Izobraževanje ni zdravstvena storitev
Denar za specializacije in pripravništva zdravnikov in zobozdravnikov je država iz proračuna plačevala do decembra 1999, v času ministra za zdravje Marjana Jereba pa je to skrb prevalila na zdravstveno blagajno. Na ZZZS so prepričani, da je to vzgojno-izobraževalni proces in da gre za »vdor v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja«, saj to po zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ni »pravica«. Dejstvo je, da ZZZS plačuje zdravstvene storitve, ne plačuje pa neposrednih stroškov dela. Denar, ki je zagotovljen za specializante, pokriva njihove plače, izobraževanje ter plačilo neposrednega (177,88 evra na mesec za specializanta) in glavnega mentorja (71,15 evra na mesec za specializanta), plačilo koordinatorjev usposabljanja (za specialnosti od 10 do 80 specializantov od 66,71 do 266,82 evra na mesec) ter plačilo nadzornikov kakovosti (166,76 evra na mesec) in modulov za družinsko medicino ter plačilo obveznih tečajev po programu specializacij. Dodatna sredstva namenjajo še za tečaj transfuzijske medicine (438,99 evra za specializanta), za podiplomski tečaj za specializante pediatrije (702,39 evra za specializanta) ter tečaje za urgentno medicino (od 300 do 1060 evrov za specializanta). Za plačilo specialističnega izpita za specializanta pa je namenjenih 1612,80 evra.
Nekaj let že velja, da morajo zdravniki, ki končajo specializacijo, to oddelati v ustanovi, za katero je bila specializacija razpisana. Kljub temu se dogaja, da specialisti poiščejo delo v drugi ustanovi ali celo odidejo na delo v tujino.
Fides: Specializanti plačo zaslužijo
Tina Šapec, vodja oddelka za podiplomsko usposabljanje, licence in register zdravnikov na Zdravniški zbornici Slovenije, nam je pojasnila, da morajo specialisti, ki se odločijo za delo drugje, vrniti denar za glavnega in neposrednega mentorja, po 450 evrov za vsako leto specializacije, kolikor so jih dobili za lastno izobraževanje, ter 1612,80 evra, kolikor stane specialistični izpit. »Takšnih primerov je kar nekaj, saj je prišlo na račun v prvi polovici leta okoli 900.000 evrov denarja,« je povedala Šapčeva.
Specialistom, ki se odločijo, da bodo opravili delo drugje, ne v ustanovi, za katero so se izobraževali, ni treba vrniti osebnega dohodka, ki so ga prejemali v času specializacije. Šapčeva je povedala, da to stališče zagovarja predvsem sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides, saj so prepričani, da specializanti v času šolanja svojo plačo zaslužijo z delom, ki ga opravijo v bolnišnicah. Tako določa tudi zakon o zdravniški službi, ki pravi, da je specialist, »ki se ne zaposli v regiji, za katero se je specializiral, dolžan vrniti vse stroške razen osebnega dohodka«. To pa ne velja za tiste, ki se specializirajo na stroške plačnika (na primer plastična kirurgija ali medicina dela, prometa in športa), saj morajo ti vrniti tudi plačo, ki so jo prejemali v času specializacije.
Pred časom so izračunali, da specializacija za ginekologijo stane državo okoli 250.000 evrov. Po besedah Šapčeve se vsota pri posameznih specialnostih lahko razlikuje samo zaradi števila let posamezne specializacije.
Za odhod v tujino potrebujejo zdravniki potrdilo o dobrem imenu. Zdravniška zbornica je leta 2009 izdala 44 potrdil o dobrem imenu (v slovenskem, nemškem in angleškem jeziku), lani 66, letos pa 49. Najmlajša prosilka potrdila je bila stara 27 let, najstarejši zdravnik pa 50 let. Na zbornici ne vedo, koliko prosilcev je tudi dejansko odšlo na delo v tujino.
