Med tridesetimi najrevnejšimi državami so zgolj štiri takšne, ki ne ležijo v Afriki - Nepal, Haiti, Afganistan in Vzhodni Timor. Podobno kot je del severnoafriške celine danes neločljivo povezan z oznako arabska pomlad, podsaharska Afrika velja za "brezupen primer".

O tem, kako slaba je ekonomska slika tega dela sveta, priča podatek, da se je standard njenih prebivalcev v primerjavi s svetovnim povprečjem dolga desetletja vztrajno nižal, medtem ko je drugim revnim regijam uspelo narediti razvojni preskok. Za lažjo predstavo: če so razvijajoče se države vzhodne Azije zrasle za 15-krat, so podsaharske za vsega 2,3-krat. Pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja ima najslabše rezultate in najverjetneje ne bo izpolnila niti enega cilja. Ker se agenda izteče leta 2015, je težko pričakovati bistvene spremembe na bolje.

Desetletje hitre rasti

Vendarle s fatalističnimi ocenami več kot 800 milijonom prebivalcev tega dela sveta delamo krivico. Od sredine 90. let prejšnjega stoletja je nekaterim državam uspelo narediti razvojni korak naprej, ki pa je zaradi tlačenja celotne regije v isti koš le malo opazen. Podobno kot bi zaradi potez madžarske vlade Viktorja Orbana celotni vzhodni Evropi pripisali nazadovanje na lestvici demokratičnosti.

Običajno se piše in govori zgolj o razvojnih ovirah Afrike, ne pa tudi o napredku, ki ga dosegajo države. Problematiko ocenjevanja razvojnega napredka podsaharske Afrike je pred leti dobro povzel eden vodilnih razvojnih ekonomistov na svetu William Easterly. Svet naj bi do leta 2015 vsem otrokom zagotovil osnovno izobraževanje oziroma dokončanje osnovnega šolanja. Ker je prav podsaharska Afrika startala z najslabšega izhodišča, je znatno manj možnosti, da bo dosegla cilj.

Za večji prikaz kliknite na graf.

A vendar, kaj je večji dosežek: zvišati delež otrok v osnovnih šolah s 30 na 90 odstotkov ali z 90 na 100 odstotkov? Pri znižanju smrtnosti žensk med nosečnostjo, na primer, podatkov za nazaj, ki bi omogočali ocenjevanje napredka podsaharske Afrike, sploh ni. Po Easterlyjevih ocenah so cilji postavljeni tako, da ima Afrika manj možnosti dobiti pozitivno oceno. No, morda se v ozadju skriva dober namen - pridobiti več financerjev za reševanje "brezupne regije", pripominja Easterly.

Kakorkoli, podsaharska Afrika je imela v zadnjih desetih letih v povprečju petodstotno gospodarsko rast. Rast na prebivalca je bila zaradi visoke rodnosti polovico nižja, a v primerjavi z 80. in 90. leti so države vendarle obrnile trend padanja življenjske ravni ljudi in takšen trend se obeta tudi v prihodnje. Pravzaprav je podsaharska Afrika ena redkih regij, ki se je tudi med finančno-gospodarsko krizo izkazala razmeroma dobro in že raste približno tako hitro kot pred krizo. Tako se ji letos obeta več kot petodstotna realna rast BDP, kar pomeni, da bo tekla dvakrat hitreje kot v povprečju celoten svet.

Spodbudno je, da na razvoj vse manj vplivajo negativni učinki kolonizacije. "Večina literature izven ekonomije ugotavlja, da je bila kolonizacija slaba za gospodarstva nekdanjih kolonij. Po teoriji izkoriščanja bogastva se je večina presežkov kolonij stekla v države kolonizatorke. Izkoriščanje naj bi deformiralo kolonialna gospodarstva z zniževanjem akumulacije fizičnega in človeškega kapitala ter ustvarjanjem disfunkcionalnih institucij. Alternative temu razmišljanju poudarjajo, da je na kolonije pozitivno vplivala modernizacija, ki so jo prinesle države kolonizatorke in vpetost v svetovni ekonomski sistem," je o dveh prevladujočih ocenah o vplivu kolonizacije na kolonije za Dnevnikov Objektiv povedala profesorica ekonomije z Univerze v Modeni Graziella Bertocchi, ki se je v svoji plodni raziskovalni karieri posvetila tudi razvoju Afrike.

