Kot so za časnik pojasnili v Lekarni Ljubljana, je zadnja pogodba s posredniki zdravil, ki je temeljila na javnem naročilu, potekla že 31. maja 2009. Od takrat sklepajo posle s posrednikoma Salusom in Kemofarmacijo na podlagi dogovora, ki ga obnovijo vsako leto. Delo ugotavlja, da je takšno poslovanje najverjetneje v nasprotju z zakonom. Zakon o javnem naročanju (ZJN) namreč jasno določa, da morajo tudi javni zavodi nabavo blaga nad vrednostjo 20.000 evrov izpeljati na podlagi javnega naročila, za katerega mora biti objavljen javni razpis.

To trdi tudi predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, ki je za Delo povedal, da mora javni zavod za nakup blaga nad to vsoto izvesti javno naročilo, ne glede na to, koliko ponudnikov za določeno vrsto izdelka je na trgu. Po njegovem mnenju lahko le javni razpis pokaže, koliko podjetij je ta izdelek sposobno dobaviti. Obenem javni razpis v nobenem primeru ne sme predpisovati točno določene znamke izdelka, temveč le njegove karakteristike. V nasprotnem primeru naročnik neupravičeno omejuje konkurenco.

Časnik ugotavlja, da je iz aplikacije Supervizor je razvidno, da je Lekarna Ljubljana, ki jo od leta 2008 vodi Marko Jaklič, s Kemofarmacijo samo v letu 2011 sklenila za okoli 36,5 milijona evrov poslov, s Salusom pa za okoli 33,6 milijona. Igor Šoltes je za Delo tudi pojasnil, da se lahko javni zavod postopku javnega naročila izogne le, če je potreba po blagu nujna, posameznih primerov pa ne more komentirati. Zavoda tudi mora poskrbeti, da naročilo sestavi tako, da bo dobil več potencialnih ponudnikov. V nasprotnem primeru to lahko privede do oškodovanja javnih financ.

25. marca 2009, torej dva meseca pred iztekom zadnje pogodbe, je Lekarna Ljubljana sicer objavila javno naročilo za dobavo zdravil in drugih farmacevtskih proizvodov za nadaljnja štiri leta v skupni vrednosti okoli 360 milijonov evrov. Izbranih naj bi bilo več ponudnikov. Nanj sta se prijavila tako Salus kot Kemofarmacija.

Državna revizijska komisija, ki je ugotovila da je Lekarna Ljubljana v razpisu neupravičeno omejevala konkurenco in dajala prednost posameznim ponudnikom, saj naročila ni razdelila v več sklopov, s čimer bi se lahko nanj prijavila tudi manjša podjetja, pa je javni razpis razveljavila. V nasprotju z zakonom tudi določilo, da mora imeti podjetje, ki hoče kandidirati za posel, v letih 2005, 2006 in 2007 vsaj 80 milijonov evrov prometa. Ta pogoj sta izpolnjevala le Salus in Kemofarmacija.

Novembra 2009 je Lekarna Ljubljana javno naročilo ponovila, nanj pa se ni prijavil noben ponudnik zdravil. Kot so za Delo pojasnili v Salusu in Kemofarmaciji, se na razpis niso prijavili zaradi nesprejemljivih pogojev, ki jih je postavila Lekarna Ljubljana. V njih so med drugim zahtevali, da morajo dati ponudniki lekarni na voljo vpogled svoje pogodbe s proizvajalci zdravil. Janja Kadunc Mezek, pomočnica direktorja Lekarne Ljubljana za področje pravnih in splošnih poslov, je za Delo pojasnila, da so si s tem hoteli zagotoviti, da posredniki ne bi ponudili predragih cen za zdravila.

Salus in Kemofarmacija poudarjata, da je bilo ta pogoj nemogoče izpolniti. Njune pogodbe s proizvajalci zdravil so namreč zaradi dogovora z njimi poslovna skrivnost. Davorin Poherc, predsednik uprave Kemofarmacije obenem pojasnjuje, da je z vpogledom v pogodbe Lekarna Ljubljana hotela dobiti informacije o cenah proizvajalcev zdravil, ki bi olajšale pogajanja LL Grosista s proizvajalci. Lekarna Ljubljana je namreč oktobra 2009 kljub nasprotovanju finančnega ministrstva ustanovila družbo LL Grosist, da bi lahko zdravila kupovala neposredno od proizvajalcev.