V Podpeci, lučaj od Meže, so pridne roke koroških žena - njih sedem, kot se za čudež spodobi - začele plesti pletenino, "ki bo spremenila svet", je zagotavljal moški robatega videza, ko so ženice spretno izmenjevale leve in desne zanke izjemno tankega pletiva. "K'k j' bo v š'tih gatah zejblo..." je bolj pri sebi zamrmrala ena izmed pletilj, ki kar ni mogla verjeti, da bi kdo pri zdravi pameti oblekel nase perilo, ki skoraj "stoproucentno dihta", tako da še "švic" nima kam. "Ampak za našo Tino..." je tokrat nekoliko preglasno zamrmrala ena izmed pletilj, ki si takrat, ko je poletje šele dobro nabiralo zalet, ni mogla niti zamisliti, kaj vse se bo dogajalo s pletenino, ki je počasi nastajala iz urejeno nanizanih levih in desni zank.

"Brez imen!" je skoraj vzrojil moški neobritega obraza. "Saj sem vam rekel: konkurenca, stene, ušesa," je jel naštevati ključne besede, prepričan, da bi tovrstno šifriranje lahko zaklenilo sporočilo do te mere, da ga prisluškovalci in opazovalci ne bi razumeli. Ženske so v tišini nadaljevale s pletenjem in zdelo se je, da bi moški zlahka postal tarča koroškega direkta, reševalo ga je le dejstvo, da je "od naše Tine", kot se je izrazila ena izmed skrivnostnih pletilj. In seveda dejstvo, da je bilo delo zelo spodobno plačano...

Po treh nočeh je bilo delo končano. Mož robatega videza, s čudno mešanico naglasov se je pletiljam zahvalil za trud, nastalo pletenino potisnil v skrivnostno torbo, v kateri je tudi prinesel pletivo, in sedel v avto pred hišo. Spustil je šipo na vratih in pletiljam namenil besede, ki so se jim za vedno vtisnile v srce: "V vsaki zmagi bo tudi nekaj vašega." Ponos v ženskih srcih se je mešal z velikim nelagodjem, saj so obljubile in prisegle na prekrižanih smučeh stöckli, da bodo skrivnost svojega početja v treh nočeh zgodnjega poletja odnesle s seboj v grob. Moški se je odpeljal v noč, v Tezze sul Brenta naj bi šel, so vedele pletilje. Saj ne, da bi vedele, kje je ta zaselek nekoliko severno od Vicenze, a so slišale moža robatega videza z očitno averzijo do brivnikov, kako je po telefonu omenjal nekomu prav ta kraj. Nato so poguglale, kot se to pač danes počne...

Poletje, dolgo kot že dolgo ne, se je prevesilo v jesen, ta v zimo brez snega in prišel je 8. januar. Kolednike so le dan prej obložile s pecivom, šilcem šnopca in kozarcem avtohtonega koroškega belega, ta dan so želele imeti mir. Na drugi strani Pece in nekaj deset kilometrov levo je smučala njihova Tina. Iz Črne. Med njo, kot jo je na svet rodila mati, in smučarskim kombinezonom je bilo le delo njihovih rok. Pletivo koroške ljubezni, ki so ga spretni prsti italijanskih krojačev v Čisti energiji, ki ustvarja v Tezzi sul Brenta, zlepili ali sešili, saj ni pomembno, v perilo, ki ni ne spodnje ne vrhnje. Ali pa je oboje, sam vrag bi vedel... To perilo naj bi se tako rekoč prilepilo na tekmovalni dres in s tem zmanjšalo zračni upor.

Pletilje, povezane z nevidno nitjo in skrivnostjo, so vsaka pred svojim televizorjem spremljale vožnjo številke 10. Minuta, 9 sekund in 89 stotink. Švicarka s številko 4, Fraenzi Aufdennekaj, se je morala po slabih desetih minutah umakniti s tistega mesta v ciljni areni, kamor non-stop silijo kamere in kjer se je treba vseskozi smejati, ker nikoli, ampak res nikoli ne veš, kdaj se bo režiser odločil preiti s švenkom z riti tekmovalke, ki si vsa zadihana odpira pancarje, na obraz trenutno vodilne. Ker režiserji delujejo zelo misteriozno. Kot je nepojasnljiva njihova obsedenost s skoraj izključno ženskimi ritnicami, je težko racionalizirati tudi trenutek, ko se kamera posveti obrazu vodilne...

Sedaj je stala tam Tina, v glavah Korošic, ki so z rudimentarno tehniko soustvarjale tehnološki čudež hitrega spodnjega perila, pa je odzvanjal stavek neobritega moškega, ki jim je nosil predivo in odnašal tkanino. "V vsaki zmagi bo tudi nekaj vašega." "...zmagi..." Nato je prišla številka 21. Švicarka. Z lepim imenom Fabienne, ki takole zdrsne z jezika, skoraj kot naša Tina. 34 stotink manj je preživela na Franzu Klamerju. Dovolj, da so se oči sedmih Korošic prvič orosile. Švicarji ta dan niso bili najbolj priljubljeni gostje pri Korošcih.