Bertocchijeva v svojih raziskavah ugotavlja, da je kolonizacija vsekakor vplivala na pokolonialni gospodarski razvoj afriških držav: "Na primer, v obdobju med letoma 1960 in 1988 so nekdanje britanske kolonije dosegale precej boljše gospodarske rezultate kot nekdanje francoske, italijanske in portugalske kolonije. Bolj ko so kolonizatorke ekonomsko izkoriščale kolonije, nižja je bila gospodarska rast. Hkrati ima kolonialna preteklost negativen učinek na akumulacijo človeškega kapitala in politične institucije."

A negativni učinki kolonialne preteklosti bledijo, kažejo raziskave zadnjih let; v obdobju med letoma 1999 in 2004 jih ni več zaznati, ugotavlja Bertocchijeva. "Nekateri raziskovalci celo trdijo, da bi morali vzroke za trenutne nezadovoljive rezultate afriških držav iskati v predkolonialni zgodovini, še posebej v takrat nerazvitih oblikah vladavine in institucij na državni ravni."

Bocvana dokazuje, da se da

Ena takšnih držav, ki so imele to "srečo", da jih ni kolonizirala Francija, Italija ali Portugalska, je Bocvana, nekdanja britanska kolonija. Med razvijajočimi se podsaharskimi državami je vzbudila nemalo zanimanja raziskovalcev. Velja namreč za zgodbo o uspehu. Ima približno toliko prebivalcev kot Slovenija, 1,9 milijona. Na lestvici BDP na prebivalca po kupni moči se je leta 2010 s slabimi 14.000 dolarji uvrstila na 64. mesto med vsemi državami na svetu. Je pred razvijajočima se velikankama, o katerih se največ govori in piše, Kitajsko (7500 dolarjev) in Brazilijo (11.100 dolarjev). V zadnjih treh desetletjih je po tem merilu daleč najhitreje rastoča država na svetu.

Bocvano od preostalih z diamanti in drugimi surovinami bogatih afriških držav bistveno loči to, da ji je uspelo prihodke iz dobičkonosne diamantne industrije pretežno koristno investirati. Če so se za večino držav surovine (nafta, diamanti, različne kovine) izkazale prej za prekletstvo kot za blagor, se je Bocvana izognila tako imenovani nizozemski bolezni, ko odvisnost od izvoza surovin prek apreciacije domače valute in s tem zviševanja cen zatre konkurenčnost in razvoj drugih sektorjev.

Raziskovalci pripisujejo to številnim razlogom, od šibkih negativnih vplivov kolonizacije - Britanija namreč Bocvane nikoli ni močno vpela v svoj imperij -, dobro razvitih institucij odločanja v predkolonialnem obdobju do spoštovanja zasebne lastnine, učinkovitih ekonomskih politik in seveda dovolj visokih dobičkov iz izkopa diamantov, zaradi česar posameznim elitam ni v interesu rušiti statusa quo. To bi se sicer utegnilo hitro spremeniti, saj prihodki iz izkopa diamantov usihajo in vprašanje je, ali bo državi uspelo pravočasno razvejati gospodarstvo in tudi po koncu diamantne dobe ohraniti demokracijo.

Treba je opozoriti, da sadov hitre gospodarske rasti v Bocvani niso užili vsi. Dohodkovna neenakost je v Bocvani ena najvišjih na svetu, čeprav se njene oblasti rade hvalijo, da jim je uspelo zato, ker so prihodke iz posla z diamanti enakopravno razdelili med ljudi. Deloma je slednje res, saj država zagotavlja na primer univerzalno brezplačno šolstvo. A po kazalnikih človekovega razvoja se država nikakor ne premakne z dna lestvice.

