V Ljubljani še vedno ne stoji džamija. Ravno ta teden je v Mariboru na športni tekmi odmeval krik "Nož, žica, Srebrenica". Seveda debata o pravicah otrok tudi s tem navijaškim zločinom nima nikakršne vsebinske zveze. A časovno sovpadanje bi ne moglo biti bolj neprijetno. Spomin na smrti v srcu Evrope je preveč boleč.

Poleg tega je pobuda varuhinje zadela ob versko intimo. Tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji Nevzet Porić je na vprašanja Dnevnika o tem, kakšen je verski pomen obrezovanja, odvrnil, da so vprašanja zanj žaljiva. Po nekaj dneh pojasnjevanj je zavrnil komuniciranje z novinarji. Vsa vprašanja je zavrnil tudi profesor na fakulteti za islamske vede v Sarajevu dr. Enes Ljevaković. "To je pritisk na muslimane in njihove verske pravice," je dejal.

Otrok iz razumljivih razlogov v javnosti nihče ni nič vprašal. Spraševali jih bodo, če bodo želeli, njihovi starši. Po trditvah Nevzeta Porića je obrezanih devetindevetdeset odstotkov muslimanskih dečkov. To je zadnje dejstvo, o katerem je po njegovem še mogoče govoriti.

Nov krog

Zaradi težkih okoliščin, ki so nastale, se je urad varuhinje v četrtek odločil za še en krog pojasnjevanja: "Varuh na spornost postopkov obrezovanja ni opozoril z namenom njihovega preganjanja, temveč primerne ureditve. Zato priporoča pristojnim državnim organom, da v sodelovanju s prizadetimi verskimi skupnostmi pripravijo ustrezne zakonske podlage, ki bodo obrezovanje otrok, ki je del verskega prepričanja, tudi pravno legitimirale in uredile način izvajanja teh postopkov v okviru javnega zdravstva."

Govora o kazenski odgovornosti, ki je bila vpletena v prvo sporočilo varuhinje, v drugem sporočilu ni bilo več. Z opozarjanjem na elemente kaznivega dejanja je urad pretiraval. Vseeno pa so pri varuhinji še enkrat poudarili svoje mnenje, da "je cirkumcizija iz nemedicinskih razlogov dopustna le z otrokovim soglasjem, ob pogojih, ki jih določa zakon o pacientovih pravicah, torej praviloma po petnajstem letu starosti".

"Glede na to, da ni dokončnih medicinskih argumentov ne za obrezovanje ne proti obrezovanju, je odpiranje te tematike s strani urada varuha lahko samo ideološko in potemtakem politično," pravi strokovnjak za judaizem dr. Klemen Jelinčič Boeta. "To vprašanje so na diplomatski način že obravnavali v drugih državah Evropske unije in tudi v sklopu Konvencije ZN o pravicah otroka, kjer nikoli niso rekli, da je obrezovanje kršitev otrokovih pravic. Zato to ne more biti zaskrbljenost zaradi otrokovih pravic, temveč zgolj provokacija."

Jelinčič Boeta pravi, da je pri judih obrezovanje obvezno. "Če moški ni obrezan, ni Jud. Obrezovanje se izvede, kot piše v Svetem pismu, osmi dan po rojstvu." Judovska vera uči, da se je s tem, ko se je Abraham dal obrezati, začel monoteizem. "To je eno najpomembnejših dejanj v človeški zgodovini, ključna prelomnica v razvoju človeške zavesti: monoteizem namesto politeizma ali poganstva. Dogodek predstavlja Abrahamovo zavezo z Bogom in s tem označuje začetek tako imenovanih Abrahamovih religij, se pravi judovstva, krščanstva in islama." Jelinčič Boeta pravi, da je tudi islamska vera prevzela obrezovanje, ker se je dal obrezati Abraham, iz katerega po islamski tradiciji izhaja tudi islam.

