Logično, čaka nas pokora za vse trošenje, za ves optimizem, za vse iluzije, ki smo jih gojili zadnja leta. Ne bo dovolj le, da skrušeno priznamo, kako smo grešili. Premalo bodo le spovedi in simbolični odpustki. Pred nami je splošno očiščenje, temeljita katarza. Ta pa je temeljita le takrat, ko to občutimo na lastni koži. Ko nam je jasno, da smo kaznovani za vse grehe in stranpoti, vse zlagane optimizme in namišljene lepe čase. V bistvu je vse skupaj eno kontinuirano odpovedovanje. Hoteli ste svojo državo in zdaj plačajte. Hoteli ste Evropo in zdaj ni poti nazaj. Hoteli ste kredibilno vlado in zdaj ne jokajte.

Torej, kaznovanje, ki nas čaka, moramo razumeti kot sestavni del rituala. Morda je to celo cena za našo enkratno samobitnost. Boštjan Perovšek je s svojo ekipo, ki ustvarja že lep čas briljantne reportažne vinjete pod okriljem Babilon.tv, v tem tednu v ospredje postavil prav ta fenomen. Kaznovanje je kulturna vrednota. Kaznovani smo zato, ker smo verjeli, da nekaj pomenimo. Kaznovani smo zato, ker smo se uprli. Uprli vsem sistemom, vsem dogmam, vsem nelogičnim zapovedim. Uprli notoričnim neumnostim in še bolj neumnim politikom. Uprli tistim, ki ne poznajo drugega kot argumente moči. Uprli že zato, ker smo iskali svoj obraz. Adijo pamet, bi rekel Zoran Predin. Oziroma, zakaj za vraga si Praslovan moral preplavati tisto rusko reko in se naseliti v naših genih. Krivdo nosimo kot sestavni del eksistence. Če nismo krivi, ne obstajamo. Ali pa eksistiramo le kot nakupovalne vrečke, iz katerih je še možno kaj vzeti. Ko bodo prazne, nas bodo reciklirali. Za pogonsko gorivo kakšne termoelektrarne. Je pa pomenljivo prav to, da Babilon.tv nastaja pod okriljem verskega programa na nacionalki. Ali pa je vse skupaj paradoks, za katerega bodo eni enkrat kaznovani. Upam, da prej nagrajeni s kakšnim viktorjem.

Vedno znova so kaznovani tudi naši športniki. Rokometaši na primer. Na pladnju so imeli vse rokometne velesile. Manjkal je le še zadnji žebelj v krsti. Jok, za svojo predrznost so bili hitro kaznovani. S kakšno izključitvijo več, kakšnim mižanjem na obe očesi in svet se je spet lepo vrnil v svoje tirnice. Tam, kjer nas ne kaznujejo velesile, pa nas kaznujejo velepomembneži v lastnem gnezdu. Tomaž Lovše se je odločil, da bo pokazal Tini Maze, kdo je gospodar. Že eno leto bije boj z v tem trenutku edino športnico, ki v svetovnem merilu nekaj pomeni, in ji ves čas grozi s kaznimi. Jasno, kazen mora biti vzgojna in obenem pokazati, kdo je šef v hiši. Odločil se je, da bo tej razvajeni šampionki in tistemu njenemu zamejcu dal tinto pit. Ji zraven povedal še, da je z njeno glavo nekaj narobe in da se je v bistvu odpovedal luksuzu zato, da je lahko iz lastnega žepa plačeval Tini obljubljene nagrade. Tisti posnetek, ko Lovše z žvečilnim gumijem v ustih v ciljni areni v Kranjski Gori novinarjem razlaga, kako je vse naredil za Tino, kako naj Massi najprej pozdravi svojega predsednika in kako mu je odvetnik grozil z novo vlado, bo šel v anale. Postal bo zgodovinski spomenik in opomnik, kaj se zgodi vsem, ki dobijo v roke nekaj, česar si ne zaslužijo. Kaj se zgodi vsem, ki jih nihče več ne šmirgla pet posto, oni pa imajo formalno še vedno delček oblasti v rokah. Kaj se zgodi vsem, ki nimajo pojma o komuniciranju in nimajo pojma, kaj je zasebni in kaj javni interes. Takrat, ko je gospod Lovše pompozno stopil v slovensko orbito kot rešitelj smučarije, sem zapisal: Tina, drži se za žep. Slekli te bodo do golega. In to so tudi res dogaja. Doma ti očitajo vsako nagrado, vsak sponzorski denar in zahtevajo penale, če v svoji muhavosti prekršiš kakšen člen pogodbe. Tujina ti očita sporni material. Dobesedno so te slekli do golega in v analizo vzeli tvoje spodnje perilo. Tisti napis na nedrčku "To ni vaš posel", ki si ga pokazala pred kamerami, pa marketinško vreden več kot sto Lovšetov s čigumiji v ustih.

Vem, da je težko z zvezdami. Vem, da je še težje, če nimaš protiuteži. In vem, da nam ne bo lahko od jutri naprej. Ker v bistvu ne bomo vedeli točno, kje smo grešili. Občutili bomo le kazen. Morda pa je v tem ves štos. Da se začnemo spraševati vsi po vrsti. Ni hudič, da se kaj ne najde…