Velike neenakosti, ki jih je mogoče opaziti znotraj afriških držav, veljajo tudi med državami. Po nedavni analizi ameriškega Centra za globalni razvoj se le 17 podsaharskih držav od 48 uvršča v skupino razvijajočih se držav, medtem ko pretežni del zaseda rep lestvice držav po stopnji razvitosti. Pa ne zgolj ekonomske, so tudi na repu lestvic demokratičnosti, človekovega razvoja itd. Sedemnajsterici razvijajočih se podsaharskih držav je na drugi strani v zadnjih nekaj več kot desetih letih vendarle uspelo povečati povprečni realni dohodek na prebivalca za polovico. Podsaharska Afrika je kot celota v minulem desetletju po rasti BDP na prebivalca po kupni moči prvič, odkar so na voljo primerljivi podatki Svetovne banke, prehitela rast sveta kot celote. Če je imela desetletje prej le slabih 20 odstotkov rasti, je od leta 2000 do leta 2010 BDP na prebivalca po kupni moči povečala za več kot 63 odstotkov.

V zadnjem desetletju je podsaharska Afrika tudi hitreje kot v povprečju svet podaljševala pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu. Podaljšala se je za pet odstotkov, na 52,5 leta, medtem ko se je svetovna podaljšala za tri odstotke, na 69,2 leta. Madagaskar, Eritreja in Liberija so v zadnjih dveh desetletjih smrtnost dojenčkov zmanjšali za več kot polovico, še 13 drugih držav pa za več kot 30 odstotkov.

Čeprav počasi, se vztrajno zmanjšuje tudi delež prebivalstva, ki živi z manj kot dvema dolarjema na dan. Podatki Svetovne banke za posamezne države so sicer zelo pomanjkljivi, saj je statistika v podsaharski Afriki še izjemno slabo razvita. Je pa razvidno, da je nekaj držav doseglo izjemen napredek. Uganda je delež tistih, ki živijo z manj kot dvema dolarjema na dan, v slabih dveh desetletjih zmanjšala za več kot polovico, na dobrih 21 odstotkov, podobno velja za Mali, v Gani se je delež znižal z dobrih 36 na dobrih 22 odstotkov populacije. In če so bile na začetku 90. let po podatkih Freedom House zgolj tri podsaharske države demokratične, jih je danes že približno polovica; pa čeprav večinoma s šepajočo demokracijo.

V zadnjem obdobju je ena ključnih tem razvoja Afrike vse občutnejša navzočnost Kitajske, ki zaradi hitrega gospodarskega razvoja išče nove vire surovin. Na eni strani milijardna vlaganja v črpanje in predelavo nafte, izkop kovin in drugih surovin, gradnja infrastrukture, od cest, železnic do bolnišnic in šol, na drugi strani pa uvoz poceni tekstila, strojne opreme in drugih izdelkov. Do leta 2015 se bo trgovina med Kitajsko in podsaharsko Afriko predvidoma podvojila. O hitri krepitvi trgovinskih odnosov med Afriko in Kitajsko zgovorno priča podatek, da se je delež izvoza podsaharske Afrike v Kitajsko od leta 1990 do leta 2008 povečal z 0,5 odstotka na kar 14,5 odstotka. Kljub hitri rasti sicer glavna trgovinska partnerja ostajata Evropska unija in ZDA, ki predstavljata dobro polovico vse mednarodne trgovine podsaharske Afrike.

Prav zaradi izjemno hitrega utrjevanja kitajske navzočnosti v podsaharski Afriki je večkrat mogoče slišati, da je Afrika žrtev neokolonializma. Glavna bojazen je, da se bo ponovila zgodba evropskega kolonializma, namreč izkoriščanja surovin, medtem ko temu ne bodo sledile investicije v druge sektorje. Podsaharska gospodarstva bi tako še naprej ostala izjemno odvisna od prihodkov iz surovin. Za lažjo predstavo: dobra petina podsaharskih držav ustvari več kot 75 odstotkov vsega izvoza z vsega enim ali dvema izdelkoma. Angola, na primer, živi zgolj od izvoza surove nafte, s katero ustvari več kot 96 odstotkov vseh izvoznih prihodkov. Podobno velja za Nigerijo, Sudan in Čad. Burundi živi od izvoza nepredelanih kavnih zrn in črnega čaja, Gvineja od aluminija.

