S čim v Londonu najbolj strašijo Škote, odkar je njihov prvi minister Alex Salmond za jesen 2014 napovedal referendum o neodvisnosti, ki ji angleški politiki soglasno in odločno nasprotujejo, ker si ne želijo še manjše Velike (nekoč imperialne) Britanije, posebej, če jo dejansko čaka izstop iz EU? Z visoko ceno, ki bi jo moralo za svojo neodvisnost plačati škotsko gospodarstvo. Ne gre samo za strašenje z deležem britanskega javnega dolga (ta se bliža tisoč milijardam funtov), ki bi ga podedovali Škoti. Iz Londona jim že nekaj časa "grozijo", da ne bodo mogli ohraniti funta oziroma, da bodo prisiljeni sprejeti evro. Kaj hujšega! Evro se že vse od svojega rojstva ne more pohvaliti s popularnostjo na Otoku - na vrhuncu "priljubljenosti", leta 2003, je bilo proti zamenjavi funta z evrom 61 odstotkov vprašanih. Zaradi dolžniške krize na območju evra se je njihovo število povzpelo na 85 odstotkov.

Referendum o izstopu

Zaradi spleta naključij se na Otoku istočasno prvič zelo resno govori o možnosti, da bi Škoti zapustili Veliko Britanijo, ta pa EU. Ni pa naključje, da se je po pojavu evra med instinktivno evroskeptičnimi Otočani povečevalo število tistih, ki so za izstop iz EU. Leta 2010 jih je bilo še manj kot pol, 47 odstotkov, avgusta lani pa prvič več kot polovica vprašanih 52 odstotkov. Razvpiti veto, ki ga je na decembrskem vrhu EU potegnil premier David Cameron, je tako povečal apetit evroskeptikov in desnice v njegovi konservativni stranki, da zdaj odkrito zahtevajo referendum o članstvu. Zelo verjetno jim bo moral ustreči in ga zapisati v volilni manifest za volitve maja 2015 ter ga, če bi konservativci zmagali z absolutno večino, razpisati že jeseni 2015 ali spomladi 2016. Otočani nikoli niso zares vzljubili Evropske unije, v zadnjem desetletju in več pa so se bali, da se razvija v federalistične Združene države Evrope, ki bodo Britanijo oropale suverenosti, demokracije, zgodovine in kulture, kar je bil in ostal največji bavbav evroskeptikov. Britanski politiki so se vedno zavzemali za širitev EU z motom, da bi bila čim manj politična in čim večji trg.

Britanci so se pridružili evropski povezavi januarja 1973, ko je bila še Evropska gospodarska skupnost (EGS). V njihovem imenu se je za to odločil tedanji konservativni premier Edward Heath. Odločitev je bila zelo kontroverzna, posebej za opozicijske laburiste, ki so leto kasneje (1974) zmagali na volitvah in že leta 1975 izpolnili predvolilno obljubo o tem, da bodo o tem, ali naj Velika Britanija ostane v EGS ali jo (po komaj dveletnem članstvu) zapusti, odločali državljani na referendumu. Kampanjo za izstop so vodili znani strankini levičarji, med njimi danes 87-letni laburistični veteran Tony Benn. Laburistični premier Harold Wilson in vlada sta rojake prepričevala, naj se izrečejo za to, da ostanejo v EGS. Šestega junija 1975 se je 67 odstotkov volilcev, ki so oddali svoj glas, izreklo za to, da ostanejo.

Laburisti so bili vseeno pretežno evroskeptična stranka vse do devetdesetih let, ko je prevladala proevropska usmeritev, ob večno nergavi evroskeptični "stari levici" in sindikatih, ki še vedno ropotajo proti članstvu.

Konec osemdesetih let je začelo britansko politiko vse bolj motiti hitrejše gospodarsko, denarno in politično povezovanje članic. Laburistično levico je v vlogi zastavonoš nasprotovanja EU zamenjala konservativna desnica. Maastrichtska pogodba je v konservativni stranki povzročila tako hud razkol, da so jo mnogi evroskeptiki zapustili in se na volitvah leta 1997 pridružili Referendumski stranki milijonarja Jamesa Goldsmitha, ki je nastala z enim samim ciljem: razpis referenduma o članstvu. Danes ta cilj zastopa veliko uspešnejša stranka UKIP (Stranka za neodvisnost Združenega kraljestva), ki se krepi: leta 2009 je osvojila 13 sedežev v evropskem parlamentu. Na domačih volitvah maja 2010 je zanjo glasovalo 919.471 volilnih upravičencev - 3,1 odstotka oziroma za eno odstotno točko več kot na prejšnjih volitvah -, kar je veliko in uspeh za edino stranko, ki se aktivno in populistično zavzema za britanski izstop iz EU in malo drugega.

