A kot je bilo razbrati že iz Conranove knjige Oblikovanje: vidna inteligenca (Design: Intelligence Made Visible), mu je bil vse življenje navdih viktorijanski mojster Christopher Dresser. Sira Terencea so navdušili njegova "eklektična kombinacija interesov", mojstrov podjetniški duh, predanost industrijski produkciji ter upor proti "odurnemu, vulgarnemu in pretirano okrancljanemu viktorijanskemu stilu".

Ne preseneča, da marsikateri članek vleče med obema številne vzporednice: če so Conrana obtožili, da hoče v vsak dom prinesti boljšo skledo za solato, so za izdelke z Dresserjevim podpisom trdili, da so bili tako rekoč inventar v skorajda vsakem zglednem viktorijanskem domu.

Toda, kdo je bil bradati mož, o katerem svetovna wikipedija ponuja komajda nekaj odstavkov?

Lepota preprostosti

Čudežni otrok, pravijo oblikovalski leksikoni. Sin gospodinje in dacarja, rojen leta 1834 v škotskem Glasgowu, vesten in delaven otrok, ki se je že pri trinajstih začel uriti na londonski šoli za oblikovanje (School of Design), kjer niso dajali prednosti le stroki, marveč so gojence skušali podkovati tudi s slikarskimi, arhitekturnimi ali botaničnimi znanji. Njihov moto Združimo znanost in umetnost je na mladem Dresserju pustil neizbrisen pečat, saj je prav med študijskimi leti vzbrstela njegova vseživljenjska ljubezen do narave, predvsem do rastlin, ki jih je dojemal kot najboljše okrasje vseh časov.

A prava prelomnica v njegovi oblikovalski evoluciji se je zgodila leta 1851, ko je londonski Hyde Park pet mesecev in petnajst dni gostil prvo mednarodno razstavo industrijskih in umetniških izdelkov. V Kristalni palači, kot so poimenovali prizorišče, so se šopirili s tekstilnimi, obrtniškimi in tudi kmetijskimi izdelki ter potrjevali svetovno premoč britanskega imperija. Ampak vse to mladega Christopherja ni pretirano očaralo; največji vtis so nanj naredile lepote in veščine islama, Peruja in Daljnega vzhoda.

Kmalu zatem je opustil kariero univerzitetnega profesorja botanike, kljub častnemu doktoratu, ki mu ga je podelila nemška univerza v Jeni, in se po letu 1860 povsem posvetil oblikovanju. V domačem studiu v Hammersmithu je vso pozornosti namenjal uporabnosti izdelkov, kakor tudi sodobnim industrijskim metodam in materialom. Pri tem je sledil preprosti formuli, ki jo je porodila narava: lepota se skriva v enostavnosti oblike in jasni funkciji.

V industrijski revoluciji, ki je zarisala številne poteze sodobne družbe (od srednjega razreda in potrošništva do množične produkcije in urbane populacije), je Dresser našel odlične ustvarjalne pogoje. Ko je povsem posvojil množično proizvodnjo, se je vpletel v celoten produkcijski proces ter tako zagotovil, da je njegova ideja ostala neokrnjena.

Kako sveže, nadvse iskane in cenjene so bile njegove zamisli, potrjuje sodelovanje z več kot sedemdesetimi uglednimi tvrdkami, ki so vse izdelke, oblikovane v Dresserjevem studiu, ožigosale s podpisom Dr C. Dresser. Tako se je botanik prelevil v blagovno znamko, ki je na trgu pomenila garancijo dobrega okusa, doktorja pa ustoličila kot enega prvih neodvisnih industrijskih oblikovalcev.

Saj nisem nič drugega kot navaden delavec, se je nemalokrat branil hvale, čeravno je poleg neverjetne ustvarjalne produkcije vsa ta leta tudi predaval, poučeval, pisal knjige in svetoval raznoraznim podjetjem. Med drugim je natisnil dvajset delov študije o dizajnu, z namenom, "da bi v opremo naših domov vnesel več stila".

