Njegova zgodba te dni kroži po evropskih medijih kot tipičen primer problematike vzhodnoevropskega nogometa. Problematike, ki jo sestavljajo neredna plačila igralcev, šikaniranje in korupcija. Tako ugotavlja študija, ki je bila minuli teden javnosti predstavljena v publikaciji z naslovom Črna knjiga vzhodnoevropskega nogometa.

"Sprašujem se, ali se bo moja dvajset let dolga nogometna kariera končala na tak način. Vprašanje je, ali bom še kdaj stopil na nogometno igrišče kot profesionalni igralec," javno razmišlja Čižmek, ki je v težave zašel prav zaradi večmesečnega zamujanja plače. Ker je imel status samostojnega obrtnika, je moral državi redno plačevati prispevke. Na koncu je pristal na ponudbo, da priredi šest tekem, v katerih je sodeloval kot igralec. "Težko opišem, kako sem se počutil, ko sem prvič namenoma zgrešil gol. Kot da pljuvam na lastno kariero. Vendar pa sem se kot utapljajoči lovil za slamico. Najprej sem mislil, da bo šlo samo za eno tekmo. Na koncu jih je bilo šest. Pri sedmi sem zavrnil sodelovanje, vendar je bilo prepozno. V vsakem primeru je bila to najslabša poteza v mojem življenju," priznava skesani nogometaš v teh dneh, ko se ga, kot pravi, izogibajo vsi, ki so ga prej trepljali po rami. In na račun nekaj prodanih tekem niti ni obogatel, pravi. Nasprotno od organizatorjev komplota, ki so glavne denarje tako in tako zaslužili na stavnicah.

Neplačevanje generira kriminal

Študija iz črne knjige je raziskavo razmer zastavila na anketiranju 3357 nogometašev v Bolgariji, na Hrvaškem, Češkem, v Črni gori, Madžarski, Kazahstanu, Poljski, Rusiji, Srbiji, Sloveniji in Ukrajini.

Glavna ugotovitev študije je, da kriminal generira neplačevanje nogometašev. Če razmere v nogometnem svetu primerjamo s tegobami običajnih proletarcev, se ob oceni "šokantno", s katero se študija konča, seveda lahko zgolj prizanesljivo nasmehnemo zahodnoevropski nogometni osuplosti.

No, izsledki vsekakor govorijo, da 41 odstotkov vzhodnoevropskih nogometašev ne dobiva dogovorjenega denarja pravočasno, da jih je 5 odstotkov čakalo na denar 6 mesecev, približno 2 odstotka leto dni in da je le polovica igralcev prejela tudi obljubljene dodatne bonuse v obliki premij in drugačnih nagrad. Pri teh podatkih bi si človek zaželel vsaj še informacijo o tem, kolikšne so povprečne plače nogometašev, iz česar bi lahko dobil uvid v realne tegobe profesionalcev. Kajti če znaša plača trikratnik povprečne plače iz okolja, v katerem igralec igra, je takemu osebku bržkone lažje prenesti zamudo, kot če je plača enaka plačam preostalega življa.

Največ neplačevanja je v Črni gori, kjer 94 odstotkov igralcev, torej praktično nihče, ne dobi plačila v dogovorjenem roku. Nekaj bolje je v Grčiji, kjer znaša ta delež 67 odstotkov. 31 odstotkov grških nogometnih profesionalcev je v anketi odgovorilo, da so bili zavoljo nogometa tudi že ustrahovani, vsak tretji grški igralec pa je priznal, da je že dobil nespodobno ponudbo. Da torej tekmo odigra v korist stranskega investitorja, ki je bil praviloma povezan s stavnico.

Skupni odstotek tistih, ki naj bi že kdaj dobili ponudbo, da priredijo tekmo, se zdi razmeroma spodoben - 11,9 odstotka, torej le dve odstotni točki več od famoznih 10 odstotkov, kolikršen je v sleherni družbi praviloma delež resnih alternativcev. Je pa dovolj pomenljiv podatek, da je v tej skupini več kot polovica takšnih igralcev, ki so imeli resne težave z zaostalimi plačami, kar naj bi potrjevalo tezo, da tako imenovana nogometna mafija išče sodelavce predvsem med njimi. Med igralci v denarnih težavah. "Zdi se, da so problemi povezani. Igralci, ki se jih je nagovarjalo, da bi priredili tekmo, so bili potrjeno pogosteje tudi žrtve fizičnega nasilja, osamitve na treningih (kot ultimativne kazni, ki pomeni neke vrste izločitev iz ekipe, op.p.) oziroma raznih vrst nadlegovanja," ugotavlja študija. Po teh podatkih je torej v vsakem vzhodnoevropskem moštvu vsaj en igralec, ki je že bil žrtev psihičnega in fizičnega nasilja. "In to je šokantno," so vznemirjeni pri UEFA.

Nogometaš kot samostojni podjetnik

Izmed navedenih primerov v knjigi, ki jih ni malo, v izpovedih pa močno prednjačijo srbski nogometaši, sta med najbolj grobimi vsekakor avanturi Nikole Nikezića in Sretena Sretenovića v Rusiji, konkretno pri FC Kuban. Nikezić, ki je igral tudi v slovenski ligi, v knjigi podrobno opisuje udarce v ledvice in grožnje s pištolo s strani silakov, ki jih je FC Kuban najel zato, da od njega izsilijo prekinitev pogodbe oziroma to, da od kluba ne zahteva 230.000 ameriških dolarjev dolga. Na koncu je pristal na to. Podobno Sretenović, ki danes igra za ljubljansko Olimpijo in ki so mu Rusi dolgovali 300.000 evrov.