Umazana vloga desničarskega tiska

"Izgubili smo to bitko, vendar se vojna nadaljuje," je UKIP komentirala izid volitev 2010, na katerih ji ni uspelo vstopiti v domači parlament. Vojna za izstop iz EU je postala ena velikih političnih tem, ki je bila dolgo podobna vrnitvi smrtne kazni: o obeh vse več Britancev vse več govori in se zanju zavzema, v razpravah politične elite pa sta bili temi "prepovedani". Politika ne bi bila to, kar je, če tega ne bi izkoriščala v medsebojnih obračunih. Konservativci in laburisti drug drugemu podtikajo skrivne namene: laburisti trdijo, da je vse večja evroskeptičnost glavnine konservativcev maska za željo po odhodu iz EU, konservativci pa, da laburisti skrivajo svoj evroentuziazem, ker mu volilci niso naklonjeni. Kriza v območju evra je razprave o britanskem izstopu iz EU z obrobja preselila v samo središče teh debat, izstop pa je postal del širših razprav o britanski vlogi v jutrišnjem svetu.

Za večino Britancev bi lahko rekli, da so vedno bili pasivni evroskeptiki. Precej umazano vlogo pri njihovem spreminjanju v vse bolj aktivne evroskeptike je igral desničarski tisk, posebej britanski del globalnega medijskega imperija zagrizenega avstralskega desničarja Ruperta Murdocha, ki ni nikoli skrival svoje sovražnosti do EU in še bolj - do evra. Njegovi mediji že dobrih dvajset let hranijo Britance z evroskepticizmom in jih dan za dnem bombardirajo s kritiko vsega, kar prihaja iz EU. V preteklosti celo s tako bizarnimi trditvami, kot so bile tiste, da EU Britancem predpisuje celo ukrivljenost banan in dolžino kumar, ki so jih mnogi na Otoku kupili. Gospod Murdoch osebno je tudi Tonyja Blaira, ki se je ogreval za britansko pridružitev območju evra, "odrešil" evroentuziazma v zamenjavo za podporo v svojih medijih. Tudi David Cameron se mu je dobrikal - vse do izbruha prisluškovalne afere ukinjenega Murdochovega tednika News of the World, ko se je britanska politika, vsaj začasno, osvobodila sramotnega Murdochovega vpliva. Ne gre samo za Murdochove medije. Tudi drugi desničarski časopisi Britancem že dolgo strežejo redne obroke evroskepticizma, Telegraph prefinjeno, Mail primitivno. Tudi Guardian, časopis levičarske elite, v EU vidi bolj malo dobrega za Britance.

Idealna priložnost

Kriza evroobmočja je idealna priložnost za to, da Murdochovi in drugi desničarski mediji polnijo britanske glave z opisovanjem območja evra kot nedemokratične zbirokratizirane skorumpirane ekonomske polomije, obsojene na propad. S tem so tako rekoč nevtralizirali, vsaj začasno, evroentuziaste. Ne gre samo za bitko za evropskost britanskih duš. Britanski kolumnist George Monbiot odmevno piše, da "britanski tisk bije razredni boj in brani elito, ki ji pripada". "Ne gre samo za Ruperta Murdcocha in njegove barabe. Razkrinkati je treba vse korporacijske barone, ki korumpirajo naš politični sistem." Monbiot piše, da tisk nikoli prej ni tako slabo služil bralcem. "Soočamo se z več krizami - gospodarsko, ekološko, krizo demokracije -, pa časopisi o njih ne pišejo ne jasno ne pošteno. Možje, ki so lastniki korporacijskega tiska, bijejo razredno vojno, in celo zdaj branijo tisti en odstotek (najbogatejših), ki mu pripadajo." Tudi "vojno" za izstop iz EU je čutiti kot del tega razrednega boja.

Britansko politiko je v EU in njenih predhodnicah vedno zares zanimal samo enotni trg in se nikoli niso zagreli za nič drugega kot gospodarsko sodelovanje in trgovino. Unijo imajo za vse bolj nedemokratično, njene članice za vse manj suverene in vse bolj pod nemško-francoskim "diktatom", posebej nemškim. Tu je tudi stara dogma, ki jo mnogi radi privlečejo na dan: da Nemčija z ekonomsko močjo dosega to, česar ni mogla z orožjem. Na kratko: Britanci bi in ne bi bili v EU! Po Cameronovem decembrskem vetu so jim s celine svetovali: Love it or leave it! Ljubi ali zapusti… EU. Danes so veliko bliže drugemu kot prvemu.