Podjetniki, ki živijo tudi ali pa predvsem od premožnejših strank, v zadnjih treh letih opažajo različne spremembe navad svojih petičnih kupcev, z njihovimi opisi pa vsak s svojimi očmi izriše tudi profil pripadnikov slovenskega višjega sloja. Gospodarska kriza vpliva tudi na najbolj premožne, vendar ne bistveno in ne na vseh področjih. Luksuz si še vedno privoščijo, vendar pri nekaterih nakupih špekulirajo, saj so dobro poučeni o dogajanju v poslovnem svetu in tržnih trendih. Nekateri naši sogovorniki celo menijo, da se premožnejši v zadnjih letih odločajo za manj izzivalno razkošje, saj se ne želijo izpostavljati in zbujati dvomov o legalnosti pridobitve svojega premoženja.

"Med letoma 2009 in 2011 smo prodali za skoraj polovico manj superluksuznih avtomobilov, ki stanejo od 100.000 do 300.000 evrov, vendar pa precej več avtomobilov nižjih razredov, tako da je povprečna vrednost prodanega avtomobila padla le z 32.000 na 30.000 evrov. Gre za manjša nihanja," v pisarni nad salonom z okoli tridesetimi razstavljenimi Mercedesovimi avtomobili različnih razredov pripoveduje Igor Geršak, direktor prodaje mercedes-benzov pri Autocommerceu. Po njegovi oceni na prodajo najbolj luksuznih avtomobilov močno vpliva novi, na izpuhe ogljikovega dioksida vezan davek, ki je končno ceno najbolj zmogljivih avtomobilov dodatno dvignil. "Prej so kupci teh avtomobilov večinoma plačali 13-odstotni davek, zdaj pa znaša tudi do 30 odstotkov," razlaga Geršak.

Drugi pomemben razlog vidi v vedno slabših pogojih financiranja. Kreditov in lizinga brez konkretnih pologov ni več mogoče dobiti. S tem se v največji meri bržkone izgubljajo predvsem kupci, ki so si pred leti v želji po dvigu statusa - čeprav s preseganjem svojih dejanskih finančnih zmožnosti - z dragimi avtomobili kupovali ugled. Danes je nekoliko drugače. "Imidž, ki ga avtomobil prinaša, je danes prej breme. Nekateri bi si privoščili dober avto in si ga tudi lahko, vendar menijo, da to v današnji situaciji ni najbolj primerno," pri prodaji opaža Geršak.

S potovanjem se ne moreš postavljati

Se premožnejši torej sramujejo svojega bogastva ali pa ga želijo vsaj skriti? Prodajalci dragih ročnih ur, katerih cene se gibljejo od nekaj tisoč pa tudi do dvajset tisoč evrov in čez, pravijo drugače. Draga ročna ura je postala obvezen del oprave v višjih krogih. Vsak krog ima tudi svojo priljubljeno znamko. Med odvetniki so najbolj priljubljene Cartiereve ure, v poslovnem svetu pa ima največjo veljavo še vedno rolex. Kdor hoče kljub srajci in kravati pokazati, da se pod njima ne skriva pisarniški dolgočasnež, temveč športnik in avanturist, izbira med Breitlingovimi urami. Pred leti so bile zelo modne predimenzionirano velike ročne ure, danes pa po takih posegajo le še poslovneži nižje rasti, ki si želijo bolj prepričljive pojavnosti.

"Ženske imajo več ur in jih menjavajo, zato imajo raje baterijske, ki jih ni treba navijati ali pa stalno nositi. Moški pa preferirajo mehanske ure. Na njih gledajo kot na ljubimce in z veseljem skrbijo zanje. Cena ne igra vloge. Kar jim je všeč, kupijo," pravi Milena Vuletić iz Draguljarne Malalan. Tudi njen šef in lastnik draguljarne Peter Malalan ocenjuje, da se zadnja, gospodarsko šibkejša leta zanimanje za drage ure ne zmanjšuje. "Ljubitelji ostajajo ljubitelji. Gre za ljubezen, ki se dopolnjuje," je poetičen Malalan, ki pravi, da ima še največ težav z dobavo ur. Povpraševanje po dragih urah je po svetu - predvsem na Kitajskem - vedno večje, proizvajalci pa se nanj še niso odzvali.

Da premožnejši Slovenci denar najraje zapravljajo prav za izdelke, ki jih lahko tudi pokažejo drugim, je prepričana turistična delavka, ki v svoji agenciji ponuja tudi nadstandardna potovanja, želi pa ostati neimenovana. "V Sloveniji imamo prvo generacijo bogatašev, ki so za bazen, avto in torbico za ženo pripravljeni odšteti ogromno denarja, saj vse to lahko tudi pokažejo in si tako utrjujejo status. Za potovanja jim je škoda denarja, ker jih ne morejo nikomur 'pokazati', hkrati pa jih niti ne razumejo kot investicijo vase," razmišlja naša sogovornica.

