S Prešernom je torej povezan naravni cikel slovenskega kulturnega ustvarjalca ali vsaj tistih med njimi, ki jih pod odrom čaka občinstvo. Občinstvo, ki ga slovenski kulturi in umetnosti po vseh naporih in energiji, vloženi vanju, pogosto zmanjka, kar po mnenju Roze niti ni njun glavni problem. Tu so vsaj še birokratske uzance, blefiranje in goljufanje, subvencije kot narkotiki, majhnost jezikovne skupnosti, okoren javni sektor, socialne negotovosti, slabo usmerjana in odmerjana podpora ter splošna vprašanja o smislu in namenu kulture v mladi in vse prej kot zreli družbi. Pred le nekaj dnevi se je vsem problemom slovenske kulture pridružila še ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo.

Zadnja leta Andrej Rozman Roza vodi Rozinteater, ki so ga že označili za zgled gledališča v času recesije. Če je treba, lahko v njem vse postori sam: je pisec, režiser, scenograf, masker, igralec... "Na žalost mislim, da je tako gledališče tudi model za težke čase, ki prihajajo," pravi.

Najbrž je že del tradicije, da kulturni dan preživite strogo delovno?

Osmi februar je zame najbolj oblegan dan, drugi je 3. december, oblegan pa je tudi 23. april, dan knjige. Tak je pač posel.

Zanesljivo torej ne boste kulturno umolknili prav na kulturni dan. Se vam zdi zamisel kulturnega molka kot načina protesta proti ukinjanju samostojnega ministrstva za kulturo sprejemljiva?

Osebno sem zelo skeptičen do kulturnega molka. Nasploh do molka. Pred kratkim sem gledal filme, ki so jih med vojno snemali na Češkem, ko je bila Praga poleg Pariza in Beograda eno od treh mest, v katerih so med vojno kljub okupaciji snemali filme. Razmišljal sem, kaj je pravzaprav bolje, ustvarjati svojo kulturo še naprej ali umolkniti. Zapoved kulturnega molka ima zmeraj za posledico izdajalce, in to ni dobro. Mislim, da se mora umetnost boriti s svojimi sredstvi, z umetnostjo. Minuta kulturnega molka sredi prireditve, ki ji prisostvujejo oblastniki, se mi zdi bolj učinkovita.

Ker se molk zlahka narobe razume?

Mislim, da je treba kulturo usmeriti proti tistim, ki ji škodijo, in da se je prav z njo treba boriti. Nisem prepričan, da z molkom to dosežeš. Ne moreš se z molkom boriti proti nekomu, ki te želi utišati.

Kaj pa tisti, ki bodo v prihodnje prisiljeni v kulturni molk? Če se bodo napovedi nastajajoče vlade glede kulturnega polja uresničile, bo najbrž nastal neki segment tega polja, ki enostavno ne bo več mogel ustvarjati.

To se bo gotovo zgodilo, a bi se zgodilo v vsakem primeru. Zdaj se vse to zgrinja na nastajajočo oblast, za katero bi iz izkušnje rekel, da je bolj nevarna, saj je v prejšnjem mandatu pokazala precejšen odpor do urbane kulture. Vendar bi bila tudi leva oblast prisiljena manjšati sredstva, namenjena kulturi, in nikakor je ne bi branil, saj je imela skoraj celotno obdobje samostojnosti vse niti kulture v rokah, a ni nikoli napravila temeljitih reorganizacij. Takoj po osamosvojitvi bi morali začeti premisleke, zakaj in kakšno kulturo sploh rabimo.

Kakšno kulturo torej rabimo in zakaj jo je treba javno podpirati?

Kulturna oblast pri nas deluje kot nekaj, kar je v prvi vrsti namenjeno umetnikom, da se ti lahko organizirajo in izražajo, kar je po moje narobe. Seveda rabimo umetnike, da razvijajo nove prakse, potrebujemo pa tudi tisto umetnost, ki je kultura. Umetnost in kultura nista čisto isto. Ne strinjam se s sloganom "Kultura, to je vsa umetnost", s katerim se je nekoč reklamiral Cankarjev dom. Ni vsa umetnost kultura in ni vsa kultura umetnost. Ko umetnost postane kultura, to pomeni, da je postala ljudsko blago. Vsaka družba potrebuje umetnost, ki je ne zanima popularnost, ampak prestopanje okvirov znanega. Vendar hkrati potrebuje tudi veliko kulture, ki daje ljudem samozavest. Popularna umetnost lahko ljudem oči odpira ali zapira. Od države pričakujemo, da bo podpirala tisto, ki jim pomaga razumevati svet, v katerem živijo.

