Referendum je v tem smislu podoben "lajkanju" na facebooku: vse, kar nam preostane, ko nekdo izbrano fotografijo ali vsebino obesi na svojem profilu, je "lajkanje" kot neobvezujoče dejanje simulacije dialoga ali v najboljšem primeru komentar, ki pa je spet kvečjemu digresija v drugem planu glede na tisto, kar se komentira. Tako v prvem kot v drugem primeru prave izbire pravzaprav ni, izbira se nekaj, kar je že izbrano. Referendum o vstopu v Evropsko unijo je prav tako tema, ki so jo zadnjih deset let skrbno načrtovali in se o njej dogovarjali, zdaj pa jo kratko malo obesili na "zid" in namesto prave odločitve pričakujejo "izsiljeno izbiro", ki v bistvu sploh ni izbira - vse, kar lahko storite, je "lajkanje", rečete lahko DA ali NE. Lacan gre v svojem izvajanju še naprej in trdi, da je "v okoliščinah, ko ste postavljeni pred izbiro 'svoboda ali smrt!', edini možni dokaz svobode ta, da izberete smrt, saj prav s tem dokažete svojo svobodno voljo". A situacija je zdaj takšna, da tudi če izberete NE, na koncu skoraj ni možnosti, da vas ne bodo prisilili, da vendarle rečete DA.

To je najbolje ilustrirala hrvaška ministrica za zunanje in evropske zadeve (kot se po novem imenuje ta funkcija), ko je rekla, da bi referendum lahko ponovili čez šest mesecev ali leto dni, a tudi opozorila, da bi tedaj lahko Bruselj pustil Hrvaško čakati na sprejem v paketu z drugimi iz regije. Z drugimi besedami, "obkrožite DA ali pa bomo ostali na Balkanu!", a tudi če obkrožite NE, ne skrbite, referendum bomo ponavljali tako dolgo, dokler ne boste obkrožili DA. Ali se ni podoben scenarij že odigral, ko je Irska 13. junija 2008 na referendumu o lizbonski pogodbi izbrala NE? Tisto, kar se je potem zgodilo, je ravno to, kar zdaj napoveduje Vesna Pusić: EU je irski vladi dala še eno priložnost, da svoje nerazgledane državljane prepriča o prednostih lizbonske pogodbe, in v letu dni so pripravili nov referendum, na katerem se je tehtnica nagnila k DA.

Problem prvega hrvaškega referenduma po celih dvajsetih letih je v tem, da vprašanje že vsebuje odgovor, ta je že vnaprej določen, kot na tistem znanem plakatu za referendum 19. maja 1991, ki je državljane pozival k udeležbi z "objektivnim" sporočilom: "Referendum ZA Hrvaško" (sic!). In potem se čudite, da na vprašanje, ki že vnaprej vsebuje odgovor, 94,17 odstotka državljanov odgovori pritrdilno. Danes imamo podobno situacijo, le da se je vstop v EU de facto pripravljal vse od izstopa iz Jugoslavije, vse, kar nam na referendumu preostaja, je, da rečemo, da smo "za" DA, ali da temu "za" rečemo NE.

Referendumsko vprašanje, tako kot Lacanov ropar, čeprav na videz ponuja izbiro med DA ali NE, ne ponuja pravzaprav nobene prave alternative: vsaka politična razprava je tu že vnaprej suspendirana, vsak dialog je monolog, vsaka izbira je "izsiljena izbira", vsaka alternativa pa nič drugega kot izsiljevanje. Referendum za EU je najboljši dokaz, da demokracija na Hrvaškem v resnici ne obstaja, da je demokracija le še potrjevanje odločitev, ki so že bile sprejete, le še iluzija izbire tam, kjer izbire pravzaprav ni. Zakaj niso referenduma organizirali na primer leta 2010, ko so v hrvaško ustavo, prav zaradi članstva v EU, vnesli spremembo, da namesto absolutne večine vseh volilnih upravičencev zadošča že večina volilcev, ki se udeležijo referenduma? Ali, če gremo še korak naprej, oziroma nazaj, zakaj niso referenduma organizirali pred 3. oktobrom 2005, ko so se uradno začela pogajanja Hrvaške z EU? Ali še korak nazaj v zgodovino: ali ne bi bilo logično, da bi prvi referendum organizirali že 21. februarja 2003, ko je Hrvaška vložila prošnjo za polnopravno članstvo v EU? Danes smo torej v "demokratični" situaciji, da izberemo nekaj, kar je bilo že izbrano s prošnjo za članstvo, začetkom pogajanj in spremembo ustave. Skratka, pred referendumom, na katerem lahko domnevno izbiramo med DA ali NE, smo v situaciji, v kateri je revež pod grožnjo "Denar ali življenje!". Karkoli izberemo, smo že na izgubi, kajti demokracijo smo tako in tako že izgubili.