V krščanskem svetu se obrezujejo etiopski kopti. "Poziv k prepovedi obreze je poziv k prepovedi islama in judovstva v Sloveniji," zaključuje Jelinčič Boeta. "Pobuda odpira Pandorino skrinjico in iskanje škodljivih dejanj in vplivov na vseh področjih, ki vodi do absurda." Jelinčič Boeta opozarja, da ga "poziv k prepovedi obrezovanja spominja na nacionalsocializem in najbolj trdo stalinistično obdobje v Sovjetski zvezi."

O dopustnosti obrezovanja sicer potekajo razprave v različnih državah. Poseg ni nikjer prepovedan, ponekod, denimo na Nizozemskem, pa ga zdravniške organizacije odsvetujejo.

Priložnost za pogovor

Pravna stroka opozarja, da sta v minulem tednu v Sloveniji trčila dva svetova: svet telesne nedotakljivosti, neodvisen od ideologij, kjer velja, da ima vsakdo pravico ostati tak, kot je bil rojen, ter svet verske svobode, katere del je pravica do izvajanja verskih obredov. Pri tem se je izpostavilo stališče, da meja svobode stoji tam, kjer začne teči kri. Četudi v širšem pravnem smislu ta meja obstaja, pa lahko država odloči tudi drugače in takšne posege dopusti.

"Srečali in sprli sta se dve pojmovanji človekovih pravic," pravi sociolog religije dr. Marjan Smrke. "Eno se je razvilo v zadnjih desetletjih in na njem stoji in pade vsak varuh človekovih pravic v sodobni Evropi. Na drugi strani pa imamo pojmovanja, ki izvirajo iz daljnih patriarhalnih časov, ko so nastajale svete knjige. Zato je treba tudi hkrati razumeti položaj varuhinje, ki mora skrbeti za ta vprašanja, ter položaj judov ali muslimanov." Smrke pravi, da bi lahko prišlo do strpnega pogovora. "Muslimani in judi se ne bi smeli počutiti napadene. V islamu in judaizmu, pa tudi v krščanskem svetu, kjer obrezujejo iz medicinskih razlogov, obstajajo tudi gibanja, ki pravijo, da je treba te tradicije preseči."

Dr. Zoran Pavlović, direktor Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana in raziskovalec na področju otrokovih pravic, pravi, da je "treba premisliti, kako omejiti odločilen vpliv skupnosti oziroma uravnovesiti moč države in moč družine nad otrokom".

"Konvencija ZN o otrokovih pravicah pomeni zavezo države do otroka in v ničemer ne oporeka pravici staršev, da odločajo o vzgoji svojih otrok, saj dobrobit otroka tesno veže na družino, ki zanj skrbi," pravi Pavlović. Poskusi odvzemanja pravic družini na področju vzgoje so se vedno znova izkazali za totalitarne. "Zato je bilo tudi v času po drugi svetovni vojni v dokumente o človekovih pravicah zavestno in izrecno zapisano, da so starši tisti, ki po svoji vesti odločajo o vzgoji otrok. Otrok ne smemo pojmovati kot lastnino staršev, lahko pa pojmujemo starše kot nekakšno usodo otrok. Otroci z rojstvom 'padejo' v tradicionalni kontekst svoje družine. Konvencija zasebnost in avtoriteto družine ter starševstva spoštuje in podpira. Le v praksi se vedno bolj uporablja otrokove pravice kot čustveni argument za poseganje v pravice odraslih. O tem se lahko prepričamo tudi v razpravah ob družinskem zakoniku, v katerih se pravicam odraslih in otrok dejansko nasprotuje."

Vendar, pravi Pavlović, oblast in avtoriteta družine oziroma skupnosti nista absolutni. Meje vendarle postavlja tudi konvencija ZN: starši ne smejo otroka zlorabljati, zanemarjati in izkoriščati. "Osnovno izobraževanje je denimo tudi po mednarodni zakonodaji obvezno. To je morda največji poseg države v roditeljsko pravico, upravičujejo pa ga otrokove dolgoročne koristi." Na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu so tako že v sedemdesetih letih delno izgubili primer starši iz Danske, ki so trdili, da se zaradi zakonske uvedbe specifičnega pouka o spolnosti v šolah krši njihova starševska pravica do usmerjene vzgoje. Sodišče je odločilo, da pravice niso bile kršene, vendar jim je prišlo naproti z argumentacijo, da lahko, če želijo, svoje otroke, ki so jih umaknili od pouka, v skladu z uradnim programom učijo sami doma.

