Pesnica se je rodila leta 1923 v Bninu blizu Poznana, pri osmih letih se je z družino preselila v Krakov. Med nemško okupacijo je na skrivaj obiskovala prepovedano poljsko srednjo šolo, po koncu druge svetovne vojne je na ugledni Jagelonski univerzi vpisala študij poljske literature in sociologije.
Na Jagelonski univerzi je spoznala Czeslawa Milosza, ki jo je vpeljal v tamkajšnje literarno dogajanje. Kot urednica za poezijo in kolumnistka je tri desetletja sodelovala z literarno revijo "Zycie Literackie" (Literarno življenje).
Zbirko je izdala na vsake štiri ali pet let, skupaj je napisala okrog 400 pesmi v približno 20 zbirkah, polovica jih je bila objavljena v revijah, časnikih in ne preveč obsežnih knjižnih izdajah.
V slovenščino so jo med drugim prevajali Niko Jež, Jana Unuk in Rozka Štefan.
Szymborska je Nobelovo nagrado za svojo intimno in ironično poezijo prejela kot osma ženska. Poleg številnih priznaj in častnih doktoratov je prejela najvišje poljsko odlikovanje - red belega orla.
Kot je povedal predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer za časnik Delo, so prvo damo poljske poezije povabili na literarni festival vilenica leta 1986 in 1987, torej desetletje pred Nobelovo nagrado, vendar se je obakrat opravičila, so pa njene pesmi objavljene v obeh letnih zbornikih.
Kot piše nemška tiskovna agencija dpa, je bila znana tudi po tem, da ni rada dajala intervjujev in se izogibala žarometom javnosti.
Poljski predsednik Bronislaw Komorowski je po poročanju ameriške tiskovne agencije AP smrt pesnice pospremil z izjavo, da je "bilo v njenih pesmih mogoče najti duhovite nasvete, ki so omogočili lažje razumeti svet".
Še v letošnjem letu naj bi izšla zbirka pesmi, ki jih je Szymborska pisala pred smrtjo, je sporočil njen tajnik Michal Rusinek.
