Tokič je v odličnem vzdušju pred okrog 400 gledalci dobil en niz, potem ko je v dosedanjih dveh medsebojnih dvobojih dobil po dva. Z uvrstitvijo v četrtfinale se je izkazala tudi dvojica Tokič in Jan Žibrat, ki je morala v soboto priznati premoč Kitajcema Ma Linu in Yan Anu.

"Bojan je znova pokazal, da ima odlično igro za azijske igralce. Menim, da bi mu trenutno bolje odgovarjal vsak drug Kitajec kot Ma Long. Lepo se je videlo, kako so Kitajci preučevali igro Tokiča. Vseeno smo lahko s prikazanim zelo zadovoljni," je pojasnil slovenski selektor Bojan Rak. Edini evropski igralec, ki se je uvrstil med najboljšo osmerico, je bil presenetljivo Mihai Bobocica, ki ga je Tokič premagal v prvem krogu olimpijskih iger v Pekingu. Italijan je sicer v prvem krogu izgubil dvoboj proti Kim Min Seoku, a je bil Južni Korejec pod budnim očesom slovenskih kontrolorjev loparjev zaradi prevelike širine obloge loparja diskvalificiran. Bobocica je v nadaljevanju izkoristil dober žreb, v osmini finala pa je premagal povsem izmučenega Hrvata Roka Tošića.

Tako velikega razkoraka med najboljšimi, kot je bil v Velenju letos, v preteklosti na največjem namiznoteniškem turnirju v Sloveniji nismo bili vajeni. Toda ko se na tekmovanje prijavijo najboljši Kitajci, vzamejo voljo najboljšim evropskim igralcem. Zavedajo se, da je pot na najvišje mesto misija nemogoče. In ko od Evropejcev manjkata Timo Boll (v Velenju ga ni bilo še nikoli) in Vladimir Samsonov (že nekdanji zmagovalec), od Azijcev pa Japonci in najboljši Južni Korejci, imajo Kitajci do najvišjih mest odprto pot. Izkoristijo jo tako, da je videti, kot bi se ukvarjali z drugim športom. Vseeno je kitajske velemojstre gledati na delu pravi užitek. Navsezadnje niso sami krivi, da so toliko boljši od preostalega sveta.

V Velenju je najbolj bodlo v oči, da sta bila na uradnem plakatu tekmovanja dva kitajska namiznoteniška velikana - Ma Lin in Ma Long. Ni pa bilo najboljšega slovenskega igralca Bojana Tokiča, ki si je s 25. mestom na svetovni lestvici celo priboril nastop v reprezentanci Evrope. Ta se bo prihodnji mesec pomerila z Azijci v Tianjinu. Ko smo direktorja turnirja Borisa Horvata vprašali, zakaj je tako, je odgovoril: "Ker nismo imeli dobre slike Bojana Tokiča za plakat. Če pa bi že bila primerna, je bila premalo akcijska." Tudi sicer je bilo letos mogoče v Rdeči dvorani opaziti precej manjših napak, ki v preteklosti niso "krasile" namiznoteniškega spektakla.

Še bolj kot uradni plakat je bilo prve dneve turnirja v Velenju težko opazovati nemoč slovenskih igralcev in igralk v kvalifikacijah. Prihodnosti slovenskega namiznega tenisa preprosto ni. In če se ne bo začelo kvalitetno delati z mladimi igralci ter nekoliko starejšim omogočiti dober trening, bo šel slovenski namizni tenis po Tokiču v pozabo. Kako velika razlika je med Slovenci in drugimi kvalifikanti, ki so praviloma v glavnem žrebu malica za najboljše na svetu, med katere sodi tudi Tokič, je lepo opisal Bojan Rak. "To je tako, kot če bi nekdo, ki je ravnokar naredil izpit za avto, dobil priložnost na dirki formule ena," je bila kruta, a realna primerjava trenerskega jastoga.