Sami ste kot ustvarjalec aktivni že toliko časa, da lahko relevantno sodite, kateri ukrepi na ravni sistema bi bili kulturi v preteklih dveh desetletjih najbolj koristili.

Kot veliko pomanjkljivost dosedanje kulturne politike vidim, da sta literatura in gledališče najbolj subvencionirani dejavnosti. Jasno je, zakaj, saj ima jezik majhno skupino uporabnikov in majhno tržišče, teater in literatura pa sta tista, ki sta omejena na ta majhen trg in tako hendikepirana. Predpostavljam, da se je tak sistem podpore vzpostavil že v samem začetku javne podpore slovenski kulturi. Potem pa so prišle vse te nove umetniške prakse, ki dosežejo največ ljudi: film, televizija in internet. To bi morala biti področja, na katerih bi se ministrstvo zavezalo, da bo na njih prišlo do razcveta. Tako pa imamo televizijske nadaljevanke, ki nimajo nobene zveze s svetom, v katerem živimo, in zdi se, da gre predvsem za zadoščanje zahtevam po jezikovnih kvotah. Redke med njimi so vsaj popularne, večinoma pa niso niti to.

Ker je naš jezik enakopraven drugim jezikom v Evropski uniji, moramo v njem zahtevati enako kvalitetno kulturno produkcijo, kot jo imajo narodi z večjim številom uporabnikov. Če nas je manj, se moramo pač toliko bolj potruditi in to omogočati sistematično. Ker če v slovenščini nimamo kvalitetne sodobne kulture, tudi slovenskih politikov ne potrebujemo in je bolje, da se priključimo kakšni večji jezikovni skupnosti. Za nas je sicer že prepozno, a vsaj naši otroci in vnuki bodo živeli v jeziku, ki jim bo dajal potrebno samozavest.

Pred časom ste govorili, da je eden od razlogov, da je pri nas tako malo literature, ki bi prepričljivo odslikavala realne družbene okoliščine, tudi v subvencioniranju te dejavnosti. Je dobro, da se subvencioniranje kulture na novo premisli in tudi zmanjša?

Za majhen narod, utemeljen na jeziku, je zelo pomembno, da svojo majhnost kompenzira s subvencioniranjem kulture, ki nastaja v tem jeziku. Subvencije so zelo pomembne, a seveda jih je treba pametno usmerjati. Pri nas imamo paradoks, da se nekomu, ki se ukvarja z umetnostjo, bolj splača sliniti k nekim teoretikom, da mu bodo dali točke, kot pa iskati občinstvo, ki ga težko dobiš celo s komunikativnimi oblikami umetnosti. Tako imamo sistem krmilnic, decembra je noro, premiera za premiero in skoraj nobenih ponovitev.

Škoda, da se s temi vprašanji nismo ukvarjali, ko nam je šlo dobro. Sedaj lahko celoten sistem doživi kolaps, ki bo seveda pometel, najmočnejši bodo preživeli, drugi pa bodo šli. Truditi bi se morali za to, da bi čim več umetnikov prišlo k nam iz tujine, blazno bi lahko profitirali od ljudi, če bi jih znali privabiti v času globalnih migracij. Če imamo ministrstvo za Slovence po svetu, bi morali ustanoviti še ministrstvo za Neslovence v domovini. Ne bi bili sicer "blut und boden", a če bi posvojili naš jezik, bi bila to za nas lahko velika korist.

V vaši poeziji se pogosto srečamo z motivom jezikovne majhnosti, ki jo obravnavate kot neke vrste prekletstvo. Je dvojezična prihodnost neizogibna za majhne narode, ki ne poskrbijo, da bi jezik razvijala in utrjevala živa umetniška beseda?