V Kompasu po drugi strani pravijo, da zanimanje za aranžmaje višjega cenovnega razreda obstaja in ostaja. Gre predvsem za tako imenovane aranžmaje po meri, ko jim gost sam pove, kam in za koliko časa bi rad odšel na potovanje ter kaj vse si na potovanju želi, agencija pa celoten program prilagodi njegovim željam. "Takšni aranžmaji v oddaljene kraje lahko par včasih stanejo tudi nekaj deset tisoč evrov," razlaga Mišo Mrvaljević iz Kompasa. Tudi letošnjo zimo se bodo najbolj premožni odpravili predvsem v švicarska mondena smučarska letovišča St. Moritz, Gstaad in Davos Klosters, boljši smučarji med njimi pa raje potujejo v Francijo ali Avstrijo. "Zanimanje je konstantno," pravi Mrvaljević.

Visoke plače je recesija le oplazila

Do leta 2009 je bila konstantna tudi rast števila bogatašev, ki so letno zgolj s plačami zaslužili 100.000 evrov ali več, njihov padec pa je v primerjavi s predrecesijsko rastjo precej blag. Na slovenskem statističnem uradu postrežejo s podatki, da je leta 2004 zgolj 575 zaposlenih prejelo današnjih 100.000 evrov (takrat slabih 24 milijonov tolarjev) bruto letne plače. Skladno z gospodarsko rastjo je skozi leta (pričakovano) strmo raslo tudi število najbolje plačanih, tako da smo v Sloveniji leta 2008 lahko našteli že 1653 posameznikov, ki so letno samo s plačami zaslužili najmanj 100.000 evrov. Sledila je recesija, ki pa plač najbolje plačanih ni pretirano oklestila, saj je 100.000 evrov ali več leta 2009 prejelo 1529 zaposlenih, leta 2010 pa je bilo takšnih 1524.

Dohodki premožnejših ljudi tudi v primerjavi s povprečno slovensko plačo niso bistveno upadli. Po podatkih finančnega ministrstva je leta 2005 5827 davčnih zavezancev po zakonu o dohodnini (0,46 odstotka vseh zavezancev) na svoje račune prejelo dohodke, višje od petih povprečnih letnih bruto plač. Njihovo število je pričakovano bistveno višje, saj so na ministrstvu pri izračunu upoštevali tudi druge vrste dohodkov po zakonu o dohodnini. Poleg plač so med dohodke tako všteti še denimo dohodki iz oddajanja premoženja v najem, dohodki iz kapitala (obresti, dividende in dobički iz kapitala), prenosa premoženjskih pravic ter še nekatere druge vrste dohodkov.

Število davčnih zavezancev, ki so v enem letu zbrali za najmanj pet povprečnih letnih bruto plač dohodkov, je še leta 2008 znašalo 5835 zavezancev. Naslednje leto se je njihovo število znižalo na 5331, kar pa je še vedno več kot leta 2006, ko so na ministrstvu zabeležili 5173 davčnih zavezancev z dohodkom najmanj petih letnih povprečnih plač. S podatki za leti 2010 in 2011 na ministrstvu za zdaj še ne morejo postreči.

Švica je prijaznejša

Čeprav mnogi še vedno v odlični finančni kondiciji, premožni nepremičninskemu trgu ne pomagajo vzleteti iz pepela. Tako vsaj pravijo naše sogovornice iz nepremičninskih agencij Agencia in TA-BU. Nataša Hergold, vodja podjetja Agencia, pripoveduje, da so premožnejši pri kupovanju luksuznih hiš, katerih cena presega milijon evrov, zadržani tudi zato, ker so praviloma dobro seznanjeni z razmerami v poslovnem svetu in zato pričakujejo, da bodo cene kvečjemu še padale. "Če danes ponudim neko fantazijsko hišo za tri milijone evrov, je ni stranke, ki se mi ne bi zgolj kislo nasmehnila. Še pred nekaj leti bi tisti zainteresirani takšno ponudbo vzeli povsem resno in o njej razmislili," govori Hergoldova.

Dražja stanovanja in hiše se v Sloveniji tako in tako prodajajo predvsem v Ljubljani, na Bledu in na Obali, kjer bi morala kriza cene nekoliko približati realni tržni vrednosti. "Nekateri na Obali dejansko mislijo, da je praktično vse, kar stoji v Portorožu ali njegovi bližini, vredno najmanj milijon evrov. Zdaj imajo težave, ker se bo treba sprijazniti z nižjimi cenami. Hišo za hotelom Palace z okoli 250 kvadratnimi metri bivalnih površin in 1000 kvadratnimi metri parcele bi pred leti zagotovo lahko prodali za 1,3 milijona evrov, zdaj pa jo je lastnica prodala za 750.000 evrov, in še to jo je kar dolgo prodajala," opiše padec cen Hergoldova.

Kot pravita Zdenka Žrlič Bahčič in Andreja Šorman Lebar iz agencije TA-BU, je zanimanje premožnejših kupcev za luksuzne nepremičnine v Sloveniji zanemarljivo iz več razlogov. Nakup luksuznih nepremičnin kot naložba za krajše časovno obdobje po njunem mnenju ni preveč smiseln, saj naj bi se cene še nekoliko znižale. "Glede na slovensko mentaliteto se v teh časih tudi ne želijo izpostavljati z novimi nakupi dragih nepremičnin. Ljudje takoj podvomijo o pošteno pridobljenih sredstvih za nakup, zato raje izberejo na primer Švico, kjer ljudje niso tako obremenjeni s tem, kaj kdo ima," pravita Bahčičeva in Lebarjeva.