Odprta prihodnost

"Pri razmišljanju o mejah avtoritete staršev se velja spomniti koncepta filozofa Joela Feinberga, ki je pisal o 'pravici otroka do odprte prihodnosti'," pravi Pavlović. "Starši sicer imajo pravico in privilegij vzgajati otroka, a se ne smejo izogniti konkurenci z drugimi vzgojnimi vplivi." Tako denimo starši ne smejo otroka socialno izolirati, saj bi mu v sodobnem svetu to škodilo. Poznati mora tudi druga dejstva, ki jih ni spoznal v družini, biti gibljiv v različnih svetovih, da se bo lahko znašel tudi tedaj, ko se ne bo več mogel zanesti na družino. "Seveda v odprto prihodnost sodi tudi to, da otroka ne pohabimo, ne telesno ne duševno," opozarja Pavlović. "Vidimo, da je torej tudi ob načelnem spoštovanju avtoritete in zasebnosti družine precej omejitev absolutne oblasti staršev nad otroki. Napredek civilizacije pa jih utegne terjati še več."

Pavlović priznava, da je obrezovanje dečkov mejno področje. "Po eni strani je težko reči, da se s tem dejanjem otroku stori dolgoročna škoda. A vseeno gre za nepovraten poseg v telo brez zdravstvene utemeljitve in brez soglasja prizadetega." V islamski in judovski skupnosti so sicer večkrat poudarili, da verjamejo, da obrezovanje poleg boljšega vzdrževanja higiene prinaša pozitivne zdravstvene posledice, denimo boljšo zaščito pred virusom HIV. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2007 na podlagi študij v nekaterih afriških državah objavila, da se tveganje za okužbo s HIV z obrezovanjem zmanjša za približno šestdeset odstotkov. Vendar so se študije nanašale predvsem na tretji svet.

V zahodnem svetu, tudi v Sloveniji, pa se zdravnikom postavlja vprašanje, ali morebitne zdravstvene koristi, h katerim je treba prišteti svobodo roditeljev, da odločajo o (verski) vzgoji otrok, odtehtajo neprijetnosti, ki pri posegu nastanejo. V ljubljanskem Kliničnem centru so dilemo razrešili tako, da so za poseg postavili zelo visoko ceno in tako zmanjšali število primerov. V islamski skupnosti so že pojasnili, da se večina staršev odloča za posege v drugih državah. Cenovno ugodni so denimo posegi v Bosni in Hercegovini ter v Avstriji.

Pavlović povzema, da poseganje v navade drugih kultur in družb ni mogoče oziroma ni uspešno brez notranjega oporekanja. "Dokler se v določeni skupnosti ne pojavi skupina, ki se začne potegovati za partikularne pravice, oporekanja od zunaj ni mogoče učinkovito podpreti. Na kakšen način bi relativizirali in kritizirali kulturo, v kateri se nihče ne pritožuje?" se sprašuje naš sogovornik. "Tudi v primeru ritualnega obrezovanja dečkov ne vemo, od kod je pravzaprav pritožba prišla. A vendarle ne govorimo o tem, kakšne navade naj veljajo v neki oddaljeni kulturi, ki je ne razumemo dobro. Stališče varuhinje je 'dregnilo' v to, kakšni zakoni in pravila bodo veljali tukaj. S svojim mnenjem je izrazila prepričanje, da smo kot družba pripravljeni na soočenje s kompleksnim vprašanjem: ali je pri taki praksi, kot je obrezovanje dečkov, bolj pomembna tradicija in pravica staršev, da otroke vzgajajo v skladu s svojimi verskimi prepričanji, ker pač obrezovanje doslej ni bilo prepoznano kot nedvoumno škodljivo, ali pa je pomembnejša pravica posameznika - tudi ali celo predvsem takrat, ko je otrok - biti zaščiten pred nepovratnimi posegi v svoje telo, dokler ne zmore za to dati kompetentnega in informiranega soglasja."