Če so na eni strani obsežne investicije in rast trgovine s Kitajsko nedvomno spodbudile gospodarsko rast v podsaharski Afriki, na drugi strani niso neobičajni upori afriških delavcev proti Kitajcem zaradi spodjedanja delovnih mest in slabih delovnih razmer, na primer v rudnikih. Raziskovalci te problematike opozarjajo, da so kitajski vlagatelji skupaj z denarjem v Afriko uvozili tudi svoje delovne navade in delovne pogoje. Kitajski investitorji so znani tudi po tem, da skupaj z denarjem s seboj pripeljejo še vso potrebno delovno silo in material. Nekako tako, kot so si zamislili morebitno posodobitev železniške infrastrukture v Sloveniji. Je pa spodbudno to, da Kitajska ne investira zgolj v surovine, ampak je investicije predvsem v zadnjih letih razširila v številne druge sektorje, od tekstilne industrije, telekomunikacij do bančništva.

Korupcija in šibke institucije

"Življenjske razmere se v Afriki zagotovo izboljšujejo. Zelo se je izboljšala infrastruktura, vendar še vedno obstajajo izjemne težave v izobraževanju, ekonomskem položaju ljudi, v zdravstvu. Napredek je še vedno prepočasen. Na eni strani zaradi negativnih vplivov zahodnega sveta in v zadnjem desetletju Kitajske na kmetijstvo in okolje ter na drugi strani zaradi skorumpiranih vladnih veljakov. Veliko škode povzroča Afriki subvencioniranje našega kmetijstva, odvisnost od surovin. Oblastnikom takšna razmerja najbrž ustrezajo, saj gre za en lobi, eno stranko, enega moža, ki skrbi za interese in bogatenje lastne družine. Tudi zato najbrž ne vidijo interesa v vlaganju v izobraževanje ljudi, zdravstvo, kmetijstvo in mnogokrat nimajo prave volje podpreti razvojnih projektov," svoje videnje razmer v podsaharski Afriki orisuje dolgoletna prostovoljka, zdaj pa zaposlena pri Zavodu Voluntariat, Katja Celin.

Ocene o tem, kako učinkovita je razvojna pomoč podsaharski Afriki (po podatkih Svetovne banke je neto razvojna pomoč leta 2009 dosegla slabih 45 milijard dolarjev), se gibljejo od ene do druge skrajnosti. Skeptiki opozarjajo, da je razvojna pomoč večinoma koristila oblastem, manj pa prebivalstvu, da je pogosto uničila lokalno gospodarsko pobudo in afriške države spravila v razmerje odvisnosti od pomoči. Najbolj plastičen prikaz negativnih učinkov razvojne pomoči je zagotovo propad malih lokalnih proizvajalcev mrež proti komarjem, ki ga je povzročilo na deset tisoče brezplačnih mrež iz mednarodne pomoči.

Na drugi strani zagovorniki pomoči opozarjajo, da so nekatere danes najuspešnejše afriške države velike prejemnice razvojne pomoči. Prav Bocvana, ki velja za zgodbo o uspehu, je v zadnjih 30 letih prejemala trikrat več razvojne pomoči na prebivalca kot v povprečju države podsaharske Afrike.

"Pomembno je, da kot prostovoljec ali sodelavec v neki drugi kulturi poskušaš čim bolje razumeti potrebe ljudi. Neka zadeva je zate mogoče prioriteta, za lokalno prebivalstvo pa pač ne. Za lažje in boljše sobivanje bi bila zato izrednega pomena čim večja mobilnost osebja med Evropo in Afriko, torej da imajo tudi Afričani priložnost videti naš način življenja in naše zahteve, kot je bilo v primeru izboljšave lokalnih obrtnih izdelkov za prodajo na evropskem trgu," pojasnjuje Celinova, ki je v Burkina Fasu kot prostovoljka vodila program pravične trgovine v lokalni nevladni organizaciji Kafuli v drugem največjem mestu v državi Bobo-Dioulasso.

Domači radi sodelujejo pri projektih, še pravi, a težava je pogosto v tem, da veliko pričakujejo od prostovoljcev, saj menijo, da so se jim zdaj vendarle odprla vrata v svet. "Na žalost se ti projekti predvsem zaradi kampanjskega financiranja težko izvajajo trajnostno, kar pomeni, da ob izteku financiranja znova zdrsnejo na začetno raven. Napaka je tudi v tem, da jim veliko pomagamo s finančnimi sredstvi iz javnih, predvsem nacionalnih in evropskih razpisov, manj pa s podporo pri razvijanju lastne, samostoječe in neodvisne mreže. A po drugi strani je takšen pristop v državah, kot je Burkina Faso, precej težaven zaradi zelo šibke ali nikakršne podpore vlade, slabega ekonomskega položaja in še vedno nizke izobraženosti ljudi," na ovire pri izvajanju projektov v eni od 17 razvijajočih se držav podsaharske Afrike opozarja Celinova.

