Bilo bi smešno, če dejansko ne bi bilo tako resno, kot je. Fiskalni pakt je v glavnem dogovorjen, do marca bodo dorečene še zadnje odprte zadeve, tako da zaradi tega v Bruselj ni bilo treba. A vendar, tu so Grčija in njeni problemi, kmalu bodo na mizi še kakšni drugi - denimo španski, italijanski, portugalski, irski.
Vsem mora postati jasno, da se ni mogoče več šaliti in da bo dosledna disciplina v prihodnje nujna. Nemci bodo imeli počasi dovolj. Oni so tisti, ki zdaj v glavnem rešujejo problematično situacijo v Grčiji na svojih plečih, vendar tega ne bodo in tudi nočejo početi v nedogled. In od tod torej izhaja cela vrsta disciplinskih zahtev.
Grčijo bi nadzirali celo tako, da bi imeli posebnega "komisarja", neke vrste inšpektorja, ki bi pazil na njihova dejanja. Po nemških zamislih naj bi imel omenjeni pooblaščenec pravico do veta na grške javnofinančne odločitve, dokler se stanje pač ne bo izboljšalo. Seveda ni treba posebej poudarjati, da so bili odzivi iz Aten precej burni.
A če Nemci plačujejo za napake drugih, hočejo tudi vedeti, kaj ti počnejo z njihovim denarjem. Seveda pa hoče kanclerka Merklova svojim ljudem pokazati, da je našla rešitev, da do raznih grških scenarijev ne bo več prihajalo: imenuje se fiskalni pakt.
Ta bo države prisilil v spremenjeno zakonodajo - najbolj zaželena je sprememba ustave, tako da si države ne bodo mogle več privoščiti velikih primanjkljajev in posledično tudi ne prehude zadolženosti. Tako Evropa dejansko stopa na pot fiskalne unije, pa če to kdo hoče ali ne.
S takšno "disciplino" je nekaj narobe. Če bi nasploh države namreč že doslej spoštovale vse zaveze in sledile najrazličnejšim evropskim in drugim smernicam, ki jih ni malo, potem jim ne bi bilo treba vedno znova leteti v Bruselj in pisariti vseh novih zlatih pravil na lep bel papir. Obnašale bi se malo bolj zrelo in nobene potrebe po discipliniranju ne bi bilo.
Kljub vsemu pa nekaterim še vedno ni jasno, da niti z zlatimi črkami napisana pravila nikogar ne bodo čez noč dvignila iz brezna. Treba je še kaj več. Da, treba je imeti ideje, kako uspeti v vedno bolj globalnem okolju, kjer Evropa v primerjavi s preostalim svetom postaja vse bolj nepomembna in kjer za uveljavitev novosti niso potrebna letala in množica sestankov.
No, da ne bomo našim voditeljem česa očitali po krivičnem, na tokratnem izrednem vrhu so se posvetili tudi krepitvi gospodarske rasti in dvigu zaposlenosti, še zlasti med mladimi. Evropska starajoča se družba torej na mlade ni pozabila in poudarja, da bi morali mladi v roku štirih mesecev po koncu šolanja dobiti neko ponudbo za delo. Namesto da se bodo zdaj v Bruslju spet začeli ukvarjati s tem, kako države prisiliti k spoštovanju tega cilja, in namesto da začnejo države že pisati razne dolgovezne dokumente, bi bilo bolje, da se začnemo vsi obnašati pametneje in se namesto papirju posvetimo konkretnim ukrepom na terenu. Sicer nas bo vse po vrsti discipliniral preostali svet.