Pobijmo vse sovrage
Gledal sem spopad republikanskih kandidatov za strankarsko predsedniško nominacijo v Južni Karolini. Človeku se kar milo stori okrog srca, ko vidi, kako tam volilci strastno reagirajo na besede kandidatov, kot bi bili na rodeu, kjer jahajo divje bike. Čisto nasprotje teh naših komornih predvolilnih shodov, na katerih navzoči bolj pogledujejo h kotlu z golažem, kot pa poslušajo modrosti govorcev. V Myrtle Beachu, dolgočasnem turističnem mestu, so sicer dolgočasni konservativni prebivalci pokazali, da je v njih sam ogenj, ko gre za izbiro kandidata, ki bo na volitvah Obami odrezal skalp. Izjave kandidatov Gingricha, Perryja, Romneyja, Santoruma in Paula so spremljali žvižgi, aplavzi, vzkliki, medklici, topotanje nog. Na lastne oči sem videli, kako deluje izvirna, nepokvarjena demokracija. Bolj ko so pljuvali Obamo, bolj je dvorano treslo navdušenje. Višek uresničitve ameriških mokrih sanj pa so volilci doživeli, ko je beseda nanesla na zunanjo politiko. Svojo je Newt Gingrich strnil v en sam stavek: "Citiral bom nekdanjega predsednika ZDA Andrewa Jacksona, ki je imel odlično zamisel, kaj narediti z našimi sovražniki - vse jih pobijmo!" Ljudje so skočili na noge, pričelo se je vsesplošno objemanje in rjovenje, kot bi v salonu na Divjem zahodu pijani kavboji proslavljali uspešen večmesečni pogon govedi čez širne planjave. Navdušenje se še ni poleglo, ko je kandidat Romney zatulil, da bi tudi on brez milosti pobil vse sovražnike najbolj demokratične države na svetu. Ljudje so vzhičeno zapeli Glory, glory, hallelujah!, nekateri so padli v trans. Svoj lonček je hitro pristavil Perry, ki je kričal, da bi kot predsednik ne samo pobijal, ampak bi pogumne marince, ki so scali po mrtvih talibanih, razglasil za narodne heroje. Delirij je bil nepopisen. Od dvojnih hamburgerjev mastni obrazi so žareli. Skoraj bi še mene zajela ta nepopisna evforija ob možnosti, da bi ZDA dobile tako demokratičnega in hkrati odločnega predsednika, ki ima tako preproste rešitve za tako zapletene svetovne probleme. Dokler se mi iz podzavesti ni prikradel prizor, v katerem Newt Gingrich sedi v Ovalni sobi Bele hiše, pred njim pa gora dosjejev vseh ameriških sovražnikov. Iz kupa potegne mapo z mojim imenom, besno preleti zapiske ter obrambnemu ministru Romneyju in šefu Cie Perryju reče: "Fanta, tale pisun iz Ljubljane je toliko grdega nakracal o naši deželi, da je nedvomno za voditeljem Al Kaide največji sovražnik ZDA. Pošljita specialno enoto Tjulnji, tisto, ki je sesekljala bin Ladna v spalni srajci, in naj tega Senkovića v Ljubljani na ulici prerešetajo!" "In poščijejo," hitro doda Perry. "Glejte, da vse posnamejo in pokažejo na CNN. Naj vidijo Američani, da znam izpolniti predvolilne obljube!" Mislite, da imam privide? Če bi videli navdušenje nad Gingrichevim govorom, bi vam bilo jasno, da se ta možak ne šali. Zato, gospod Gingrich, prisežem, da je vse, kar sem kdajkoli slabega napisal o ZDA, bilo res samo dobronamerno, v duhu prijateljstva med državama. Prosim, če me umaknete s seznama ameriških sovražnikov, jaz pa bom življenje odslej posvetil slavljenju ameriške demokracije, jedel bom samo hamburgerje, pil samo kokakolo in trikrat na dan gledal največji ameriški umetniški dosežek - Seks v mestu. Prisluhnite, prosim, vašemu ambasadorju Mussomeliju, ki je dejal, da smo Slovenci trenutno v občutljivi fazi in pod stresom.
Družina je svetinja
Čedalje bolj sem prepričan, da je sojenje Ivu Sanaderju posledica kolektivne nevoščljivosti. Hrvati kratko malo ne prenesejo uspeha drugih (to potrjuje tezo, da smo si z njimi najbližji sorodniki), sicer se tožilci in javnost ne bi osredotočili na tako banalne podatke, kot je število bančnih računov, ki jih je imela širša družina Sanader, in koliko in kje je Ivo porabil za počitnice. To, da so Sanaderjevi imeli 73 bančnih računov, pravzaprav dokazuje nekaj čisto drugega. Najprej veliko ljubezen in zaupanje znotraj družine. Ivo je, denimo, imel najmanj računov, samo sedem, ljubljeni soprogi jih je odprl kar 11. Da pa je bil prečudovit oče, priča podatek, da je hči Bruna imela 14, hči Petra pa 20 bančnih računov, čeprav sta obe revni študentki s skromnim stanovanjem v Zeckendorf Towers v New Yorku (93.100 dolarjev za dve leti). To ni še nič. Povejte, koliko moških bi svoji tašči podarilo devet bančnih računov in ponarejalo njene podpise, da se uboga starka ne bi sama na banki izgubljala v zapletenih finančnih transakcijah? O takšnem zetu sanja vsaka tašča. Ivo je bil garač, a je tudi znal ustaviti divji voz službenih obveznosti. Najraje je peljal družino za kakšen teden v hotel na Beverly Hillsu. Ni mu bilo žal dati enkrat 13, drugič 15 tisoč dolarjev za teden. Družina je bila zanj svetinja. Ni mu bilo težko za družino porabiti vsak mesec 10 tisoč evrov več, kot je imel prihodkov. Da se ne bi ljubezen potopila v monotoniji, je soprogo za 3800 dolarjev peljal na križarjenje, za kapitana pa je izbral Francesca Schettina, tistega, ki je pred tednom dni potopil Costa Concordio. In ta enkraten premier in družinski človek gre zdaj Hrvatom in tožilcem v nos. Da je živel preko zmožnosti? Lepo vas prosim. Grčija je tako živela desetletja. Zdaj jo svet rešuje, Sanaderju pa sodijo. Kakšna dvoličnost! Še tast, ki mu je Ivo odprl 12 računov, se je pridružil mrhovinarjem in je preiskovalcem dejal, da je bil zet "navaden pizdun". Pa samo nekaj let nazaj je na vprašanje novinarja, ali lahko v podzemni garaži splitske policije parkira samo zato, ker je Sanaderjev tast, pa čeprav je le ubogi penzioner, dejal: "Sprašujete pizdarije in ti si pizdun!" Hvaležnost pa taka.