Od kod prihajate?

Iz čudne dežele, Alzacije. Rojen sem blizu Strasbourga. Skozi zgodovino je bila tam Nemčija, Francija, pa spet Nemčija in nato Francija. Sem shizofrenik, ujet med nemškimi pravili in redom ter francosko erotiko. Kmalu sem pobegnil. Strasbourg je podoben Ljubljani - čim prej moraš oditi. Fantastično je, lepo. Ljudje niso agresivni, mesto je čudovito, a če ostaneš, umreš. Odšel sem pri sedemnajstih.

Kaj vas je postavilo na cesto?

Rad bi bil ameriški lik, ki hodi sam in žvižga On the road again, a v Franciji je to težko. Ceste so prekratke. Nisem hodil v šolo, zato sem moral delati. Bil sem pleskar.

Iz Strasbourga ste se obrnili na zahod, ne pa vzhodno, v Nemčijo.

Kasneje sem šel v Nemčijo. Tam sem delal osemnajst let kot gledališki režiser in igralec. A po vojni nisem mogel tja. Bilo je preveč sveže. Sovražil sem Nemce, nemščino. Šele kasneje sem spoznal, da gre v resnici za prelep jezik. Ko sem bil mlad, so v mojih očeh vsi, tudi najmlajši, nosili odgovornost. Za okupacijo Francije, za koncentracijska taborišča… Naši očetje se niso uprli. Bili so idioti. Ne vem, ali bi se mi uprli, a svoje očete smo sovražili. Sovražili smo vse.

Je bila kultura del vašega odraščanja?

Ne. Moja mama ni nikoli stopila v gledališče. Oče je izginil. Bil je alkoholik. Sam z mamo sem v primestju zrasel v divjega otroka. Bile so mlade ženske, glasni motorji in ponočevanje.

Kako ste potem postali gentleman?

Srečal sem se s knjigami in gledališčem. Nisem pesimističen glede kulture. Umetnost mi je pomagala in me rešila. Začel sem prebirati knjige. Nisem bil več neumen. Zanimalo me je. Všeč mi je bilo.

Igrali ste v filmu Evropa Evropa, posnetem po resnični zgodbi o judovskem dečku, ki je preživel drugo svetovno vojno tako, da se je pridružil esesovcem.

Agnieszka Holland, režiserka filma, je zelo močna oseba. Poklicala me je in rekla: "Igrati moraš homoseksualnega nacista."

Kar odskočil sem: "Ne, ne, ne morem."

Potem sva se srečala. Vedno pije konjak. Pila sva in klepetala. Po eni uri sem bil popolnoma pijan in pripravljen narediti, karkoli bi hotela. Ona je bila popolnoma trezna, čeprav je popila desetkrat več. Prava Poljakinja. Pravim ji Margaret Thacher filma. Diktatorka, a sijajna in izjemna. Zgodba je zelo zapletena in prvikrat razkrita v filmu. Srečal sem gospoda, ki jo je doživel. Njegovi otroci niso vedeli. Ko jo je povedal, je imel sedemdeset let.

Kje ste prvič stopili na odrske deske?

V Toulousu. Potem je prišlo leto '68 in moral si biti v Parizu. Bilo je prelepo. Najlepši mesec mojega življenja. Hecno, kot sanje. Bil sem proti vsemu. Vse je bilo zelo romantično in utopično.

Leta '68 ste prišli na pariške ulice kot delavec?

Bil sem med maoisti. Študente smo malce sovražili. A bilo je ogromno lepih žensk, ljudje so govorili sijajno, Daniel Cohn-Bendit je bil izjemen. Seks je postal svoboden. Jaz sem bil tedaj že oče dveh otrok. Ker sem moral služiti denar, sem pleskal. Ter iskal še druge možnosti. V Parizu sem srečal mlade igralce, ki so me povabili na zabavo, na kateri je bil tudi nemški režiser Klaus Michael Grüber. Dobil sem malo vlogo. Brez besed, a za nekaj denarja. Grüberju sem bil všeč. Rekel je, naj vztrajam.

Je dejstvo, da imate raje oder kot film, razlog, da tako dobro sodelujeta z Akijem Kaurismäkijem?

Verjetno. Pri njem je zelo malo blefiranja.

Ko sta se prvič srečala, vas je opazil, ker ste imeli dovolj velik nos?

Da. Rekel je: "S takim nosom lahko kadiš pod tušem. Imaš žalostne oči. To je to. Zraven si."

Nič ni vprašal, kaj sem počel prej. Hotel je govoriti o vsem drugem; o vloženih gobah, ribolovu, Marxu... Potem se dolgo ni oglasil. Nato sem po pošti dobil scenarij in na njem datum. Naslednjič sem ga srečal prvi dan snemanja.

Rekel mi je: "Pijan si. In padeš v smeti."

Začel sem se opotekati kot pijanec.

"Stoj."

Presenečeno sem ga gledal.

"Ko je nekdo pijan, se na vse pretege trudi, da hodi naravnost, in pred sabo ima jasno točko, kamor hodi." Opotekanje je kliše. Mislil sem si, dober je. Vidi prave stvari.

Ko nekdo reče finski film, se človek ustraši. Zadiši po samomorih in depresiji. A Le Havre je antipod tega. Srečna konca ima kar dva.

Prvo, kar mi je Aki rekel, je bilo: "Svet je tako depresiven. Ne morem narediti bolj depresivnega filma od tega. Narediti moramo srečen film."

Ste se strinjali?

Da. Rekel je: "Pričakujejo žalosten film. Naredimo komedijo!"

Rekel sem, da nama skupaj ne bo nikoli uspelo narediti komedije. Nobeden ni komičen.