Če k temu pristopimo neoliberalno, je jasno, da je treba preiti na jezike, ki imajo pod sabo večji trg. Najhujše, kar se nam lahko zgodi, je, da naš jezik postane enak zvezdam, ki jih ni več, pa še zmeraj zgledajo, kot da so. V primeru jezika to pomeni, da se ne razvija naprej, ampak se ponavljajo stari obrazci, ljudje pa so zmeraj bolj dvojezični. In če Slovenci postanemo dvojezični, hitro prevaga tisti drugi jezik, v katerem dobimo dovolj sodobne popularne umetnosti. Zaenkrat smo še daleč od tega, vendar živimo v času, ko za svoje kulturno zadovoljstvo vse bolj krvavo potrebujemo znanje tujih jezikov, eventualni podnapisi pa so zmeraj slabše plačani in temu primerno površni.

Glavni slovenski problem je v naši naivnosti, da smo, ko smo stopili v svojo lastno državo, mislili, da smo prišli na cilj, v bistvu pa smo prišli na štart. Odločiti se moramo, ali hočemo svojo državo ali je nočemo. Res je, da smo vmes zavozili tudi svoje gospodarstvo, a to ne pomeni, da če hočemo biti narod, ne potrebujemo kvalitetne kulture.

Pred leti ste ustanovili versko skupnost zaničnikov, ki si je prizadevala za zelo plemenit cilj po zgledu Anglije, kjer imajo 0 odstotkov davka na knjigo. Koliko članov ima danes verska skupnost zaničnikov in zaničnic?

Ne nameravamo se še registrirati kot verska skupnost, to lahko storimo šele čez sedem, osem let in tedaj se bomo morali prešteti. Sedaj se ukvarjam s tem, da izpopolnim obred, saj so nas na Tednu slovenske drame uvrstili v spremljevalni program in bi rad takrat čim bolj jasno povedal, za kaj nam gre. Nekako nas zvajajo na to, da se borimo za ničodstotni davek na izdelke, ki širijo slovenski jezik. Pa to niti ni res. Mi samo verjamemo, da je tak davek možen. Borimo pa se za to, da ima slovenski jezik čim več možnosti, da se razvija in širi.

Vaše ime najdemo tudi v registru približno 2500 samozaposlenih v kulturi. Kljub delu na različnih umetniških področjih ste se vanj vpisali kot pesnik, saj pravilnik sili v izbiro le ene dejavnosti. Je bila za vas to dilema?

Sprva sem bil vpisan kot gledališčnik in literat, kar je bila dokaj točna definicija tega, kar počnem, a potem te možnosti nismo več imeli in sem se moral za nekaj odločiti. Pa se mi zdi pesnik tako lepa beseda in sem si jo izbral.

Beseda ima še vedno ugled?

Zdi se mi super, ko me vprašajo po teh formalnostih in rečem Rozman Andrej minus pesnik.

Veliko izkušenj imate tudi z delom na področju nevladnega organiziranja v kulturi. V 80. letih ste ustanovili Gledališče Ane Monro, danes vodite Rozinteater. Kaj bi morala storiti politika, da bi sistemsko omogočila kvalitetno kulturno ustvarjanje nevladnih organizacij?

Zase lahko rečem, da sem imel v zadnjem času veliko težav pri prijavljanju na razpise. V enem primeru sem ugotovil, da bi moral imeti v primeru uspešne prijave toliko produkcije, da bi me to ubilo. Nato sem se prijavil na razpis za avtorski opus, ki je terjal realizacijo v štirih letih, kar se mi je zdelo realno. Zaenkrat sem še vse realiziral, kar sem prijavil. In to zato, ker je bil razpis postavljen realno. Na ministrstvu bi se morali vedno truditi, da realnim ustvarjalcem dajo možnost, da svoje programe realizirajo brez goljufanja. Zelo veliko produkcije se ustvarja tako, da moramo prikazati določeno količino lastnega vložka. To rezultira v tem, da prijavitelji v prijavah prikažejo zelo visoke honorarje, ustvarjalci pa nato delajo brez plačila.

Debata je že dolgo živa, vprašanje pa ostaja ­- kako se ogniti pogoltni birokraciji v kulturi?

Birokracija bi se morala prilagoditi realnosti in se potruditi, da bi postali ti ustvarjalci čim bolj učinkoviti, ne pa, da izgubljajo energijo v številkah. Grozno je, ker so ti obrazci zmeraj hujši. Za to, da se rešiš zla birokracije, potrebuješ predane birokrate, ki se čutijo dolžne poskrbeti za to, da bo stvar funkcionirala. Birokrati bi morali biti na strani uporabnikov njihovih storitev, ne pa da morajo že z razpisnimi pogoji čim več ljudi "zjebat", da bodo nekaj spregledali in bo že s tem opravljena selekcija. To je v resnici samomor za družbo, ki se zaveda, da kulturo potrebuje. Je pa seveda to dober model v družbi, ki misli, da kulturo rabi le za to, da se umetniki ne razburjajo. A to je pot v razpad.