Analiza se dotika tudi Slovenije, kjer smo lani dobili prvi procesuirani primer nelegalne stavnice, vendar pa izjav skesanca, kakršen je 36-letni Čižmek, ki v svoji karieri nikdar ni igral za noben slovenski klub, še ni. Knjiga je nasploh zgolj statističen prikaz splošnega stanja, ki ga je mogoče razumeti kot še en argument za tezo o dveh Evropah, čeravno afera s podkupljenimi sodniki v drugi nemški ligi ali italijanska korupcijska afera Calciopoli priča, da je dogovarjanje tekem tako splošen pojav kot stavništvo. In velja opomniti: osebe iz slovenske obtožnice so obtožene zgolj stavljenja v ilegalni stavnici, ne pa prirejanja tekem. Seveda pa je hkraten sum, da je eno povezano z drugim, legitimen.

Analiza kaže, da je slovenski prvoligaški nogomet v smislu statusov igralcev še najbolj podoben prav hrvaškemu. V približno podobnem deležu (40 odstotkih) so izplačila nogometnim profesionalcem zagotovljena z delovnimi pogodbami. In v obeh državah je približno podoben odstotek takšnih profesionalcev, ki so samozaposleni. Spet okoli 40 odstotkov.

V tem pogledu so med sistemi tudi velike razlike. Medtem ko v Bolgariji skoraj vsi igralci igrajo na podlagi delovnih pogodb, so na Češkem domala vsi samozaposleni, torej neke vrste samostojni podjetniki. Kar zadeva pravočasnost izplačil, je Slovenija na razmeroma visokem četrtem mestu, za najbolj zglednima Rusijo in Ukrajino ter za malenkost manj zglednima Madžarsko in Kazahstanom.

Zanimivo je, da igralci kot razlog za neplačevanje v domala vseh državah navajajo očitno tudi njim jasno dejstvo, da ni denarja, samo v Kazahstanu je znaten delež profesionalcev, ki razlog za neizplačevanje vidijo v izsiljevanju kluba, da bi jim znižal plačo. Med kazahstanskimi nogometnimi profesionalci je tudi najpogostejša praksa, da morajo za kazen trenirati sami. Študija ugotavlja, da je osamitev igralcev na treningu osnovni mehanizem pritiska na njih. Kot se je izpovedal Nikezić, je v Kubanu več tednov zapored moral dvakrat na dan sam teči okoli stadiona.

Samovolja nacionalnih nogometnih zvez

Če odgovori slovenskih profesionalcev po čem izrazito izstopajo, se to zgodi pri vprašanju: "Kdo vas je diskriminiral?" Medtem ko v večini držav kot vir diskriminacijskih gest zoper igralce nastopajo navijači oziroma je delež diskriminacijskih gest s strani nasprotnih igralcev majhen, je ravno slednji v primeru Slovenije največji. "Vse za zmago," bi lahko to pokomentirali. Nadvse pa bode v oči tudi, da so na vprašanje: "Ali ste seznanjeni s primeri prirejanja tekem v vaši ligi?" najmanjšo stopnjo zavedanja pojava izrazili prav črnogorski profesionalci, katerim plače najbolj zamujajo, zelo malo pa so znali povedati o tem tudi slovenski profesionalni nogometaši.

Največji problem, ki ga je izrazilo 191 anketiranih slovenskih nogometnih profesionalcev, je zamujanje plačil. 40 odstotkov jih mora čakati na denar po tri mesece, 8 odstotkov celo leto. Problem je tudi izplačevanje bonusov, ki se v 50 odstotkih ne zgodi. Dejan Stefanović, predsednik sindikata profesionalnih nogometašev SPINS, med drugim pravi: "Ta publikacija je resen korak v smeri spremembe obravnave pravic nogometašev v vzhodni Evropi. Temu je treba narediti konec. Predvsem je treba narediti konec samovolji nacionalnih nogometnih zvez, ki samostojno odrejajo obseg pravic, medtem ko UEFA in FIFA mižita na obe očesi. Naj dam primer. V statutu NZS, ki je bil sprejet leta 2009, piše, da mora vse spore presojati neodvisna arbitraža, v prehodnih odločbah pa piše tudi, da se mora statut uskladiti do junija 2010. Smo leta 2012, vendar pa se to še ni zgodilo. In neodvisne arbitraže NZS, ki je od leta 2009 zapisana v statutu NZS, še vedno ni! Ker smo s to knjigo dokazali, da se z neizplačili povečuje dovzetnost za dogovarjanje tekem, je povsem nedvoumno, da so za to odgovorni tisti, ki sprejemajo pravila, torej nacionalne nogometne zveze. Že 6 let si prizadevamo za ustanovitev garancijskega sklada, v katerem bi se zbiral denar za igralce, ki niso dobili plačil. Še vedno ga nimamo. Tudi zato je 15 igralcev Primorja ostalo brez 10 plač."

Konkreten slovenski prispevek k mračni sliki vzhodnoevropskega nogometa v študiji predstavlja prav NK Primorje. Zgodba o tem, kako se je omenjeni klub izognil plačilu dolgov svojim nogometašem. Nekoliko drugače kot Rusi. Ne s pištolo, temveč z ustanovitvijo bypass društva, na katero so prenesli vse, razen dolgov igralcem seveda. Za Slovenijo sicer nič novega.