Proti večeru, ko so se glave že nekoliko ohladile, je prišel nov šok. Švicarji, spet ti Švicarji, so vložili uradni protest zaradi perila, ki naj bi Tini pomagalo do drugega mesta v meki slovenskih smučarjev - in kot je slišati zadnje dni, tudi slovenskih steroidnih dilerjev - v Be-ka-kaju. Švicarji so trdili, da je njihova Tina uporabljala "neprepustno smučarsko perilo, ki ni v skladu s predpisi". Tinin dres je enodelen, izdelali pa so ga v Italiji. V njem naj bi bilo z notranje strani nekaj vlaken iz gume. Tisti mož robatega videza, za katerega je Tina zastavila dobro besedo, da so koroške žene sploh poiskale svoje najboljše pletilke, je razlagal medijem, da so v razvoj vložili veliko truda in denarja.

Direktor svetovnega pokala Atle Skaardal je pritožbo sicer zavrnil, vseeno pa Tinino perilo poslal na test v laboratorij. V Švico. V Švico!!! "Potegnite nož iz mojega srca," je hlipala Korošica, ki je poleti ob tihem žuborenju Meže ustvarjala nekaj, po čemer bodo sedaj šarili tisti, ki takšnega štrikanja ne poznajo. "Gre za perilo, ki ga uporabljajo Italijanke, nekaj podobnega, ampak od druge firme, pa tudi Avstrijke. Na Skaardalovo zahtevo smo to perilo poslali v laboratorij, kjer bodo ugotavljali, ali je prepojeno s kakšno plastično maso," je še naprej medijem razlagal tisti skrivnostni mož neobritega obraza, ki, kot kaže, "nekaj 'ma s š'to našo Tino".

Kot bi kdo obrnil nož v srcih pletilj. "Kakšno plastično maso?? Ka ste na glavo padli, butli?" je kar vrelo iz ust sicer skromnih in v besedah previdnih pletilj.

"Gre za ekskluzivne stvari, ki so bile narejene samo zanjo in smo imeli kar nekaj težav, da smo jih dobili," je za slovenske medije pojasnjeval tisti mož z začetka poletja. Ja, povej jim, tem analfabetom spodnjega perila! Seveda gre za ekskluzivne zadeve in seveda smo štrikale le zanjo, zdaj pa bi vsi radi vedeli, kako smo kombinirale levo in desno pentljo in kaj za vraga smo posebnega naredile iz tiste preje, da naša Tina po Franzu Klamerju zdrsne skoraj najhitreje med vsemi. Italijanke, Avstrijke, Norvežanke, Švedinje, vse imajo skoraj do potankosti enako perilo, pa jim to ne pomaga kaj dosti. Hitre gate in hiter modrc še ni prinašajo uspeha, to so "zarotnice" iz Podpece vedele.

Ljubezen je tista alkimistična sestavina Tininega anzuga, ki ga dela zmagovalnega. Ljubezen Korošic do smučarke Tine, ki so jo vtkale z vsako nitko v nastalo pletenino, iz katere so potem Italijani skrojili - ker Italijanom je treba priznati, da so mojstri škarij in šivanke - tisto, kar strokovnjaki še poimenovati ne upajo. Perilo, spodnje perilo, posebna plast, vrag si ga vedi, kaj je tisto... Vedele so, da je njihova skrivnost v nevarnosti, saj če Švicarji s svojimi prefinjenimi spektrometri odkrijejo to skrivnostno sestavino, bodo to razbobnali svetu, še preden izgovoriš "roestli". Takšni pač so, ti Švicarji. Še svizca so razkrili svetu, pa je bil njihov...

Koroška ljubezen - ne do pletenja, do smučanja in Tine - bo tako ostala ujeta v spektrometru AutospecQ v nekem zasebnem laboratoriju v Švici, Tina pa bo danes in jutri v Cortini d'Ampezzo tekmovala slečena koroške ljubezni, a v objemu italijanske tehnologije. Švicarji že ta trenutek niso najbolj zaželeni gostje doline reke Meže, če pa bo zmaga, bodisi v smuku bodisi v superveleslalomu, šla v švicarske roke, je pričakovati dodatno zaostritev odnosov med Koroško in vsemi 26 kantoni, ki sestavljajo deželo, ki ljubezen lovi v spektrometre in razkriva skrivnost zavijanja čokolade. In naj bodo Švicarji opozorjeni: županja Črne na Koroškem ima črni pas v karateju.