Kakšni motivi stojijo za vladnim združevanjem izobraževanja, znanosti, kulture in športa?

To je samoumevna posledica tega, da ne vemo, zakaj kulturo rabimo. Včasih je bilo jasno, da smo kulturo v svojem jeziku potrebovali kot potrditev svoje identitete, kot dokaz, da smo državotvorna skupnost, zdaj pa te funkcije pač nima več. A ravno zato bi se morali ukvarjati z vprašanjem, zakaj sploh kulturo rabimo. Združevanje resorjev pa je ena taka populistična floskula za širše občestvo, ki mu grejo umetniki in okoljevarstveniki na živce. Meni osebno je celo še hujše to s pridruževanjem okoljskega ministrstva kmetijskemu. To je še večja norost in nevarnost. Združujejo jih seveda, da bodo stvari poenostavili in jih lažje obvladovali. Pa ugodili bodo tistim, ki jim gredo ene stvari na živce. Kot je bilo rečeno, kak alternativni glasbeni festival pa bomo že lahko pogrešali.

Kar pa je najbolj problematično, je ta podeželanskost desne politike in prezir do Ljubljane in urbanosti v tistem delu politike, ki se dela, da je narodnozavedna, domoljubna in patriotska. A če pogledamo sodobno umetnost in kulturo, tisto najbolj popularno, ne avantgardno, vidimo, da imajo zelo dobro popularno sodobno kulturo tisti narodi, ki imajo zelo močna mesta. Kamorkoli bi pogledali, bi ugotovili, da je sodobna kultura, ki je najbolj narodotvorna, povezana z mesti. Kjer so razvita mesta, je bolj močna nacionalna kultura. Slovenija s tem prezirom do Ljubljane in urbanega ter poudarjanjem preprostega, poštenega in podeželskega življenja pravzaprav deluje v nasprotno smer in škodi svojim direktnim narodnim interesom.

Se vam zdi odziv kulturnega sektorja na ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo primeren in konstruktiven? Peticija, protesti itd.?

Več, kot reči, da to ni v redu, se ne da. Z odzivom je bila politiki dana priložnost, da pokaže, da ima za svoje namere argumente. Vesel sem, da je peticijo podpisal tudi Niko Grafenauer in da je tudi Drago Jančar izrazil nestrinjanje z ukinjanjem samostojnega resorja. Mnogi, ki podpirajo nastajajočo oblast, so lepo tiho, a mislim, da tudi njim ni najbolj prijetno.

Omenjeni spor med urbanim in ruralnim nazorno kaže tudi projekt Evropske prestolnice kulture. Kako ocenjujete njegov potencial?

Grozno žal mi je, da je projekt slabo izkoriščen in da ga niso fokusirali le na Maribor. Že na začetku sta se mi zdeli glavni napaki poudarjanje virtualnosti in razpršenost na več mest. Vsemu internetu navkljub je mesto še vedno živo fizično telo. Mesta žarčijo, vanje se stekajo ljudje. Namesto da bi iz Maribora naredili drugo močno urbano središče, so ustvarili zmedo. Ključna napaka je tudi v pozni organizaciji. Vse skupaj je posledica celotne organiziranosti naše države, ki je zelo amaterska tvorba in očitno namenjena samo temu, da jo plenijo tisti, ki to obvladajo. Zelo sem bil vesel izbora Maribora, saj bi se z uspehom tudi sovraštvo do Ljubljane malo poleglo. Seveda pa je treba vedeti, da je bil tudi Evropski mesec kulture v Ljubljani leta 1997 taka sramota, da si o tem nihče več ne upa govoriti, pa tudi nobene analize še nisem opazil, četudi mislim, da bi bile zelo koristne. Tudi tam smo prisostvovali neučinkovito praznim dogodkom, ki niso pritegnili občinstva.

Maribor bo Evropska prestolnica kulture, nato pa bo konec sveta, ste se šalili pred časom.

To bi nas po svoje lahko odrešilo posledic. A osebno si bolj želim, da bi še trajalo. Tudi zato, da se vidi, kdo je bil kje in kaj je naredil.