"Daj denar na pladenj, hitro, daj denar in ni ti treba odpreti potovalke. Tako mi je na sicer rutinskem pregledu ročne prtljage na letališču v Abuji prišepnila ženska na carini. Stvari enostavno ne delujejo. Če želiš, da delujejo, pa je 'napitnina' obvezna. Na sestanke vsi zamujajo najmanj dve uri. Nigerijski sodelavec, menedžer enega od projektov, je vsako jutro, ko je že tudi sam zamudil tri ure, vedno znova ogorčen ugotovil, da ni še nikogar. Prijazno mi je pojasnil: Tukaj nam ni v interesu, da stvari dokončamo. Ravno nasprotno, energijo bomo vložili v argumente, zakaj se nečesa ne da izpeljati. To je Nigerija, imeti moraš potrpljenje," svoje poslovne izkušnje z Nigerijo, bogato z nafto, opisuje Slovenka, poimenujmo jo Metka, ki je kot predstavnica enega od španskih založnikov sodelovala pri izdelavi spominske knjige za predsednika Jonathana Goodlucka in zunanje ministrstvo ob 50. obletnici osvoboditve Nigerije.

"Nigerijska vlada ima ogromno denarja za projekte in sistem deluje po zvezah in poznanstvih. Kdor pozna prave ljudi, kot naš nigerijski partner, ki pozna večino ministrov v vladi, pride do denarja za projekte. Zagrebsti se je seveda treba na začetku leta, ko proračun še ni prazen, ter seveda 'po poti' podkupiti vse in vsakogar," pravi Metka, ki je opazovala, kako so pri projektih sodelovali družinski člani njihovega klienta, pa čeprav za to sploh niso bili usposobljeni.

"V Nigeriji je ogromno priložnosti za posel, a zaradi hudo zapletene kulture in skorumpiranega sistema marsikdo hitro obupa ali pa propade, ker ga sistem enostavno povozi," še ugotavlja in dodaja: "Nihče se ne obremenjuje, ali bo delo dokončano. Vrednote predstavljajo družina in druženje, imeti laskav naziv in statusni simboli. Nigerijski sodelavci, predvsem izobraženi, tisti z magisterijem ali doktoratom z londonskih univerz, so bili kritični do sistema in korupcije, vendar so na koncu obupano priznali, da jim ne preostane drugega, kot da se prilagodijo."

V Nigeriji ni srednjega razreda. Na eni strani je peščica nepredstavljivo bogatih ljudi, na drugi množica izjemno revnih. A o slabi socialni sliki, napetih odnosih med kristjani in muslimani v državi, razbohoteni korupciji ali o še tako minimalni kritiki vlade ni mogoče pisati. Iz spominske knjige so morali izbrisati vse kritike vlade, vse kakorkoli neprijetne trditve o odnosih med kristjani in muslimani. "Poleg slike cerkve se je na isti strani nemudoma morala vstaviti slika mošeje," še dodaja Metka.

Kljub številnim razvojnim oviram, s katerimi se sooča pisana množica podsaharskih držav, nekatere države vendarle hitro napredujejo. Eden najvidnejših razvojnih ekonomistov na svetu Paul Collier, profesor na Oxfordski univerzi in avtor svetovne uspešnice The bottom billion, je za Dnevnikov Objektiv povedal, da razvijajoče se afriške države povsem očitno dohitevajo druge razvijajoče se države, in to ne zgolj zaradi ugodnih razmer na trgu surovin, ampak tudi zaradi splošnega izboljšanja razmer v državah.

V zadnjih dveh desetletjih se je občutno popravila makroekonomska slika podsaharske Afrike. Zadolženost držav se je znižala, zanimanje investitorjev za naložbe v teh državah se je močno povečalo, hkrati pa državljani vendarle vse bolj gledajo pod prste svojim vladam, pravi Collier, ki smo ga ujeli prav na poti v Afriko. Pojav afriških levov, potem ko smo videli azijske tigre in vzpon držav BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska), ni nepredstavljiv.