"Termoelektrarne so ekološki problem številka ena" - iskrivi odgovor takrat še svežega predsednika vlade je bil za slovenski energetski lobi tako rekoč porazen. Čeprav je bil izrečen v sproščenem vzdušju prazničnih dni, je vseboval jasno sporočilo: Termoelektrarne? Ne, hvala. Premier Janez Janša tudi glede vetrnih elektrarn ni razočaral sogovornika. Zagotovil je, da bo "videl, kaj lahko stori, ko bo zadeva prišla na vlado". A podobno kot z usodo tretjega pomola Luke Koper v Ankaranu, zoper katerega je naslednji v vrsti lobiral kolega s Pop TV, se je kasneje odvijalo tudi z vetrnimi elektrarnami.

Nadaljevanje zgodbe je znano. Medtem ko je tedanji predsednik vlade Janez Janša v sproščenem vzdušju kramljal z novinarji, je v zakulisju nastajal megalomanski projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. Za boljše razumevanje zgodbe je dobrodošel skok četrt stoletja nazaj. Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) je bila takrat ekološki problem številka ena, na lestvici največjih onesnaževalcev v Vzhodni in Srednji Evropi pa je zasedala neslavno 16. mesto. TEŠ je namreč ob letni porabi 4,5 milijona ton lignita in rjavega premoga proizvedel neverjetnih 90.000 ton žveplovega dioksida in 6800 ton dušikovih oksidov. Ob čezmernem onesnaženju so po Šaleški dolini tulile sirene, prebivalstvo pa se je pred škodljivimi posledicami zapiralo v domove, tudi še v samostojni Sloveniji. Dvanajstim zasebnim tožnikom iz Zavodenj nad Šoštanjem je celo uspelo s pravnomočno sodbo dokazati škodo na gozdovih zaradi tri- do štirikrat preseženih vrednosti onesnaženja, ki ga je povzročil TEŠ.

Energetska mrzlica

Po izdelanih sanacijskih programih je država s 142 milijoni nemških mark sanirala najprej četrti blok in kasneje z dodatnimi 180 milijoni mark še peti blok. Že tedaj astronomski zneski, pri katerih so se v javnosti pojavljali sumi o negospodarnem poslovanju, pa so malodane drobiž v primerjavi s šestim blokom TEŠ, ki bo stal najmanj 1,4 milijarde evrov. Razlike med takratnimi in zdajšnjimi razmerami so predvsem politične narave. Če je bil TEŠ pred desetletjem ali dvema v domeni predvsem ene politične opcije, je v zadnjih letih postal skupni imenovalec Janševe SDS in Pahorjeve SD. Neformalna politična naveza ne temelji več na ideoloških temeljih, ampak ima v sistemu demokratičnega kapitalizma vrednost v konkretni finančni investiciji, pri kateri malverzacije niso a priori izključene. Po drugi strani bi lahko morda postavili tezo, da je energetski lobi v primeru šestega bloka TEŠ in rudnika rjavega premoga v Velenju prevzel prevlado nad slovensko politiko in njenim vplivom.

Šesti blok TEŠ je morda mejnik tako imenovane slovenske energetske mrzlice, katere začetek sega dobro desetletje nazaj, ko je bila odobrena gradnja petih hidroelektrarn na spodnji Savi. Skoraj milijardo nemških mark vreden projekt, ki so ga kasneje konvertirali v evre, je nekje na dobri polovici. V teh desetih letih je državnim menedžerjem uspelo zgraditi le dva objekta, HE Boštanj in HE Blanca, eden (HE Krško) je v gradnji, medtem ko se dela na četrtem in petem (HE Brežice in HE Mokrice) niso še niti začela. A to očitno ni ovira za nove načrte in reanimacijo starih, nekaterih že večkrat zavrnjenih, ki so v predalih čakali na primeren trenutek.

Energetiki pospešeno snujejo pravi stampedo gradnje novih energetskih objektov do leta 2030: od hidroelektrarn na Savi in Muri ter črpalnih elektrarn na Učji v Posočju in na Kozjaku do drugega bloka nuklearne elektrarne v Krškem. Energetski lobi vidi na reki Muri osem hidroelektrarn, na srednji Savi enajst. Obe reki bi po njihovih načrtih energetsko izkoristili do približno 80 odstotkov. Energetska izkoriščenost reke Save ("od Jesenic do Mokric") bi se z zdajšnjih 24,4 odstotka potrojila in bi z več kot 600 MW inštalirane moči zagotavljala letno proizvodnjo, enakovredno obsegu proizvodnje v Nuklearni elektrarni Krško (NEK). Ocenjena vrednost gradnje hidroelektrarn na srednji Savi je 1,3 milijarde evrov. Črpalni elektrarni na Učji s 24 MW inštalirane moči in Kozjak s 400 MW inštalirane moči (zajema tudi gradnjo akumulacijskega bazena s 3 milijoni kubičnih metrov vode) ter osem hidroelektrarn na reki Muri s 158 MW inštalirane moči so zaradi nasprotovanja civilne družbe in naravovarstvenih razlogov še pod vprašajem.