Ker vemo, da je ena vaših odlik močna imaginacija, me zanima, kaj si predstavljate, če z njeno pomočjo združite prej omenjena področja: izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

Zdi se mi super, da se šport in kultura združujeta, že zdavnaj bi se morala. Saj šport je samo ena oblika kulture. Smo pač prišli nazaj v tisto fazo starega Rima, v katerem so bili glavni kulturni dogodki gladiatorski boji. Znanost pa tudi. Vseeno pa mislim, da bi lahko pridružili še obrambo. Vedno se mi je zdelo, da je tudi obramba ena taka atrakcija in bi lahko šlo vse pod eno streho. Čudovite parade bi imeli!

Namesto tega bodo dobili samostojno ministrstvo Slovenci v zamejstvu in po svetu. Ti bodo to gotovo znali ceniti, Slovenci doma pa smo prav tako lahko veseli tako smotrne porabe javnega denarja.

Ministrstvo za Slovence po svetu se bo ukvarjalo z vedno več umetniki. Bi rekel, da sta lahko Mitja Okorn in Marko Letonja kar njegova prednostna zadeva. Kar se tiče zamejskih Slovencev, pa porabski potrebujejo gospodarsko razvito Prekmurje, kjer bi lahko našli zaslužek tudi zase, medtem ko vsi tisti Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki govorijo slovensko, potrebujejo predvsem tako kvalitetno sodobno slovensko kulturo, da bo vlila samozavest tudi njim. Drugi Slovenci po svetu, kamor spada večina ameriških, ki od slovenščine razumejo samo potico, pa potrebujejo predvsem čim lepšo domovino svojih prednikov. Tako da se bojim, da Slovenci po svetu potrebujejo predvsem čim bolj učinkovito gospodarsko, kulturno in okoljsko ministrstvo. Namesto tega pa so dobili ministrico, ki ima namesto listnice zelo jasna moralna stališča.

Vas straši hitrost, s katero so se v zadnjih tednih kulturnemu sektorju napovedale vse te spremembe, potem ko 20 let ni prišlo do večjih sprememb in pravzaprav niti koraka v smer prepotrebnih racionalizacij, na primer v javnem sektorju?

Kar se tiče strahu, sem nekaj takega pričakoval. O združevanju kulturnega ministrstva je govorila tudi že prejšnja vlada. Sem odločno proti temu, da se kulturno ministrstvo ukinja. Težko si predstavljam, da bo kakšen državni sekretar za kulturo uspel nadoknaditi vse tisto, s čimer smo v kulturni politiki že tako v zamudi. Dvomim tudi, da bo zdaj, ko je ob športu skupaj s šolstvom tudi kultura, to pomenilo, da bodo ob osnovnih šolah poleg telovadnic gradili tudi gledališke dvorane. To, da šole nimajo gledaliških odrov, imajo pa telovadnice, se mi zdi ena večjih napak naše družbe in jasen dokaz tega, kam se razvijamo.

Zato je ukinitev ministrstva za kulturo pravzaprav logična posledica našega odnosa do sveta. Problem je v tem, da bo zdaj za kulturo ne samo manj denarja, ampak najbrž tudi manj razmisleka. Predstavljam si, da bodo najkrajšo potegnili samozaposleni, kulturna društva in zavodi, medtem ko se bodo velike institucije obdržale. Čeprav so majhne kulturne organizacije lahko veliko bolj simpatične in učinkovite.

Je čas bolj primeren za humor ali za skrajno resne nastope v literaturi?

Čas je brez dvoma zelo primeren za to, da se proti absurdom, ki smo jim priča, borimo s pomočjo humorja. A humor je zelo raznolika zadeva. Pri nas je veliko grobega in preprostega humorja. Tako kot pri vsej ostali kulturni ponudbi v našem jeziku se pač tudi pri humorju čuti, da je tržišče majhno in temu primerno majhen tudi trud tistih, ki na tem tržišču nastopajo. Ne zdi se mi dobro, da se političnega nasprotnika zmerja. Čeprav si ta marsikatero grobo besedo zasluži, je bolje biti umirjen in strpen, saj z diskvalifikacijami samo upravičiš grobost druge strani. Slovenci imamo dva tabora, ki dvigata toliko prahu, da lahko nekdo, ki mu od povsod štrlijo sami problematični in sumljivi posli, še naprej dela svoje.