Zdaj nas pa res skrbi
Skromna pisarna slovenskega veleposlanika v Washingtonu. Veleposlanik s prsti bobna po mizi, ne more skriti zaskrbljenosti. Na klubski mizici, okrog katere se drenja šest republikanskih kandidatov, ki bi radi priložnost, da strmoglavijo demokrata Obamo, potica in letošnji izvrsten chardonnay iz Podlehnika. Romney, Paul, Perry, Gingrich, Santorum in Huntsman, šest najboljših mož, kar jih republikanci premorejo, se nervozno preseda na neudobnih lesenih stolih in skrivaj pogleduje proti veleposlaniku. Nelagodje prekine veleposlanik: "Imate čudovito deželo, krasne ljudi, vse možnosti za uspešen razvoj, vendar se mi srce trga, ko vidim, kaj počnete politiki. Slovenija je zaskrbljena. Zato sem vas poklical, da se pogovorimo, da vam svetujem." Daljši neprijeten molk. Najstarejši, Newt Gingrich, se naposled le opogumi: "Kdo pa ste in s kakšno pravico nam solite pamet?" "Ah, Newt, Newt, tako star, pa še vedno nič ne veš. Slovenija je po mnenju ZDA že dvajset let svetla točka demokracije v srednji Evropi, glavni adut ZDA za urejanje razmer na Balkanu in, še iz časov zunanjega ministra dr. Rupla, vaša absolutno največja prijateljica. In ne solimo pameti, ampak vam samo dobrohotno svetujemo, tako kot ste vi svetovali nam ob zadnjih volitvah," ga je podučil naš veleposlanik. "To ne zadošča," je siknil Perry, ki je v možganih mrzlično poskušal umestiti Slovenijo nekam ob Surinam in Slonokoščeno obalo. "Rick, poglej tole potico in ta chardonnay. Tega ZDA še sto let ne bodo zmogle narediti. Od tod naša superiornost. Naj te spomnim, da bi bili Američani še danes vesoljski amaterji, če vam Jugoslavija ne bi prodala vesoljske tehnologije Slovenca Hermana Potočnika. Poglej na youtube.com/watch? v= EfJiNPZ38kY, da ne boš kvasil neumnosti. Kako boš tako nerazgledan predsednik ZDA? Centri moči v svetu so se spremenili. Zdaj mi pomagamo." Šesterica je pozabila zapreti usta. "ZDA so v težavah: brezposelnost, proračun v franžah, politiki pa ste deželo razdelili na pol. Potrebujete veliko koalicijo. Republikanci in demokrati skupaj v vladi narodne enotnosti!" "Saj je Slovenija tudi razcepljena," je bevsknil Ron Paul, ki se je spomnil, da je na wikileaksu prebral zapis veleposlanika ZDA Mussomelija. "Narobe! Slovenija je razsedmerjena in ravno zato vam svetujemo veliko sredinsko koalicijo z desnim odklonom." "Protestiram! To je vmešavanje v naše notranje zadeve," je hotel biti pameten še Huntsman. "To je zastarelo razmišljanje, Jon. V Sloveniji je kar nekaj poslovnežev, ki bi vlagali v ZDA, a v tako razcepljeno državo že ne bodo šli. Znani proizvajalec zobotrebcev iz Ribnice je želel postaviti tovarno v Južni Dakoti. Da ne boste več brskali po zobeh z ekološko oporečnimi plastičnimi zobotrebci. Toda v situaciji, ko se že republikanci koljete med sabo, kdo bo Obami snel skalp in bolj obdavčil reveže, nihče od poslovnežev noče tvegati!" "Gospod veleposlanik, to je višek predrznosti, da nas vi učite kapitalizma," je s polnimi usti potice bentil Gingrich. "Počasi, Newt, saj te bo še kap. Da je vaša država reševala v drek zabredle banke, je napoved prihoda komunizma v ZDA. Grozno! Ste morda pristaš Kardelja? Bolj se morate odpreti tujemu kapitalu, prodati državno lastnino Kitajcem, zmanjšati državno upravo, zatreti gibanje Okupirajmo Wall Street, zapreti Guantanamo, saj je hujši od Golega otoka! Nič ne vsiljujemo, samo ni nam vseeno, kaj bo z vašo lepo deželo. Častna pionirska. Tako, zdaj se obrišite okrog ust in vsak odgovorno nazaj na delo. Jasno?"
Ameriški sen
Kaj pa Američanom daje pravico, da prijateljsko, dobrohotno, tudi z raketami in puškinim kopitom, če je treba, svetujejo? To je "ameriški sen". Saj veste, to je tisto, ko črnsko dete od zibelke do desetega leta v Georgiji obira bombaž, potem pa se odloči, da hoče navzgor, in po dvajsetih letih trdega garanja postane Obama ali pa bogat kot Madoff. Ker je to možno samo v Ameriki, ker je to tam zaradi izjemne demokracije in življenjske filozofije pripeljano do popolnosti, si seveda lahko privoščijo pametovati in svetovati drugim, kako naj tudi sami uresničijo ameriški sen. Vse je bilo lepo in prav, dokler se niso pred kratkim vmešali neki nebodijihtreba ekonomisti in sociologi, ki so pili na izviru sovraštva do ZDA in začeli objavljati neke prav nesramne podatke. Možnost, da nekdo iz armade revnih, denimo spodnje petine plebsa, prileze v za stopničko višji premoženjski razred, je v Kanadi, na Danskem in Norveškem ter celo v Veliki Britaniji neprimerno večja kot v Ameriki. Samo 8 odstotkom Američanov uspe s trdim garanjem in nadčloveškimi napori s socialnega dna prilesti v sam vrh bogatih in uresničiti "ameriške sanje", medtem ko to uspe kar 12 odstotkom Britancev in celo 14 odstotkom Dancev. Ali drugače, 22 odstotkov revnih Američanov ostane revnih do smrti, medtem ko se revnih rodi in umre samo 16 odstotkov Kanadčanov. Dobro, lahko rečejo Američani, to so zgube, lenuhi, kakršen oče, takšen sin. Toda, kaj za vraga se zgodi s srednjim razredom z boljšimi izhodišči za šolanje in kariero? 22 odstotkom Američanov iz srednje petine na premoženjski lestvici uspe zlesti med Rockefellerje in uresničiti ameriški sen, toda kar 41 odstotkov jih zdrsne med reveže in se jim zgodi ameriška nočna mora. Leni, zabiti, ignoranti? Morda. Ali pa je kaj narobe s pogoji za sanje in mitom o ameriškem snu? Številke jasno govorijo, da so v večini zahodnoevropskih držav možnosti šolanja in napredovanja od dna k vrhu veliko večje kot v ZDA, da se ameriški sen uresničuje drugod, ne pa v ZDA. Toda, kot bi rekli naši prijatelji iz Bele hiše: "Tem slabše za številke. Ameriških sanj nam že ne bo nihče vzel!" Kar imejte jih.