"Slovenija postaja neverodostojna na vseh področjih," je v četrtkovih Pogledih Slovenije navrgel Tone Vogrinec. Skoraj dve uri matranja s temo, ki se ji reče propadla Univerzijada, je res mukotrpno delo. Tako za tiste v studiu kot za nas pred ekrani. Vse muke bi lahko že na samem začetku pretrgal glavni grešni kozel v očeh Uroša Slaka, vidno prizadeti Otmar Kugovnik. Če bi na prvo Slakovo vprašanje, kdaj bo državi vrnil tri milijone evrov, odgovoril, da bo jutri šel v banko in jih v kovčku prinesel novemu superministru, bi bila zadeva končana. Namreč, vse, kar je voditelja zanimalo, so bili tisti nesrečni trije milijoni, ki jih je država nakazala neki napol virtualni svetovni univerzitetni zvezi. Pač stara praksa. Desetkrat ponoviti vprašanje in vsakič znova uživati, kako napadeni nima odgovora. Kako ne verjame, da obstaja rešitev. Pozitiven izhod. Malo humorja.

Pomanjkanje slednjega je več kot očitno. Zabavati se ne znamo niti iz takšnih tem, kot je smešna Univerzijada. Za katero vsi vemo, da je tretjerazredna brezvezna prireditev. Še potujoči cirkus ne. In tako sem se že pred štirimi leti čudil navdušenju, ki sta ga uprizorila minister Milan Zver in župan Franc Kangler. Zmago sta pred kamerami proslavljala tako, kot da bi sesuli pol sveta in namahali ostre rivale. Resnica pa je bila sila enostavna: Maribor je bil edini kandidat, edini, ki še ni pogruntal, da so univerzijade en sam nateg. Na katerih je še najmanj tistih, ki so študentje, in vse več tistih, ki naivnežem kasirajo pristojbine in se malo furajo na eksotične destinacije špilat frajerje.

Pogledi Slovenije pa so v četrtek pokazali, kje se trenutno nahaja Slovenija. Ok, lahko polemiziramo z Vogrinčevo trditvijo o verodostojnosti te dežele, ne moremo pa prezreti tistega, kar so nam demonstrirali govorci. Predstavo v kurniku, kjer ves čas frči perje in kjer so vsi prepričani, da so glavni petelini na vasi. Ali pa eni zahojeni gorjani, ki so s hribov direktno padli pred luči sveta. To, da se župan občine Ptuj Štefan Čelan na koncu oddaje v neposrednem javljanju pojavi oblečen v trenirko z ozadjem vinskih steklenic, je del te folklore. Je del stanja duha, ki ga lahko skrčimo v pet segmentov. Segmentov, ki so v četrtek štrleli iz oddaje kot kakšen neprebojni monolit.

Prvič: majhni smo še bolj, kot si mislimo. Zato smo, jasno, pripravljeni narediti vse, da nas vidijo veliki. Eni bi se samo slikali z vladarji sveta, drugi pa brez razmisleka plačali pristojbine raznim mednarodnim zvezam samo zato, da dobimo mednarodni dogodek. Da se vpišemo na zemljevid velikih. Podatek, da smo tako za Univerzijado kot za evropsko prvenstvo v košarki plačali daleč največ, je simptom te majhnosti.

Drugič: vsi smo skregani med seboj. To, kar smo gledali od volitev naprej, je le pojavna oblika tega, kar gledamo vsak dan. Na eni strani jokanje Franca Kanglerja, kako se skuša spraviti Maribor na kolena, na drugi strani gostje v studiu Pogledov Slovenije, ki tekmujejo med seboj, kdo bo imel bolj oster in sovražen pogled. Kot da ne poznamo dialoga. Kot da ne verjamemo, da ima lahko drugi, ki misli drugače, morda tudi prav. Biti sovražno razpoložen do vseh okoli sebe je vprašanje stila. Je vprašanje časti.

Tretjič: v principu vsi lažejo. Nihče nikomur ne verjame. Še računskemu sodišču ne. Logično je, da v časih, ko poslanci ponarejajo diplome in dokazila in politični konkurenti manipulirajo z zmontiranimi dokumenti, ni prostora za resnico. In četudi komu slučajno pade na pamet, da je dobro kaj povedati po resnici, mu ne bo nihče verjel. Dvom do vsega je že del genskega zapisa.

Četrtič: vsi so krivi. Kdorkoli se znajde v teve studiu, je že sprejel del krivde. V principu so gostje tam zato, da mi pred ekrani merimo stopnjo njihove krivde. Lahko, da je minister Žiga Turk v četrtek še odnesel celo kožo zaradi preprostega dejstva, da je na oblasti šele nekaj dni, vendar bo naslednjič že zaznamovan s sumom. Sumom, da nosi del skupinske krivde za vse sranje, ki se nam obeta.

Petič: vsi bi molzli. To je bil več kot očitno nacionalni šport. Kje in na kakšen način iz države izcuzati čim več sredstev. Kako to ubogo suho kravo izmozgati do amena. Kako jo spraviti na kolena in se pri tem še zabavati v stilu: dobro smo jih prinesli okoli.

Vse fino in prav do takrat, ko gre za eno obrobno Univerzijado. Tretjerazredni vaški mimohod. Težje bo takrat, ko ne bo več možno molsti države zaradi projektov tipa TEŠ6. Edina rešitev bo, da bomo vsi državljani postali molzne krave. Gagali bomo po dolgem in počez in dihali na škrge. Iger sicer ne bomo imeli, bomo pa verodostojni v očeh svetovnih korporacij, ki nam velikodušno ne bodo kasirale penalov. Morda celo dobimo kakšen popust za organizacijo svetovnega prvenstva v metanju ljudi na finte…