Strategija brez odpadkov se začne z oblikovanjem novih izdelkov in embalaže ter konča z ločenim zbiranjem. Konkurenčna je odlaganju in sežiganju odpadkov, saj namesto težav, povezanih z omenjenima postopkoma ravnanja z odpadki, ponuja nova delovna mesta, surovine, spremembo miselnosti in prihranke na mnogih področjih. Gre za strategijo, ki zahteva, da ljudje spremenimo način razmišljanja in obnašanja. Temelji na tem, da na prvo mesto ne postavlja vprašanja, kako se bomo odpadkov znebili, ampak dejstvo, da bo nastale odpadke mogoče brez izjeme predelati, reciklirati in ponovno uporabiti. Z uvedbo petstopenjske hierarhije ravnanja z odpadki, ki narekuje prednostni vrstni red pri nastajanju odpadkov in ravnanju z njimi, pričakujemo velike spremembe na področju zbiranja odpadkov ter njihove vključitve v procese obdelave ter recikliranja. Novost, ki jo prinaša uredba, je, da se energetsko učinkovit sežig komunalnih odpadkov šteje za postopek predelave, kadar so izpolnjena merila energetske učinkovitosti (do zdaj so se namreč vse sežigalnice odpadkov uvrščale med naprave za odstranjevanje odpadkov). Na tej stopnji razumevanja uporabe odpadkov kot energetskih virov je danes zaznati številna nesoglasja med nevladnimi organizacijami, ki so doslej prispevala k stanju, ko sodimo med države z največ odloženimi komunalnimi odpadki. Povsem jasno je namreč, da vseh odpadkov kljub ločenemu zbiranju preprosto ni mogoče snovno izrabiti, in v kolikor ni drugih možnosti, se energetsko bogate frakcije predvsem embalaže in kosovnih odpadkov znajdejo na odlagališču.

Spremeniti vrednote

Ko se zgledujemo po evropskih državah, ki odložijo do 10 odstotkov ostankov odpadkov, moramo gledati dvajset let naprej, kajti logika uporabe odpadkov kot surovin je zlasti v severnih evropskih državah že ustaljena. Tako tam delujejo trgovine z rabljeno opremo, kjer kupci kupijo raznovrstno opremo, ki je cenejša, funkcionalna in omogoča delo lokalnim, predvsem težje zaposljivim osebam. Prav nihče nima težav s stigmo, ki se kaže kot socialno omadeževanje rabljenega blaga. Torej ni težava v izdelku, v blagu, ki ga lahko uporabljaš povsem enako kot nov proizvod, težava je v tem, kdo je bil lastnik tega blaga (izdelka) pred teboj, vsaj tako je raziskava pokazala v Sloveniji. Kljub socialnim stiskam, brezposelnosti, pasivnim socialnim transferjem, premajhni ambicioznosti mladih, nerazviti socialni ekonomiji smo očitno še dovolj preskrbljeni z vsem, da ne razmišljamo o kapitalu, ki se skriva v ljudeh in odpadkih. Že odločitev, da pristopimo k strategiji ničelne stopnje odpadkov, bi vodila ljudi k posnemanju trajnostnih naravnih ciklov, v katerih zavrženi materiali postanejo viri za ponovno uporabo. Odgovor na krizo, ki ni le ekonomska, ampak tudi moralna in okoljska, je v spremembi vrednot.