Predmet poželenja

V njem se je vedno bolj utrjevalo prepričanje, da okolje vpliva na psihično počutje ljudi, zato je vse napore usmeril v to, da bi uporabni, estetsko privlačni gospodinjski izdelki postali dostopni vsem. Predvsem rastoči srednji razred se je začel nadvse strastno puliti zanje, medtem ko so njegove minimalistične fantazije, pretopljene v cenejše materiale, še naprej inspirirali četverokotniki, metulji, rože, krivulje ali žabe… ter še najbolj Japonska, dežela, ki jo je kot predstavnik muzeja v South Kensingtonu prvič obiskal leta 1876.

Cesarju, ki je tistega leta v deželo vzhajajočega sonca prvikrat po dvestotih letih povabil tujce (gaijine), je predstavil dosežke vodilnih britanskih podjetij, nacionalnemu muzeju v novi prestolnici, Tokiu, pa je prinesel v dar primerke prvovrstnih oblikovalskih izdelkov. Med štirimesečnim obiskom je izkoristil tudi novozgrajeno železniško progo med Kjotom in Kobejem, da bi si ogledal svetišča, templje, mesta in vasi ter se poučil v številnih tradicionalnih obrtniških spretnostih.

Šintoistična filozofija ga je očarala, predvsem prepletenost uporabnosti in enostavnosti, ki se je zrcalila v prelepih lončenih, kovinskih, papirnatih, svilenih ali lesenih izdelkih. Ko se je vrnil na Otok, je njegov "največji predmet poželenja" postala prav Japonska, ki mu je pomagala doumeti, da tudi na videz najbolj neugledni predmeti vsakdanje rabe potrebujejo domišljeno formo in funkcijo. O vtisih, ki jih je tuja kultura pustila v njem, je med drugim spisal tudi knjigo - Japonska: arhitektura, umetnost in proizvajalci. The Studio, viktorijanska revija za umetnost in oblikovanje, ga je kmalu zatem okronala za "najuglednejšega komercialnega oblikovalca".

Vstajenje

Čeprav je bil Dresser dobro poznano ime viktorijanskih gospodinjstev, mu njegovi (že takrat legendarni) čajniki, jušniki, servirni pladnji, vrči, nenavadna kombinacija materialov ter spretna izraba novih proizvodnih zmogljivosti niso prinesli finančnega uspeha. Proti koncu kariere, leta 1883, je njegova trgovina The Art Furnishers Alliance bankrotirala, hvalo pa so začela žeti druga imena iz sveta oblikovanja.

Ko je leta 1904 v hotelu Central v alzaškem kraju Mulhouse dan pred božičem umrl, je zanimanje za njegove geometrijske preproge, vzorčaste tapete, keramiko, steklovino in raznorazne kovinske predmete že precej splahnelo. Kdo ve, v katerem zaprašenem predalu bi končal on ali njegovo posodje, če ga ne bi v spomin priklical zgodovinar Nicholas Pesner, ki je o njem (v sodelovanju z Dresserjevimi hčerami) leta 1937 spisal biografski članek.

Iz ropotarnic so začele v starinarnice romati njegove mojstrovine, ki danes veljajo za drage in poželjive zbirateljske kose. Celo tako zelo, da se mu je s posebno serijo poklonilo tudi italijansko podjetje Alessi. Dresserjeve risbe so posodobili s pomočjo računalnika in veščih rok oblikovalca Briana Asquitha ter novodobnim slednikom dobrega dizajna ponudili nekaj njegovih najbolj prepoznavnih kosov, denimo stojalo za toast, ki prav tako učinkovito hrani pisemske ovojnice ali fotografije.

Ob tej priložnosti je doktorja pohvalil tudi Alberto Alessi, šef firme, ko je dejal, da se je na tehniko proizvodnje kovin spoznal bolje kot katerikoli oblikovalec, s katerim so doslej sodelovali. "Pravi navdih je," se je hvali pridružil Anglež Tom Dixon, ki je najbolj poznan po svojih igrivih svetlobnih telesih. "Odigral je ključno vlogo pri oblikovanju sodobnega industrijskega oblikovanja." Kot trdi Dixon, je Dresser še danes mnogim vzor.

Tudi Nicku Munroju, ki velja za sinonim dobrega, novodobnega britanskega dizajna. "Fantastična inspiracija," je komentiral, medtem ko je urednik revije Nest Joseph Holtzman zapisal, da je glavna Dresserjeva odlika to, da je oženil čisto formo in industrijski dizajn z izvirnim in čudovitim svetom ornamentov. "Mar ne bi morali temu slediti tudi mi?" se je vprašal.