Če njuna teorija o strahu pred pogledi sosedov drži, nas opažanje sogovornice iz sevniškega proizvajalca in prodajalca stilnega pohištva Stilles ne bi smelo zmotiti, saj je notranja oprema skrita pred nepovabljenimi pogledi. Mirjana Janc namreč pravi, da večjih nihanj pri nakupu pohištva iz njihovih kolekcij ne opažajo. Kupci so sicer nekoliko bolj preudarni, vendar še vedno razprejo denarnico. Tako ne trpi niti prodaja pohištva iz njihove najbogatejše kolekcije Barocco, v kateri cena jedilniškega stola doseže tudi 620 evrov.

Prodajalec morda najbolj priročnega simbola bogastva - jaht, Bojan Tavčar, iz podjetja, ki prodaja in ima v lasti tudi proizvodnjo Elanovih jaht na Hrvaškem, ocenjuje, da je prodaja jaht v Sloveniji "skladna s časi". Povpraševanja je resda manj kot pred leti, vendar pa so kupci, ki se za jahte zanimajo, resni. Prodaja jaht je po njegovih besedah od leta 2000 do 2005 strmo naraščala, se nato normalizirala, po letu 2008 pa je začela upadati.

Kupcem se je treba prilagoditi. Letos nameravajo splaviti manjšo, le slabih deset metrov dolgo jahto elan power 30, ki bo stala "le" 140.000 evrov. Očitno pa na obzorju ostajajo tudi najbolj zapravljivi kupci, saj v nasprotnem primeru bržkone ne bi pripravljali tudi skoraj 17 metrov dolge jahte elan power 53, na kateri bo prostora za 14 potnikov. Kakšna bo njena cena, nam Tavčar še ni mogel povedati, njena najbližja sestrična, slabih 15 metrov dolga elan power 48, pa z nekaj dodatne opreme in davkom stane okoli 700 tisočakov.

Pri tako visokih zneskih je tudi denar, ki ga odštejejo za obleke, četudi te stanejo nekaj povprečnih mesečnih neto plač, le drobiž, ponje pa premožni najraje hodijo v Milano, London in Pariz. A tudi v središču Ljubljane lahko najdemo trgovce, ki ponujajo najbolj prestižne znamke. V strogem središču Ljubljane prodajajo denimo tudi obleke znamke Ermenegildo Zegna. Njihovih jaken, podloženih z dlako vikunje, ki stanejo okoli 17.000 evrov, v Ljubljani sicer ne prodajajo, na zalogi pa imajo več moških oblek iz finih tkanin merino volne, ki se ne mečkajo in ne prepuščajo UV-žarkov. "Zanimanje vsekakor je, nekateri niti ne gledajo na ceno," o povpraševanju po oblekah, ki stanejo od okoli tisoč do dva tisoč evrov, pravi prodajalec. Obleko je mogoče naročiti tudi po meri, cena pa se takrat začne približevati tri tisoč evrom.

Več špekulantov kot ljubiteljev

Vse od sredine devetdesetih let je z gospodarsko rastjo in njenimi najbolj spretnimi jezdeci raslo tudi zanimanje po umetniških delih, predvsem slikah. Premožni so stranke v svojih pisarnah in znance na svojih domovih najraje navduševali s slovenskimi impresionisti. "Imeti Jakopiča na steni" je postal statusni simbol tudi pri podjetnikih, ki se prej za umetnost sploh niso zanimali.

Emil Šarkanj, lastnik galerij Hest v Ljubljani in Mariboru, opaža, da se slovenski modernisti s ceno od pet tisoč do deset tisoč evrov še vedno dobro prodajajo. Vedno večje je tudi zanimanje za cenejša dela mladih avtorjev in abstraktne slike, medtem ko se je prodaja slik z vrednostjo nad deset tisoč evri znižala za okoli 30 odstotkov. Med slike nad deset tisoč evri sodijo tudi omenjeni impresionisti, ki v Sloveniji dosegajo cene vse do petdeset tisoč evrov. Nekateri namerno čakajo, da cena še pade, vendar so med njimi predvsem tisti, ki v slikah vidijo zgolj investicijo in ne umetniške vrednosti.

Gre pri špekulacijah s cenami umetnin, ki spominjajo tudi na druge vrste špekulacij, ki povzročajo zmedo na finančnih trgih, za svetovni trend? Šarkanj meni, da gre prej za slovensko ali morda nekoliko širšo balkansko zgodbo, saj v svetu zanimanje za umetnine stalno narašča: "Kar je morda tudi odraz tega, da je med kupci umetnin pri nas morda nekoliko več špekulantov kot drugod. Pravi ljubitelji kupijo likovno delo in ne denarne naložbe."