"Pa jaz sem rojen komik," mi je odgovoril. Sledila je dolga razprava, kaj je komično. Buster Keaton je moj heroj. Aki se je strinjal, da je Keaton najboljši. In postala sva depresivna, ker sva oba vedela, da je njegov vzor nedosegljiv.

Je Le Havre tudi vaš film?

Mnogo bolj gre za Akijev film. Jaz sem le instrument v njegovih rokah. Je zelo močan režiser. Ne improvizira in postavlja natančna vprašanja. A hkrati reče: "Tvoj problem je, kako boš to odigral. Jaz za to nisem plačan."

Je film v vas obudil stare spomine, občutja proletarskega boja?

Vsekakor. Najin celoten pogovor o filmu je bil, ko me je poklical in vprašal: "Si še živ?"

"Sem."

"Bi snemal z mano?"

"Bi."

"Čez dva tedna ti pošljem scenarij. Se lahko naučiš loščiti čevlje?"

"Kaj?"

"Se lahko naučiš loščiti čevlje?"

"Lahko."

"Si prepričan?"

"Ja."

"Dobro. Adijo."

In sem šel na lov za loščilci čevljev. V Parizu jih ni več. Povedali so mi, da so v Barceloni na železniški postaji. Prosil sem, če me lahko kdo nauči obrti. Zmenil sem se za plačilo in delal tri dni. Težko delo je, a sem se naučil. Aki trdi, da nisem kaj prida, a mislim, da sem dober loščilec čevljev. A delo je zelo dolgočasno. In zelo ponižujoče.

A vaš lik nima potrebe, da bi svoje ponižanje znesel nad nekom, ki je še nižje kot on.

Ne. Ni popoln. Rad pije. Ko žena pripravlja večerjo, sedi in gleda. Tudi Aki prihaja iz nenavadne družine in vselej sva se strinjala, da iz delavskega razreda ne smeš delati junakov. Delovni človek ni angel. Ni simpatičen. Zelo težko je realno upodobiti delavski razred v filmih. Moj stric je delal v tovarni in bil sindikalni vodja. Vedno mi je govoril, da ne smeš zaupati delavcem, ker so reve. Zato potrebujejo komunistično partijo. Bil je nor, a imel je tudi prav.

Film preveva pridih naivnosti in nekje ste dejali, da je odraz časa, ki kliče po junakih. Je to moderni junak? Nepopoln, a human?

Nimam odgovora. Kaj je moderni junak? V komunizem nimamo več upanja. Tudi v boga ne upamo več, ker je mrtev. Edino upanje imamo v kapitalizem, da obogatimo. Čudni časi so. V Evropi vse manj ljudi verjame v Evropo. Migranti pa tu še vedno vidijo obljubljeno deželo. Ne moremo jih ustaviti. Razen če se odločimo streljati. Žal ni malo ljudi, ki vidijo rešitev v tej smeri.

Kaj sami razumete kot sporočilo filma?

Aki je rekel, da je to pravljica. Rdeča kapica poje volka.

Ampak kdo je volk in kdo Rdeča kapica?

Zapleteno je. Ko sem še živel blizu Strasbourga, v velikih stanovanjskih blokih z mamo, je bilo vse dobro. Na začetku se je zdelo, da imamo veliko - kopalnico, gretje, elektriko. V šestdesetih so začeli prihajati Arabci in črnci. Mama je naenkrat ugotovila, da ne more ostati tam. Zdelo se ji je, da ni več belcev, Francozov. Govorila je, da nič več ne razume, in je pobegnila. Ni bila rasistka, ni bila nora, ni bila fašistka. A nenadoma se je znašla pred nečim, s čimer se ni mogla soočiti. Lahko smo proti rasizmu v lepih soseskah Pariza, lahko smo zelo levičarski in umirjeni, a v primestju je biti vse to težje. Zapleteno je. Sedaj so vsi presenečeni, ker delavci volijo ekstremno desnico. A treba je vedeti, da ni več komunizma, ni Boga, ni religije, skrajna desnica pa ponuja eno, jasno, četudi neumno rešitev. Zato volijo delavci Marine Le Pen. Ponuja jim preprosto razlago, kako so tujci ukradli njihove službe. Noro je.

Kakšno mesto je Le Havre?

Trdo. Modro. Ocean je na pragu, veter vije. Ni lepo. Grobo je. Staro pristanišče, kjer smo veliko snemali, propada. Nekoliko spominja na Sovjetsko zvezo. Težko je.

In ljudje?

Ljudje so zelo prijazni. Dobri. Ker je mesto tako trdo. Preživetje tam zahteva solidarnost. Ljudje so topli, ker je zunaj tako mrzlo. A dobre zgodbe se tam zares zgodijo. Med drugo svetovno vojno so rešili judovske otroke.

Pa danes?

Danes… ne vem. Zadnjih dvajset let se je zgodilo zelo hitro. Vsi so naenkrat za ekrani. Včasih, če je bilo občinstvo v gledališču mlado, so klepetali, kričali, metali papirčke. Sedaj je vse tiho. Ko se ugasnejo luči in odgrne zavesa, je po petih minutah vse občinstvo nenadoma v modrem. Vsi obrazi žarijo od ekranov, ki jim svetijo v rokah.

Zakaj so potrebni srečni konci, tudi če v njih dvomimo?

Morda gre za sanje. Aki je lahko izjemno ciničen, a ta film je drugačen. Mislim, da hoče verjeti v neke vrste čudež. Zdravnik v filmu reče, da se čudeži dogajajo, in v odgovor sliši: "Ne v moji soseski." A vendar…