Na prvi pogled morda ni videti povezave med sedanjo težavo z ločeno zbrano embalažo in odlagališči odpadkov ter vrednotami. Vrednote niso potrebne le na strani povzročiteljev odpadkov, ampak tudi na drugi strani. Če je težava v obvladovanju sedanjih količin ločenih frakcij, kaj šele pomeni uresničevanje okoljskih ciljev, ko bo treba predelati polovico vse embalaže. Priporočila in nasveti o ločevanju odpadkov morajo biti usklajeni po celotni verigi, od distribucije na trg, nastanja do prevzemanja pooblaščenih družb. Podatki iz občin, ki so uvedle sistem zbiranja odpadkov "od vrat do vrat" z rumeno vrečo ali rumenim zabojnikom za embalažo, namreč kažejo bistveno zmanjšanje količin mešanih komunalnih odpadkov in veliko povečanje količin ločeno zbrane embalaže. Obveznost izpolnjevanja okoljskih ciljev bo postavljena pod vprašaj, če ne bo jasne strategije, kaj sploh želimo. Primerjava z zdravstvenim sistemom, ki se osredotoča na spodbujanje zdravja in preprečevanje bolezni in poškodb, kaže, da na področju ravnanja z odpadki izvajamo zgolj kurativne dejavnosti, torej zdravljenje. Obstaja namreč veliko možnosti, ki jih je mogoče uporabiti, da bi spodbudili ohranjanje in zmanjševanje odpadkov, z osredotočanjem "navzgor", oziroma pri viru. Od lanskega leta deluje v Sloveniji prvi Center ponovne uporabe (REUSE center) v Rogaški Slatini, ki zaposluje težje zaposljive in omogoča vnovično uporabo. Z dejavnostjo, ki omogoča preusmeritev toka predvsem še uporabne opreme z odlagališč v ponovno uporabo in recikliranje, dokazuje, da lahko odpadki predstavljajo veliko več kot le problem. Z izvajanjem dejavnosti ponovne uporabe je mogoče prispevati k zmanjšanju strukturne brezposelnosti in omogočiti hitrejše vključevanje na trg dela. Pomemben je celoten življenjski krog vir-izdelek-odpadek. Ta se kaže v izvajanju procesov, ki vključujejo logistiko, diagnostiko, popravila, obnovo in čiščenje opreme, ki je še povsem funkcionalna, a je nekdo ne potrebuje in ne uporablja več. Tako se lahko pohištvo, oprema za dom, gospodinjski aparati, športna in otroška oprema, knjige, oblačila, skratka vse, kar že služi svojemu namenu, zelo hitro preusmerja proč od odlaganja. V Sloveniji nastaja mreža tovrstnih centrov, ki so že vključeni v evropsko mrežo in predstavljajo pomemben prispevek k spoznanju omejenosti našega planeta. Spremeniti moramo naš pogled na svet, odnos do ljudi in okolja in se zavedati omejitev, ki nam jih postavlja planet Zemlja.

Svoje prepričanje v neskončno materialno blaginjo moramo spremeniti, tako, da od količine preidemo na kakovost. Treba je narediti dolgoročni in celostni plan trajnostnega razvoja za blaginjo vseh ljudi. Pri tem sta pomembna človeški vir in inovativnost. Povečano vlaganje v raziskave in razvoj ter spodbujanje inovativnosti lahko pripomoreta k prestrukturiranju obstoječega gospodarstva, tako da bo to doseglo preskok na višjo tehnološko raven ob manjši rabi snovi in energije.

