Ampak, zakaj se morajo na ekranih v tem večeru delati norca iz sebe še Klemen Slakonja in kompanija? Misija Evrovizija je spodoben projekt. Z neko logiko in ciljem. Celo s presežki. Zadnji dan v letu pa smo gledali navadno maškarado. En tak poceni in prisiljeni ringaraja v stilu, vsi se imamo radi in dejmo ga malo srati. Jonas naj kot dedek mraz špila kitaro, Tina naj z nožem luknja napihnjene fotelje, Klemen pa naj se preobleče v žensko. Neverjetno poceni in še bolj neverjetno na prvo žogo. Če je zadnji dan v letu dovoljeno vse, skratka, da se vsem ne le malo, temveč ornk skisa, potem so zadeli v sredino. V sredico slovenskega razumevanja humorja in zabave, kjer se ponavadi najbolj zabavajo tisti na odru, mi pred ekrani pa zavijamo z očmi in se kislo nasmihamo. Najbolj takrat, ko bi vsi skakali v kožo koga drugega oziroma imitirali vse po vrsti. Z obveznim mandatarjem Zoranom Jankovićem na čelu. Če je bilo tisto zabavno, potem sem pač nekaj spregledal. Ali pa ne razumem hiperintelektualnih obratov.

Tako kot mnogi ne razumejo, zakaj se je morala s scene spokati TV 3. To ni bila strela z jasnega, temveč logična posledica vsega, kar je ta televizijska hiša doživljala vse od ustanovitve pred skoraj dvajsetimi leti. Namreč, nikoli ni bilo popolnoma jasno, kam hoče priti in s kakšnim programom bo konkurirala ostalim ponudnikom. Posebej dobrih zadnjih pet let, ko so švedski lastniki začeli z resnimi investicijami v program. Zalomilo se je že na začetku, ko niso razumeli enostavne zakonitosti: ljubezni in zvestobe gledalcev se ne kupi s kopico filmov, nadaljevank in licenčnih šovov, temveč z močnim lastnim informativnim programom. Kot da bi lastniki prešpricali lekcijo, ki jo zadnjih petnajst let daje Pop TV nacionalki. Kot da so lastniki verjeli, da bomo gledalci padali na razne top modele in druge lepe podobe. Vse ostalo so bili potem obupni poizkusi in metanje denarja skozi okno. Celo zvezdnik tipa Jonas Žnidaršič jim ni mogel pomagati. Jasno, saj format Trenutek resnice ni vžgal. Kot nazadnje ni vžgala absolutno netelevizična Saška Lendero z Ljubeznijo na seniku. Zdaj ko se počasi poslavljajo, bodo razočarani lastniki jasno s prstom kazali na vse druge. Na monopolno komercialko, regulativne organe v državi in na koncu še kakšno razdrli na temo politične zarote. V bistvu pa so si jamo skopali že s tem, ko jim ni bilo jasno, koga sploh hočejo zagrabiti. Koga naslavljajo in za koga sploh delajo program.

TV3 bomo hitro pozabili. To je imanentno televizijski sceni. Brez težav smo v preteklem letu pozabili na Maria Galuniča. Kot da ga nikoli ni bilo in z njim več kot petsto nedeljskih večernih oddaj. Ostali smo tudi brez Tjaše Železnik, ki je izginila v trenutku, ko je šele postajala televizijska faca. Enako se je zgodilo Sašu Hribarju in njegovemu baru, za katerim šele zdaj zares žalujemo. Posebej zato, ker nam gredo podpovprečni formati oddaj z malo klepeta, kuhanja, muzike in smejanja že pošteno na živce. Tisti, ki lahko gleda Tanjo Bivic in Roka Kužela kot voditeljski par oddaje Sobotno popoldne, si zasluži posebno nagrado za potrpežljivost in vzdržljivost.

Še bolj pa tisti, ki žensko alpsko smučanje še vedno spremljamo na naši nacionalki. Strokovna komentatorka Ana Kobal s svojim izjavami iz vsake dirke naredi svojevrstno zabavo. Evo nekaj cvetk z zadnjega slaloma v Zagrebu: "Njen edini cilj je čim boljši rezultat. Dokler bodo trenerji tako razmišljali, se to tudi lahko uresniči. V alpskem smučanju ni dobro, da se zavoji podaljšujejo. Ona zelo dobro obvladuje smuči. Če bo dobro odpeljala, jo čaka dober rezultat. Zelo dobro je smučala, zelo je napadala, a rezultata ni bilo. Ko imaš zavoj pravokotno na vpadnico, to ni dobro. Ta nastop ni dober zaradi snežne površine..."

Lahko se tudi držimo za glavo. Kot sem se sam, ko je nacionalka v Dnevniku dobri dve minuti namenila zbiranju podpisov za referendum proti družinskemu zakoniku. Prispevek se začne z zborom in pesmijo Slovenec sem, potem nas en fajmošter poduči, da moramo ohraniti pravo zdravo družino, takšno, kot jo je ustvaril bog, in na koncu še Ivan Oman v podporo referendumu reče, da so nekje meje. Ja, dragi moji. Res so meje. In tole je šlo krepko preko njih. Samo to nam še manjka, da nas bodo farbali, kako je glas za družinski zakonik v bistvu glas proti bogu. Očitno se je pravo kisanje šele začelo…