo v splošno srednjo šolo, pri čemer si lahko poleg splošnih predmetov izberejo tudi različne strokovne in praktične, z izbirnim, nivojskim sistemom pa lahko določene maturante pripeljemo do akademske mature (ki je pogoj za akademski študij) oziroma do splošne z različnimi izbirnimi predmeti, ki je pogoj za višje- in visokošolski strokovni študij. Bojimo pa se lahko, da bo nova oblast poskušala zmanjšati vpis v gimnazije in bo pošiljala mlade v prezgodaj specializirane strokovne šole.

Izbrano strokovno področje in praktično delo bi moral študent ohraniti in nadgrajevati ves čas študija, ne pa da so preštevilni študenti več študijskih let iztrgani iz realnega življenjskega in delovnega okolja. In če so z njimi še podobni učitelji, je problem še večji.

Treba je tudi spremeniti logiko, da je treba študenta, ki se v neki ustanovi uči, usposablja in pridobiva kompetence v stroki, plačati. Študent naj v tem času dobi ustrezen državljanski dodatek za študij oziroma za usposabljanje in naj ima tudi ustrezen status. Ob taki logiki vključevanja študentov v delo je mogoče uvesti tudi normalno obdavčitev plačljivega študentskega dela. Nagraditi je treba mentorje, in to na podlagi izvedbe ustreznega programa. Določen del tovrstnih kompetenc bi lahko študenti dobili tudi v različnih oblikah podjetniških in raziskovalnih centrov ob samih izobraževalnih ustanovah in v tehnoloških parkih, ki v določeni meri že uvajajo takšne oblike sodelovanja z izobraževalnimi ustanovami.

Srečo Zakrajšek je nekdanji direktor Zavoda RS za šolstvo, direktor Inštituta in akademije za multimedije, Ljubljana.