Širitev koristne uporabe

Vendar - ali imamo ta cilj? Okolje s svojimi obnovljivimi naravnimi potenciali in novimi okoljskimi storitvami ter ekotehnologijami lahko precej poveča število delovnih mest, vendar moramo kot družba to želeti in ustvariti pogoje za prehod v okoljsko odgovorno družbo. Ključni problem našega capljanja za razvitimi in okoljsko odgovornimi družbami je v ekonomiji obsega ter pomanjkanju povezave med strokovnjaki, univerzami, inštituti in podjetniki, ki bi skupaj pripravili strokovne rešitve za uporabo določenih odpadkov kot virov, na primer za mulje čistilnih naprav, odpadni tekstil, čevlje, lahke frakcije embalaže, preostanek mešanih komunalnih odpadkov, biološko razgradljive odpadke. Na vseh teh področjih nastaja znanje, ki ni usmerjeno v reševanje konkretnih problemov, ki bi jih lahko zaznali kot nove priložnosti. Rešitve, ki so ključne za prehod v družbo recikliranja, so v prvi vrsti vezane na razvoj okoljsko odgovorne družbe, ki ji ne bo vseeno, kdo sežiga odpadke za vsakim vogalom, kdo iz leta v leto povzroča divja odlagališča, ki jih čistijo okoljsko odgovorni posamezniki in tudi otroci, vendar je njihov učinek ničen. Nova nedovoljena odlaganja se kmalu ponavljajo, iz leta v leto in kurativa s ponavljajočimi dejanji ne bo rešila problema. Pri odlaganju odpadkov niso potrebna nova znanja, razvoj novih zelenih tehnologij, prav tako ne inženirji in menedžerji, ki bi znali iz odpadnih materialov načrtovati vrhunsko kakovostne in cenejše materiale od naravnih. Širitev koristne uporabe sega vse do industrijskih stranskih proizvodov, ki lahko predstavljajo nove izzive za trajnostne tehnologije. Vse več potrošnikov si želi zdrave izdelke, za katere vedo, da so izdelani s trajnostnim odnosom do materialov, energije, vode in delavcev. Filozofija "od zibke do zibke", ki ima svoj poudarek na recikliranju v zaprtih zankah, je ideja, s katero lahko prispevamo h gospodarskemu razvoju in zmanjšanju odvisnosti od surovin, s čimer bo družbi omogočeno preudarno prostorsko načrtovanje z manjšimi negativnimi vplivi na okolje. Racionalna uporaba obnovljivih virov, prostora, sonca, vetra in vode se mora začeti že oblikovanju izdelka, izbiri materialov, pri urbanističnem načrtovanju naselij, infrastrukture in drugih objektov.

Ker je edina pot do uspešnega gospodarstva trajnostni razvoj, je uporaba izključno neoporečnih, čistih materialov, ki ne škodujejo zdravju in jih je možno bodisi kompostirati bodisi preprosto vrniti v tehnološki proizvodni proces, edina prava in konkurenčna usmeritev za naše gospodarstvo. Tako ne bi več polnili odlagališč, ampak bi izdelki po uporabi predstavljali surovino za kompost (če so organskega izvora) ali pa bi jih vrnili proizvajalcu, ki jih bi s preprostimi postopki predelal v nove izdelke ali za ponovno uporabo. Tovrstna sprememba proizvodnega procesa je bistvena za razvoj našega gospodarstva in oblikovanje vrednot, zato je treba vodilnim prikazati finančne in okoljske koristi inteligentnih rešitev. V današnji družbi je resnično obnovljivih le malo materialov, ki so v uporabi v industriji. Vsi drugi prej ali slej postanejo odpadki, že med uporabo oddajajo zdravju škodljive snovi. Četudi jih vmes nekajkrat recikliramo, po nekaj ciklih končajo kot odpadki, saj izdelovalci niso načrtovali, da bi materiale v neskončnost obračali v proizvodnem procesu. V naravi vsi odpadki postanejo hrana, torej so koristni, zato potrebujemo miselni preskok: namesto da poskušamo biti manj škodljivi, bi morali postati koristnejši. Več biološke aktivnosti pomeni več življenja, več tehnološke aktivnosti pomeni več napredka. Namesto da samo zmanjšujemo izpuste CO2, raje okrepimo mehanizme kroženja CO2 - s tem bo ukrep uravnoteženja ravni tega plina učinkovitejši in trajnejši. Prepoznati moramo pozitivne možnosti za resnični trajnostni razvoj, ki je za Slovenijo velik izziv gospodarstvu in družbi. Pozitivne v tem smislu, da povečujejo dobro in ne le zmanjšujejo zlo. Kako daleč je še do drugačnega razmišljanja, ki je temelj sprememb v dejanjih? Imamo veliko izzivov in priložnosti, da postanemo zelena oaza zaradi nas samih, ne zaradi drugih, kajti s tem bomo ohranjali kakovost podtalnice, zraka in prispevali k uporabi odpadkov kot virov.