Širok seznam predvidenih objektov je večinoma zajet v predlogu novega nacionalnega energetskega programa (NEP), katerega postopka vladi Boruta Pahorja ni uspelo pripeljati do konca. Čeprav je NEP utemeljen z vrsto spodbudnih besed, fraz in podobnih leporečij, se lahko strinjamo z njegovim temeljnim namenom. To je zagotavljanje pogojev za zanesljivo oskrbo uporabnikov z energijo in energetskimi storitvami. Zagotovo pa lahko podvomimo o njenih zagotovilih o trajnostnem in okoljskem razvoju, kakor tudi o zagotovilih odgovornih predstavnikov javnih podjetij (investitorjev) o domnevno drugih koristih, ki jih prinaša gradnja na primer neke hidroelektrarne.

Matjaž Janežič iz Holdinga Slovenske elektrarne je, denimo, na predstavitvi junija letos učinke gradnje razvrstil v pet sklopov, med drugim tudi na področje okolja, kmetijstva, rekreacije in turizma. Iz preteklih izkušenj smo se naučili, da ima gradnja hidroelektrarne predvsem en cilj: energetski. Podredno bi, odvisno od finančne konstrukcije in njene upravičenosti, lahko prišteli še ekonomskega. Ker že zdaj proizvedemo več energije, kot je porabimo, se je iz dnevne rabe umaknila prepričevalna teza o samooskrbi, energetski neodvisnosti in samozadostnosti.

Vizija Slovenije za prihodnost je zanesljivo prehod v nizkoogljično družbo in zagotovitev ustreznih pogojev, vendar konkretni koraki, predvsem gradnja šestega bloka TEŠ, ne potrjujejo zaveze jasno opredeljenemu cilju. Pravzaprav smo se zaradi TEŠ, ker vodilni predstavniki slovenske družbe in vlade niso imeli vizionarskega poguma, da bi ekološko sporni projekt presegli ter pristopili k sanaciji degradiranega okolja Šaleške doline in širše narave, znašli v nekakšnem začaranem krogu. Sanacijo posledic rudarjenja (in obratovanja TEŠ), ki bo slovenske davkoplačevalce po neuradnih podatkih stala okoli 400 milijonov evrov, smo prenesli v prihodnost (ter tako obremenili prihodnje rodove), sami pa moramo zagotoviti več energije iz obnovljivih virov energije, ker bomo občutno povečali toplogredne izpuste. Po načrtih predloga NEP naj bi do leta 2030 dosegli več kot 50-odstotni delež energije iz obnovljivih virov. Vprašanje je le, za kakšno ceno.

Nauk za davkoplačevalce

Oglejmo si primer postavitve vetrnih elektrarn na Volovji rebri. Pridobivanje elektrike z vetrnimi elektrarnami je sicer ena "najčistejših" oblik pridobivanja elektrike in v svetu uživa odločno podporo okoljevarstvenikov z mednarodno organizacijo Greenpeace na čelu. Projekt umestitve polja vetrnih elektrarn na Volovji rebri nad Ilirsko Bistrico, ki ga vodi javno podjetje Elektro Primorska in od katerega naj bi imela občutno korist tudi lokalna skupnost, pa je izzval ogorčen protest slovenskih okoljevarstvenikov in širše javnosti. Območje Volovje rebri sodi namreč med najpomembnejše predele ohranjene narave tako v Sloveniji kot v srednji Evropi. Načrtovane lokacije polj vetrnih elektrarn so na ožjem življenjskem prostoru planinskega orla ter drugih redkih in ogroženih vrst živali. Čez to območje vodijo historične selitvene poti tako ptic kakor tudi velikih zveri. Vpliv načrtovanega posega je po dosedanjih ugotovitvah povsem nedopusten, količinska in kakovostna sprememba sestavine okolja presega zakonsko predpisane vrednosti, vpliv na sestavine okolja je uničujoč, zato je gradnja polja vetrnih elektrarn in spremljajoče infrastrukture z vidika varstva narave po njihovem mnenju povsem nesprejemljiva in torej ni mogoča.

Tedanji okoljski minister Janez Kopač (zdajšnji generalni direktor direktorata za energijo na gospodarskem ministrstvu) je dragoceno območje leta 2004 po krivici izvzel iz mreže zavarovanih območij Natura 2000, Agencija RS za okolje, ki je sprva sledila strokovnim argumentom, pa je pod Janševo vlado nazadnje prižgala zeleno luč za poguben poseg v nedrje ohranjene narave. Strokovni argumenti, ki so jih strokovnjaki in nevladna mreža Koalicija za Volovjo reber vztrajno nizali v ubijajočih in nepreglednih birokratskih postopkih, so bili bob ob steno. Primer še niti dandanes ni zaključen in je v ponovnem postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja, projekt vetrnih elektrarn se je v naši mladi državi sprevrgel v vetrnice razdora. Mreža zavarovanih območij Natura 2000, ki zajema dobro tretjino slovenskega ozemlja, pa je skoraj docela neizkoriščena. Nima ne svoje blagovne znamke (s častno izjemo Triglavskega narodnega parka in nekaj parkov nižjih kategorij) niti konkretne vizije. Po drugi strani jo energetski lobi uspešno izriva povsem na rob.

Primer TEŠ je nauk za slovenske davkoplačevalce, da projekti energetske izrabe ne morejo biti v izključni domeni energetskega lobija (in politike). Razprava o konkretnih korakih energetske prihodnosti bi bila smiselna v bistveno širšem krogu ter z jasno ekonomsko, energetsko in ekološko utemeljitvijo. Dvomim, da smo dovolj zreli za tako ambiciozen izziv. Zdi se, da je energetski lobi popolnoma prevzel prevlado nad slovensko politiko in nad okoljem.